Jedro

Ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da zaradi nastalih razpok konstrukcijska stabilnost objekta in njegova varnost za bivanje nista zmanjšani, je strošek sanacije razpok tista škoda, ki je nastala tožniku zaradi izvedbe gradbenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

Tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 1.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2002 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahteval, da sta toženki nerazdelno dolžni povrniti škodo, ki sta mu jo povzročili z gradbenimi deli v A. v letu 2001, in sicer, da sta mu dolžni sanirati razpoke in porušitve na nepremičnini na parc. št. 239 k.o. B., to je stanovanjski hiši na naslovu Š., nastale zaradi omenjenih del in tudi razpoke, nastale okoli te nepremičnine na njegovem zemljišču, to je urediti stanovanjsko hišo in okolico tako, kot je bila pred navedenimi deli in vse na svoje stroške (točka II izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da sta toženki, če pod točko II opisana sanacija ne bi bila mogoča tako, da bi se s tem vzpostavilo prejšnje stanje, kakršno je bilo pred poškodbami, dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 44.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2002 do plačila (točka III izreka). V točki IV izreka je sodišče prve stopnje toženkama naložilo nerazdelno dolžnost povrniti tožniku pravdne stroške v višini 493,72 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v točki V izreka je naložilo tožniku dolžnost plačati prvi toženki stroške pravdnega postopka v višini 9.307,27 EUR v roku 15 dni in v točki VI je tožniku naložilo dolžnost plačati drugemu tožencu pravdne stroške v višini 11.402,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje z vloženo laično pritožbo in z vloženo pritožbo po svojem pooblaščencu. V svoji laični pritožbi je navajal, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja, ker je to ugotovilo, da sta toženki odgovorni za tožniku nastalo škodo, vendar je njegov zahtevek na povrnitev vse škode zavrnilo iz razloga, ker je izvedenec ugotovil, da vzpostavitev v prejšnje stanje naj ne bi bila možna. Takšno stališče se tožniku ne zdi pravilno, saj je ves čas postopka terjal, da mu toženki povrneta škodo, ki sta jo s spornimi deli povzročili, in sicer tako, da mu plačata zahtevano odškodnino in s tem povrneta izgubo vrednosti njegovega premoženja. Tožnik meni, da če izvedenec ugotavlja, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna, to ne pomeni, da ugotavlja, da toženki ne moreta poravnati zahtevane odškodnine. Če povrnitev škode v naravi ni možna - tožnik pa tega niti ni zahteval - to ne pomeni, da škode ni mogoče povrniti s plačilom odškodnine. Njeno višino je navedel zadnji izvedenec, tožnik pa mu je le sledil ter zahteval, da se mu poravna v tej višini. Tožnik je oškodovana stranka, ki je nedvomno utrpela materialno škodo, ki jo predstavlja preostala vrednost objekta v času nastanka spornih razpok in zato, ker objekta ni mogoče sanirati, da bi bil tak, kakršen je bil pred razpokami, še ne izgubi pravice na povrnitev škode s plačilom zahtevane odškodnine. Toženki nista uspeli dokazati, da za škodo nista odgovorni, zato bi tožniku sodišče moralo priznati pravico do odškodnine za vso škodo in ne le za škodo, ki jo predstavljajo stroški kozmetičnih popravkov poškodovanih zidov. Zato je gotovo napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Sodba pa je po mnenju tožnika tudi protislovna, saj po eni strani sodišče tožniku prizna pravico do minimalne, milostne odškodnine, po drugi strani pa mu pravico do popolne povrnitve škode odreka, čeprav gre za isto škodo in isti zahtevek za njeno povrnitev. Tožnik pa ni postavil zahtevka za povrnitev škode tako, da bi terjal, da mu toženki to škodo povrneta na ta način, da mu sporne razpoke sanirata tako, da bi se vzpostavilo stanje objekta, kakršen je bil pred njihovim nastankom. Le višino škode je sprva tožnik ocenjeval po ocenjenih stroških, kasneje, ko je izvedenec ugotovil, da se objekta ne da sanirati tako, da bi nastalo stanje, kakršno je bilo pred poškodbami, pa je to višino prilagodil škodi, torej preostali vrednosti objekta v času nastanka teh poškodb, ves čas pa je terjal plačilo odškodnine. Sodišče je dolžno odločati v okviru postavljenih zahtevkov, samo jih ne more spreminjati, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, zato je po mnenju tožnika sodba nepravilna in obremenjena z bistveno kršitvijo postopkovnih določil. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, pa je glede vsebine svojega tožbenega zahtevka zatrjeval nasprotno. Navajal je, da je od toženk terjal, da so mu nerazdelno dolžne povrniti škodo, ki so mu jo povzročile z gradbenimi deli v A. v letu 2001, in sicer so mu dolžne sanirati razpoke in porušitve na nepremičnini na parc. št. 239 k.o. B., to je stanovanjski hiši na naslovu Š., nastale zaradi omenjenih del in tudi razpoke, nastale okoli te nepremičnine na njegovem zemljišču, to je urediti stanovanjsko hišo in okolico tako, kot je bilo pred navedenimi deli vse na svoje stroške, če pa s tem sanacija ne bi bila mogoča tako, da bi se s tem vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred poškodbami, pa sta mu nerazdelno dolžni plačati odškodnino v višini prej 9,000.000,00 SIT oziroma 37.554,00 EUR s pripadki. V tožbi je tako postavil zahtevek na povrnitev škode v obliki sanacije, podredno, če ta ne bi bila možna, pa na plačilo odškodnine. Ker je izvedenec V. ugotovil, da vzpostavitev objekta v prejšnje stanje ni možna, ter da znašajo stroški novogradnje 90.531,00 EUR, ob upoštevanju zastaranja objekta pa sedanja vrednost znaša 45.990,00 EUR, je tožnik zahtevek na plačilo odškodnine prilagodil tako, da je terjal povrnitev škode s plačilom odškodnine v navedeni višini. Dalje je navajal, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo materialno pravo, ker ima oškodovanec v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ) pravico do povrnitve vse škode. V konkretnem primeru je tožnik že v tožbi terjal, da se mu ta povrne najprej v naravi, če pa to ne bi bilo mogoče, pa s plačilom odškodnine. Če je izvedenec že ugotovil, da povrnitev škode v naravi z vzpostavitvijo v prejšnje stanje na objektu ni možno, še to ne pomeni, da je neutemeljen tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev te škode s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba v zavrnilnem delu zmotno razsoja prav to. Če sodišče ugotavlja, da sta toženki odgovorni za škodo, ki sta jo tožniku povzročili, vsaj do višine sanacije ometov in mu je dosodilo plačilo odškodnine za stroške kozmetične sanacije v višini 1.890,00 EUR, potem bi mu moralo prisoditi tudi odškodnino za ostali del škode, saj je ugotovilo, da je sporna škoda povzročena s spornimi dejanji toženk. V smislu določb OZ je škoda zmanjšanje premoženja oškodovanca, v konkretnem primeru je tožnik to zmanjšanje opredeljeval s predvidenimi stroški sanacije, če ta ne bi bila možna, pa s stroški novogradnje, seveda zmanjšanimi za amortizacijo objekta. Po ugotovitvi izvedenca je nezastarana vrednost objekta še vedno 44.990,00 EUR, zato je bila tožnikova prilagoditev podrednega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v navedenem znesku pravilna, saj je višina škode, ki je tožniku nastala, enaka zmanjšanju (izgubi) njegovega premoženja do navedene višine. Sodišče je v nasprotju s tem ugotovilo, da bi naj bila škoda le strošek kozmetične sanacije, zato je napačno uporabilo materialno pravo in v zvezi s tem pa tudi, kaj škoda sploh je. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V izreku izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku vendarle le delno ugodi, v preostalem večinskem delu pa ga zavrača, čeprav gre za isto škodo, obstaja zato protislovje. To pa je pritožbeni razlog bistvene kršitve po 339. členu ZPP. Po mnenju pritožnika obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin v spisu in samimi temi listinami, ker je izvedenec V. v svojem mnenju ugotovil, da sanacija spornega objekta na način, da bi se vzpostavilo prejšnje stanje, ni možna. Nikjer pa ne ugotavlja, da naj ne bi bila možna povrnitev škode s plačilom odškodnine. Zato je razlogovanje sodišča, zaradi katerega zavrača tisti del tožbenega zahtevka, kjer tožnik namesto sanacije v naravi terja plačilo odškodnine, ker da vzpostavitev v prejšnje stanje naj ne bi bila možna, v nasprotju tako z mnenjem V. kot tudi z njegovo izpovedbo na zadnjem naroku. Ta niti v mnenju niti v svoji izpovedbi nikjer ne govori o tem, da ne bi bilo mogoče povrniti sporne škode s plačilom odškodnine. Sodišče pa je posledično napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj jih je tožniku odmerilo oziroma priznalo glede na uspeh v pravdi. Zaradi tega je izpodbijana sodba v zavrnilnem delu obremenjena z bistveno kršitvijo ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je tudi sam pojem škode materialnopravno uporabilo napačno, razlog za to pa je napačna ugotovitev, kaj škoda v predmetni zadevi sploh je. Tožnik je višino škode opredeljeval s stroški sanacije spornih razpok, podredno pa je terjal civilno restitucijo, ki jo je opredeljeval s stroški novogradnje. Škoda je bila tako očitno opredeljena kot zmanjšanje njegovega premoženja, torej v skladu z OZ. Z zavrnitvijo tistega dela zahtevka na povrnitev te škode iz razloga, ker je izvedenec ugotovil, da sanacija z vzpostavitvijo objekta v prejšnje stanje ni možna, očitno ni ugotovilo pravilno škodo, ki jo predstavlja zmanjšanje tožnikovega premoženja zaradi sporne rekonstrukcije, saj je tako škodo možno sanirati tudi s plačilom zahtevane odškodnine. Okoliščina, da objekt nima vseh dovoljenj, ne vpliva na to, saj ga je mogoče, kot je ugotovil izvedenec B. legalizirati (kar je že v teku), za novogradnjo pa je itak potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga je mogoče pridobiti, je pa nesmiselna legalizacija objekta, ki ga je potrebno porušiti, je pa tudi za rušenje potrebno gradbeno dovoljenje. Predlagal je ugoditev pritožbi ter razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili vsaka s svojim odgovorom na pritožbo. V svojih odgovorih na pritožbo sta prerekali pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja naslednje ugotovljene dejansko stanje: - da je tožniku nastala škoda, ki se kaže v razpokah v njegovi stanovanjski hiši, in sicer na predelnih stenah v sanitarnih prostorih, v vinski kleti in v mansardi, - da sta toženki (prva toženka kot naročnik in druga toženka kot izvajalec) od sredine novembra do konca leta 2001 izvajali gradbena dela na A. tako, da sta najprej odstranili asfalt, nato pa opravili izkop za podlago cestnega telesa, ga utrdili z navozom novega gramoza in pri tem uporabljali gradbeno mehanizacijo, vse to pa v neposredni bližini tožnikove stanovanjske hiše, - da je izvajanje gradbenih del vzrok za tožniku nastalo škodo na njegovi stanovanjskih hiši, in sicer na predelnih stenah v sanitarnih prostorih v obsegu 50 % obstoječih razpok, v celotnem obsegu so ta dela vzrok za razpoke v vinski kleti in v mansardi ter med prekladami v sanitarijah, - da nastale razpoke ne vplivajo na poslabšanje konstrukcijske stabilnosti in varnosti objekta za bivanje v primerjavi z njegovim stanjem pred izvedbo gradbenih del, ker je večina razpok na predelnih stenah, ki niso elementi konstrukcije, pomik opornega zidu v vinski kleti pa ni kritičen in oporni zid lahko brez posledic prenaša pritisk pobočja in obremenitev s ploščo in nadgradnjo zidov mansardnega vhoda, v mansardi pa je razpokal zid in ne nosilni stebrički, - da je nastalo škodo mogoče odpraviti s sanacijo razpok, strošek za njihovo sanacijo pa znaša 1.890,00 EUR, sanirane razpoke pa ne bi zmanjšale vrednosti objekta, - današnja vrednost objekta je 45.990,00 EUR ob upoštevanju amortizacije objekta, sanacija v prejšnje stanje pa ni možna zaradi sedaj drugačnih materialov in načina izvajanja gradbenih del v primerjavi s časom izgradnje objekta.

6. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je tožnik zatrjeval in dokazal obstoj treh elementov civilnega delikta: škodo, da je drugi toženec izvajal gradbena dela (torej protipravno ravnanje), da je škoda posledica izvajanja teh gradbenih del (vzročna zveza) in zaključilo, da drugi toženec ni dokazal, da tožniku nastala škoda ni posledica njegovih ravnanj, oziroma da ni kriv za tožniku nastalo škodo. Prvi toženec pa kot naročnik odškodninsko odgovarja solidarno skupaj z drugim tožencem kot izvajalcem.

7. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zmotno meni, da je tožnikovo premoženje, kot ga predstavlja njegova hiša, zmanjšano za nezastarano (neamortizirano oz. dejansko) vrednost hiše 44.990,00 EUR (oziroma prav 45.990,00 EUR), in da je njegova nastala škoda enaka temu znesku. To ni njegova škoda, to je vrednost njegove nepremičnine.

8. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepremičnina bila poškodovana zaradi ravnanj toženk. Pri tem je res ugotovilo dejstvo, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, vendar ni mogoča zaradi sedaj drugačnih materialov in načina gradnje od tistih, ki so bili uporabljeni pri gradnji tožnikove hiše. Ugotovilo pa je, da je možna sanacija poškodb - razpok. Ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da zaradi nastalih razpok konstrukcijska stabilnost objekta in njegova varnost za bivanje nista zmanjšani, je zaključek sodišča prve stopnje, da je strošek sanacije razpok 1.890,00 EUR tista škoda, ki je nastala tožniku zaradi izvedbe gradbenih del. Torej je ugotovilo, da je to škodo mogoče odpraviti, po odpravi te škode pa to ne bo vplivalo oziroma zmanjšalo vrednosti tožnikovega objekta in njegove uporabnosti v normalnih razmerah.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po pravni podlagi utemeljen v celoti, po višini pa le delno.

Tožniku torej ni nastala škoda v višini 45.990,00 EUR, ker je to ugotovljena sedanja vrednost njegove hiše, na kateri je nastala škoda v višini 1.890,00 EUR, ki jo je mogoče odpraviti s posegi v tej vrednosti. Prav to izhaja tudi iz mnenja izvedenca V.: da je škodo zaradi nastalih razpok mogoče odpraviti s sanacijo teh razpok, strošek te sanacije je 1.890,00 EUR. To pa je odškodnina za nastalo škodo, ki jo morata plačati toženki.

9. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbo, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin v spisu in samimi temi listinami in sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožnik v pritožbi potrjuje, da je višino škode opredeljeval s stroški sanacije razpok, zato je neutemeljena trditev v pritožbi, da je sodišče materialnopravno napačno uporabilo pojem škode in napačno ugotovilo, kaj v predmetni zadevi škoda sploh je. Če je tožnik v zahtevku podredno zahteval povrnitev stroškov novogradnje, pa tak njegov zahtevek ni utemeljen, ker novogradnja ni potrebna, saj je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in tega pritožba ne izpodbija, škodo mogoče odpraviti s sanacijo razpok, saniranje razpok pa stane 1.890,00 EUR.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni odločilo v okviru tožbenega zahtevka, ker je dejansko odločilo o tožbenem zahtevku, kot je ta bil postavljen. Sicer pa so pritožbene navedbe samega tožnika in njegovega pooblaščenca glede postavljenega tožbenega zahtevka nasprotujoče, sodišče pa je odločilo o celotnem zahtevku, kot je bil postavljen.

12. Ker je torej ugotovljeno mogoče razpoke sanirati oziroma odpraviti z gradbenimi posegi, ki stanejo 1.890,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo preostali zahtevan znesek, saj tožniku ni nastala škoda v višini vrednosti stanovanjske hiše, temveč le škoda v višini zneska, ki je potreben za odpravo razpok.

13. Izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno uveljavljeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišča ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi ugotovljeno pravilno in popolnoma, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, to so določbe 131. in 187. člena OZ.

14. Odločitev o stroških postopka ni konkretizirano izpodbijana, po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev v tem delu obširno obrazložena, določbe ZPP in odvetniške tarife pa so pravilno uporabljene, zato je odločitev o stroških pravilna.

15. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo kot celoto in jo je glede na obrazloženo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Po presoji pritožbenega sodišča pa vložena odgovora na pritožbo nista pripomogla k presoji utemeljenosti tožnikovih pritožb, zato toženkama nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo niso potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih morata trpeti sama.