Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti.

Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Mladoletna tožnica je hči A.A., ki se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči 12. 6. 2020, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke (stranski intervenient na njeni strani). Ta je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdano v kazenskem postopku opr. št. I K 65505/2021 z dne 23. 4. 2023, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 232. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1.

2.Tožnica je v tožbi navedla, da je prometno nesrečo povzročil voznik VW Passat (tj. toženkin zavarovanec), ki se pred menjavo voznega pasu s pogledom v vzvratno ogledalo in preko ramena ni prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence, zato je trčil v vozilo BMW, ki ga je upravljal njen pokojni oče. Vozilo BMW je odbilo na nasprotni vozni pas, kjer je trčilo v nasproti vozeče vozilo Citroen, pri čemer je A.A. utrpel tako težke poškodbe, da je na kraju umrl. Tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

3.Toženka je priznala, da je za škodo pokojniku odgovoren njen zavarovanec, a le v sorazmerju s stopnjo krivde. Navedla je, da sta oba udeleženca prometne nesreče, torej tožničin oče in njen zavarovanec, enako odgovorna za posledice prometne nesreče.

4.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženki, da tožnici poleg že plačanega nespornega dela odškodnine plača še 19.430 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020, kar je zahtevala več, pa je zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

5.Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

6.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je odločitev sodišča druge stopnje o temelju tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna? 2. Ali bi moralo višje sodišče v konkretnem primeru ugotavljati deleže odškodninske obveznosti med imetnikoma motornih vozil?

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

7.Tožbeni zahtevek v tej zadevi se opira na isto dejansko stanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v kazenskem postopku, zato je sodišče prve stopnje upoštevalo vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo - in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Na podlagi te sodbe je štelo, da je stranski intervenient odgovoren za škodo. Odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku je oprlo na presojo, da je toženka v postopku neuspešno zatrjevala, da je k nastanku prometne nesreče prispeval tudi voznik A.A., ker naj ne bi ravnal skladno s pravili "vožnje po sistemu zadrge” in naj ne bi vozil defenzivno. Sodišče je sicer ugotovilo, da je voznik A.A. vozil hitreje od dovoljene hitrosti, vendar je izvedenec potrdil, da bi do trčenja prišlo tudi, če bi vozil v okviru dovoljenih omejitev. Zato ta okoliščina sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev njegove soodgovornosti za posledice prometne nesreče.

8.Višje sodišče je pritožbo toženke zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnilo, da je zavarovanec toženke nedvomno (vsaj delno) odgovoren za nastalo škodo, kar izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe. Ker gre za enega izmed dveh udeležencev prometne nesreče, iz katere izvira škoda, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnica, je zavarovanec toženke po določbi četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno odgovoren za nastalo škodo. Zaradi tega sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na s strani toženke zatrjevani prispevek tožničinega pokojnega očeta, saj te navedbe ne vplivajo na odločitev.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

9.Toženka v zvezi z dopuščenima vprašanjema kot bistveno navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da gre za primer iz četrtega odstavka 154. člena OZ. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnica "druga” oseba v smislu te določbe, pri čemer naj ne bi bilo pomembno, da je bil pokojni oče tožnice eden izmed udeležencev prometne nesreče. Sodišče druge stopnje je ravnalo napačno, ko se ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb glede deljene odgovornosti obeh voznikov za nastanek nesreče. Ob sklicevanju na določbe o deljeni odgovornosti izpostavlja, da voznik A.A. v tistem deležu, v katerem je sam prispeval k nastanku škode oziroma nesreče, ni upravičen do odškodnine, enako velja za tožnico kot posredno oškodovanko.

10.Revizija je bila vročena tožnici in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

11.Revizija je utemeljena.

Izhodišča za presojo

12.OZ v 154. členu določa pravila, če sta pri nesreči, katere posledica je nastanek škode, udeleženi (vsaj) dve motorni vozili. Odgovorni vozniki vseh vozil, udeleženih pri nesreči, v razmerju do drugih (tj. tistih, ki niso vozniki vozil, udeleženih pri nesreči) odgovarjajo solidarno (četrti odstavek 154. člena OZ), s čimer je drugim olajšana povrnitev te škode.

13.Beseda "drugi" iz četrtega odstavka 154. člena OZ označuje udeleženca prometne nesreče, ki ni imetnik motornega vozila, ampak mu je zaradi prometne nesreče nastala škoda. To pomeni, da so "drugi" vsi tisti, ki ne spadajo med imetnike (v prometni nesreči udeleženih) motornih vozil; navadno so to pešci, kolesarji, sopotniki … Iz določbe ne izhaja, da bi bil krog teh "drugih" oseb kakor koli omejen, niti da do odškodnine v takem primeru ne bi mogli biti upravičeni posredni oškodovanci. A vprašati se moramo, kdo posredni oškodovanci so.

