Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki (nazadnje) zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu tehnolog I. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, izhaja, da je iz razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu tehnolog I. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica dejansko ni delala kot tehnolog, ampak je delala na delovnem mestu vodja čistega oddelka pralnice, ki pa pri toženi stranki ni bilo sistemizirano. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog I, na katerem tožnica ni nikoli delala, pač pa je delala na nekem drugem (ne)sistematiziranem delovnem mestu, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke tožnici z dne 22. 1. 2013 in je to odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 5. 2013, ampak je na podlagi sodbe sodišča prenehalo dne 19. 11. 2013; višji tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 4. 4. 2014 je zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od 27. 5. 2013 do 19. 11. 2013, po obračunu bruto plače plača vse davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja in tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh izplača denarno povračilo v znesku 6.596,60 EUR bruto (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I. točki, prvem odstavku II. točke, III. in IV. točki izreka ter zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (del V. točke izreka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevke, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotnem zaključku, da tožnica naj ne bi opravljala nalog delovnega mesta tehnolog in da je bila med pravdnima strankama sklenjena fiktivna pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka ni imela razloga za sklenitev fiktivne pogodbe; če bi tožnica dejansko izvajala dela vodje pralnice, bi ji tožena stranka lahko ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto oziroma ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Tožena stranka je dokazala, da ni imela potrebe po delu tožnice, ne glede na to, ali je tožnica delala več ali manj dela iz opisa delovnega mesta tehnolog, v katerega je spadalo tudi nadomeščanje vodje pralnice. Tožnica je, kakor vsi tehnologi pri toženi stranki, opravljala tudi nekatere naloge vodje pralnice, pri čemer so tehnologi imeli različne dodatne zadolžitve, odvisno od tega, za kateri del pralnice so bili zadolženi. Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka ni imela nobene potrebe, da bi vodjo pralnice, ki je odšla, kdo nadomestil. Po prihodu ... partnerja je potreba po vodji pralnice vseh oddelkov odpadla, proizvodnja pa se je razdelila na štiri dele: čisti in nečisti del, skladišče in kemično čistilnico. Naloge tehnologa sta na čistem delu opravljala A.A. in tožnica, na nečistem pa B.B. in C.C.. Vodja pralnice je sicer vse do odpovedi bila D.D., ki pa je po reorganizaciji ostala brez velikega dela svojih zadolžitev, saj so se te naloge prenesle na posamezne delavce, tudi tehnologe, ki so tudi sicer v opisu svojih nalog imeli dolžnost nadomeščati vodjo pralnice in mu dajali navodila glede organizacije in načina dela. Vsak tehnolog je torej vodjo pralnice nadomeščal in kasneje njeno delo opravljal v okviru svojega segmenta del in nalog delovnega mesta. Tožnica je prevzela minimalni obseg nalog od vodje pralnice, ki je bila vodja samo še na čistem oddelku. Potreba po delu vodje pralnice je z dejansko reorganizacijo prenehala, saj so se naloge tega delovnega mesta prerazporedile med tehnologe. Iz izpovedi D.D. je očitno, da se je obseg dela vodje pralnice močno zmanjšal, njeno delo pa so si razdelili E.E. (prevzel skladišče), F.F. (prevzela kemično čistilnico), C.C. (prevzel nečisti del) in tožnica (prevzela čisti del). Tožnica je bila tehnolog s svojimi zadolžitvami, ki je sprva samo nadomeščala D.D., nato pa prevzela njena dela. Ostali delavci pa so si naloge D.D. razdelili že ob reorganizaciji, torej veliko pred njenim odhodom. Priča F.F. je izpovedala, da so se delovne naloge prepletale. Ker sta bili na čistem oddelku od tehnologov A.A. in tožnica, je torej logično, da sta si delo razdelili tako, da je ena opravljala več tipičnega dela tehnologa, druga pa preostale naloge, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta tehnologa. Priče so zato zmotno menile, da tožnica ni opravljala del tehnologa. G.G. je izpovedal, da niti ne ve, kakšna so dela tehnologa ter da je razporede pisala in delo organizirala tudi A.A., ki je nedvomno in nesporno opravljala delo tehnologa. Tudi B.B. je nedvomno opravljala delo tehnologa, pa je prav tako določen čas vodila čisti oddelek. A.A. je izpovedala, da je tožnica opravljala tudi dela tehnologa, in sicer tako reklamacije kot stike s strankami. Delovne naloge tehnologa (spremljanje tehnoloških procesov pranja in kemičnega čiščenja, spremljanje kakovosti obdelave tekstila, kar se v praksi kaže v koordinaciji pranja in likanja glede na vrsto perila in madežev) od njega terjajo tudi organizacijo dela, ki torej ni le v pristojnosti vodje. Tehnolog je vodji nadrejen, kar izhaja tudi iz plačila za posamezno delo. Tožnica je prejemala plačilo za delo tehnologa. Ker je ob odhodu D.D. prevzela preostanek njenega dela, se ji je zvišala plača, vsi ostali pa so njeno delo prevzeli že prej. Dejstvo, da je imela tehnologinja A.A. višjo plačo od tožnice pa niti ni pomembno, saj je tudi tožnica imela višjo plačo od vodij pralnice, iz česar jasno izhaja, da tega dela ni opravljala. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker dve tehnologinji na istem oddelku zaradi manjšega obsega dela nista bili več potrebni, za tožnico pa se je odločila na podlagi kriterija delovne dobe. Vodenje čistega dela so sprva prevzeli H.H., I.I., J.J., A.A., nazadnje pa formalno tožnica. Ne drži, da so to delo opravljali na nesistemiziranem delovnem mestu vodij, pač pa so še naprej opravljali delo po pogodbi o zaposlitvi z nekaterimi dodatnimi zadolžitvami, ki so vključevali tudi posamezne aspekte delovnega mesta vodje pralnice.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede denarnega povračila. Ker je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi ZDR in ne ZDR-1, je sodišče prve stopnje denarno povračilo zmotno presojalo po določbah ZDR-1. ZDR višine denarnega povračila ne omejuje na 18 plač, pač pa delavcu omogoča izplačilo odškodnine po pravilih civilnega prava. Škoda tožnici ni nastala, saj ima tožnica od 19. 11. 2013 že novo zaposlitev. Odločitev o denarnem povračilu je zato nezakonita in napačna, poleg tega pa je tudi neobrazložena. Potrebno je upoštevati tudi, da je tožnica prejemala višje plačilo za delo, zato ni bila prikrajšana. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Prerekala je njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici podana s strani tožene stranke dne 22. 1. 2013. Pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja razloge za redno odpoved, obveznosti delodajalca in roke za odpoved. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je praktično od vsega začetka njene zaposlitve pri toženi stranki, t. j. od leta 2006, delala na delovnem mestu pomožni vodja pralnice, nato pa na delovnem mestu vodja pralnice, in ima iz tega razloga sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, je potrebno uporabiti še 15. člen ZDR, ki ureja obliko pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločilo. S sodbo, opr. št. Pd 79/2013 z dne 7. 1. 2014, je sodišče prve stopnje praktično v celoti ugodilo uveljavljanim tožbenim zahtevkom, povezanim z zatrjevano nezakonitostjo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom, opr. št. Pdp 273/2014 z dne 23. 4. 2014, izpodbijani del sodbe (pod pritožbo ni bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za višje denarno povračilo) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 25. 6. 2005, sprva na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu tehnolog II, od 20. 6. 2007 pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu tehnolog I. Navedena pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana dne 22. 1. 2013 (A2), iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je iz razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu tehnolog I. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazovala, da ni opravljala dela kot tehnolog, ampak je sprva delala kot pomožni vodja pralnice, kasneje, po odhodu vodje pralnice D.D., pa kot vodja pralnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da tožnica dejansko ni delala kot tehnolog, ampak na delovnem mestu vodja čistega oddelka pralnice, ki pri toženi stranki ni bilo sistemizirano. Ker je tožena stranka odpovedala fiktivno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog I in ker je zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz šestega odstavka 88. člena ZDR, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi po presoji sodišča prve stopnje ni zakonita, zato je tožbenim zahtevkom praktično v celoti ugodilo (z izjemo zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 20. 11. 2013 do 4. 4. 2014).

9. Pomembne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v letu 2009, ko je tožena stranka pričela sodelovati z ... partnerjem, prišlo do spremembe v njenem poslovanju. Takrat delo vodje pralnice kot celote ni bilo več potrebno, ampak je vsak oddelek pralnice (čisti in nečisti oddelek, kemična čistilnica in skladišče) dobil svojega vodjo. D.D., ki je bila sicer ves čas zaposlena na delovnem mestu vodja pralnice, je tako v letu 2009 izgubila precejšen del svojih pristojnosti in nalog, ki so jih prevzeli ostali vodje oddelkov, sama pa je postala vodja zgolj čistega oddelka pralnice. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica po odhodu D.D. prevzela njeno delo.