14.Praviloma je oškodovanec v smislu OZ le tisti, ki utrpi neposredno škodo. Drugače glede nepremoženjske škode izrecno določa v 180. členu: zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti neposrednega oškodovanca pripada za duševne bolečine, ki jih zaradi tega trpijo, odškodnina njegovim bližnjim - posrednim oškodovancem. Pravno razmerje med njimi in odgovorno osebo je vzpostavljeno preko običajnih meja pravno odločilne vzročne zveze, s čimer OZ širi obseg odškodninskega varstva ali, z drugimi besedami, daje nekaj več, nekaj, kar bi zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava oškodovancu ne pripadalo. Varstvo posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu je torej izjema, ki jo moramo razlagati restriktivno. Poleg tega, da so posredni oškodovanci lahko le zakonsko določeni upravičenci, morajo biti izpolnjene vse druge predpostavke odškodninske odgovornosti in kriteriji za priznanje pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Čeprav posredni oškodovanci (dejansko) trpijo zaradi stanja neposrednega oškodovanca, svojega bližnjega, je pravno odločilen vzrok njihovega trpljenja lahko le ravnanje povzročitelja tega stanja, ki ni hkrati neposredni oškodovanec sam.

H konkretnemu primeru

15.Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo razmerja odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in se je sklicevalo na četrti odstavek 154. člena OZ. Navedlo je, da je (so)prispevek udeležencev motornih vozil lahko predmet obravnavanja kvečjemu v morebitni regresni pravdi. To stališče je materialnopravno zmotno.

16.Tožnici je škoda nastala posredno, tj. zaradi smrti bližnjega, ki je bil v prometni nesreči (poleg zavarovanca toženke) res udeležen kot voznik motornega vozila. Toda, tožničina škoda izhaja iz dejstva, da je njen oče v prometni nesreči umrl. Njen položaj posredne oškodovanke izhaja iz njegovega, zato ji ne gre širše odškodninsko varstvo, kot bi šlo neposredni oškodovancu. Dejstvo, da gre za posredno oškodovanko, namreč ne pomeni, da lahko vzročno zvezo med ravnanjem odgovorne osebe in končnim obsegom škode presojamo kakor koli drugače, kot bi jo, če bi odškodnino za lastno škodo terjal neposredni oškodovanec. Ker neposredni oškodovanec ni upravičen do povrnitve škode, ki si jo je povzročil sam (izključena je protipravnost kot ena temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti), tudi posrednemu oškodovancu povrnitev škode, za katero je odgovoren neposredni oškodovanec, ne pripada. Povedano drugače: za škodo posrednega oškodovanca odgovarja (lahko le) tisti, ki odgovarja za škodo neposrednega oškodovanca (v našem primeru za "škodo" tožničinega očeta). Če bi ta namreč preživel, bi mu za njegovo škodo (pravno) odgovarjal (deloma ali v celoti, več o tem v nadaljevanju) le toženkin zavarovanec, kar pomeni, da za škodo, ki je nastala tožnici, nista odgovorna (vsaj) dva imetnika motornih vozil. Odgovoren je le en - zavarovanec toženke, ki je neposrednemu oškodovancu (in s tem tožnici) povzročil škodo. Pogoj (vsaj dveh) solidarno odgovornih oseb iz četrtega odstavka 154. člena OZ torej v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

17.Četrtega odstavka 154. člena OZ za tožnico torej ni mogoče uporabiti, zato moramo uporabiti splošna pravila odškodninskega prava: vsakdo odgovarja za škodo, ki jo povzroči; če je povzročiteljev več ali če je podan soprispevek oškodovanca, moramo ugotoviti deleže pri nastali škodi. V obravnavani zadevi je toženka trdila slednje - uveljavljala je soprispevek neposrednega oškodovanca.

18.Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti.

19.Odgovor na dopuščeni vprašanji se torej glasi: odločitev sodišča druge stopnje o temelju tožbenega zahtevka materialnopravno ni pravilna, ker višje sodišče ni ugotavljalo deležev odškodninske obveznosti med imetnikoma motornih vozil.

Odločitev o reviziji

20.Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo toženkinih pritožbenih navedb v zvezi zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člen ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče. Če bo ugotovilo, da je, ji odškodnina v delu, za katero je odgovoren on, ne pripada.

Odločitev o revizijskih stroških

21.Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Sklep II DoR z dne 3. 12. 2024.

2Odgovornost voznikov je v razmerju do drugih objektivne narave. VSRS sodba II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.

3Tako tudi Strnad, I.: Kako OZ ureja odgovornost imetnikov motornih vozil nasproti drugim?, Pravna praksa, št. 12/2004.

4Primerjaj Plavšak N.: e-Komentar OZ, Tax-Fin-Lex, komentar 154. člena OZ.

5Objekt varstva so najintenzivnejše, globoke čustvene vezi med neposrednim in posrednim oškodovancem. Božič-Penko, A.: Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, Pravni letopis, 2016, str. 72.

6Primerjaj sodbo VSRS II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006. Glej tudi Pavčnik, T.: (Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ), Pravni letopis, 2014, št. 1, str. 120.

7VSRS sodba II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020.

8Sodišče je zapisalo še, da če bi tožnikov sin preživel, bi lahko zahteval samo odškodnino za škodo, ki jo je povzročil povzročitelj, tako tudi tožnik kot posredni oškodovanec zaradi sinove smrti ne more od povzročitelja za tisti del škode, ki ustreza prispevku tožnikovega sina k njenemu nastanku (prvi odstavek 171. člena OZ).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 154, 179, 180 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.