10. Ni moč slediti pritožbenemu stališču, da je tožnica opravljala delo tehnologa, poleg tega dela pa je opravljala še delo vodje čistega oddelka, ki ga je prevzela od D.D. po njenem odhodu. Izvedeni dokazni postopek namreč takšnega stališča ne potrjuje. Vse zaslišane priče, razen A.A. in direktorja tožene stranke K.K., so izpovedale, da tožnica del tehnologa ni opravljala. Priča A.A. je sicer izpovedala, da je tožnica določene naloge tehnologa opravljala, vendar iz njene izpovedi izhaja, da so se naloge različnih delovnih mest prepletale, zato tudi na podlagi njene izpovedi ni mogoče zaključiti, da je tožnica dejansko delala kot tehnolog. Na pravilni dejanski zaključek ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da so tudi nekateri drugi tehnologi (A.A., B.B.) opravljali vodstvene naloge, pa kljub temu ni dvoma, da so delali kot tehnologi. Iz izpovedi zaslišanih prič namreč izhaja, da dela tehnologov ni mogoče kar tako primerjati, saj se je njihovo delo razlikovalo glede na to, na katerem oddelku so delali. Poleg navedenega je zgovorno dejstvo tudi to, da iz dokaznega postopka izhaja, da so drugi delavci dodatne zadolžitve dobili že v letu 2009, ko je prišlo do spremembe v poslovanju, tožnica pa šele ob odhodu D.D., pri čemer je praktično od začetka svoje zaposlitve opravljala tudi nekatera dela vodje (kot izhaja iz izpovedi prič D.D., L.L., B.B.). Tudi dejstvo, da tožničina plača ni dosegala plače ostalih tehnologov je dodatna, čeprav ne odločilna, okoliščina v prid stališču sodišča prve stopnje. Nelogična pa je pritožbena navedba, da je imela tožnica višjo plačo kot ostale vodje, saj tožena stranka delovnega mesta vodje oddelka pralnice sploh ni imela sistemiziranega in tudi ne določene plače zanj, dela na delovnem mestu vodje pralnice pa nihče več ni opravljal. Na pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da bi tožena stranka lahko tožnici, če ta res ne bi delala kot tehnolog, ponudila v podpis drugo pogodbo o zaposlitvi oziroma ji odpovedala drugo pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da tožena stranka tega ni storila, namreč še ne pomeni, da je tožnica dejansko delala kot tehnolog in da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka dokazala, da delo tožnice ni bilo več potrebno, pa pritožbeno sodišče dodaja, da mora delodajalec v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati, da iz razlogov na strani delodajalca ni več potrebno delo delavca, ki ga ta opravlja po pogodbi o zaposlitvi. To z drugimi besedami pomeni, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, če se nanaša na delovno mesto, na katerem odpovedujoči delavec ni delal, pač pa je delal ne nekem drugem (ne)sistemiziranem delovnem mestu. Za takšno situacijo gre v obravnavani zadevi.

12. Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da je tožnica dela vodje čistega oddelka opravljala v okviru delovnega mesta tehnolog (v opisu nalog tega delovnega mesta je navedeno tudi nadomeščanje vodje pralnice). Ker je prišlo do delitve del vodje pralnice na vodje posameznih oddelkov pralnice, delo vodje pralnice ni bilo več potrebno in ga nihče več ni opravljal. Zato ni možno zaključiti, da bi tožnica dela vodje čistega oddelka opravljala le v okviru nadomeščanja vodje pralnice.

13. Do pritožbenih navedb v zvezi s tem, da delo D.D. ni bilo več potrebno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj to ni predmet obravnavane zadeve in zato ne gre za relevantna dejstva (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila kot posledica sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče namreč o sodni razvezi in denarnem povračilu odloča na podlagi določb zakona, ki velja v času odločanja sodišča(1). Ker je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje v prvotnem postopku dne 19. 11. 2013 veljal že novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), je sodišče prve stopnje pri odločanju o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo njegove določbe. Po presoji pritožbenega sodišča je ustrezna tudi višina prisojenega denarnega povračila, ki jo pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni obrazložena in s tem očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu (14. in 15. točka obrazložitve) povsem zadostna in jasna, zato očitana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi v preostalem delu ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Tako tudi sodna praksa, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014.