Jedro

Ni dejanske niti pravne podlage, da se vnuku naloži plačilo stroškov po pravilih za oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev, četudi mu je upravičenka nakazala denarna sredstva v spornem znesku. Vnuk z babico ni v razmerju zavezanca za preživljanje po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti v predmetni zadevi ni drugega izvršljivega pravnega naslova, na podlagi katerega bi bil zavezan k plačilu institucionalnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2016 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 6. 2016 ter zadeva vrne v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Presodilo je, da sta odločbi v delu zavezanosti tožnice k plačilu institucionalnega varstva v višini 124,49 EUR mesečno, pravilni in zakoniti. Hkrati je sklenilo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica po odvetniški družbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno predlaga spremembo sodbe ter stroškovno ugoditev tožbenemu zahtevku.

Vztraja, da je njena mati B.B. razpolagala s precejšnjimi denarnimi sredstvi, saj je od prodaje svojega deleža hiše v C. 26. 11. 2009 prejela 36.513,75 EUR in bi ob vložitvi zahteve morala še razpolagati s 26.000,00 EUR. V sodnem postopku pa se je izkazalo, da je 25.000,00 EUR nakazala vnuku D.D., tožničinemu sinu, nazadnje 8.000,00 EUR dne 11. 3. 2015. D.D. se je v izjavi 14. 4. 2006 zavezal doplačevati stroške oskrbe v Domu starejših občanov E. Prav je, da tisti, ki dobi korist tudi plačuje storitve socialnovarstvenega zavoda.

Dejstvo, da je B.B. vnuku podarila 25.000,00 EUR ter da se je D.D. zavezal plačevati stroške oskrbnine dokazuje zlorabo pravic z namenom, da bi obveznost prevalila na tožnico. V dopisu, naslovljenim na CSD 14. 4. 2016 niti z besedo ni omenila, da je vnuku nakazala 25.000,00 EUR. Namenoma se je spravila v položaj, da nima sredstev za plačilo institucionalnega varstva. Zlorabila je pravice po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, zato je tožnica ni dolžna preživljati, niti plačevati institucionalnega varstva. Po Obligacijskem zakoniku darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če pride v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje. B.B. bi bila primarno dolžna ravnati v skladu s 539. členom OZ-a, da bi imela sredstva za preživljanje in plačevanje institucionalnega varstva.

Ne strinja se z obrazložitijo v 13. točki sodbe, da je imela B.B. pravico razpolagati z denarnimi sredstvi iz naslova kupnine za hišo, saj je takšno ravnanje v nasprotju z načeli obligacijskega prava in prepovedjo zlorabe pravic iz 7. člena Obligacijskega zakonika. S stališčem sodišča, da brezplačna razpolaganja pred 18. 4. 2015 pravno niso relevantna, se ne strinja. Opozarja na 28. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki določa krivdne razloge, ki imajo za posledico neupravičenost do denarne socialne pomoči. Oseba, ki brezplačno odsvoji 25.000,00 EUR, nato pa zaprosi za socialno pomoč, do nje ni upravičena. Enako velja v konkretnem primeru, saj se je B.B. sama spravila v situacijo, ko nima zadostnih sredstev za plačilo bivanja v Domu starejših občanov F. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialno pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na tožničino izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Torej če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, nasprotoval sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma bi bili ti nejasni in med seboj v nasprotju. Pisni odpravek izpodbijane sodbe pa predhodno navedenih pomanjkljivosti nima. Zavrnilni izrek sodbe na odpravo izpodbijanih upravnih aktov je določen in jasen ter takšna odločitev utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialnopravnimi razlogi. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

Materialno pravna podlaga za rešitev zadeve

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je med drugim podana v 100. členu Zakona o socialnem varstvu2(ZSV), v relevantnih določbah Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev3 (Uredba) ter Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev4 (ZUPJS). Po 3. točki 1. odstavka 2. člena Uredbe je zavezanec za plačilo socialno varstvenih storitev fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ali jo po 18. členu Uredbe k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva zavezuje izvršljivi pravni naslov ali pravni posel. Sicer pa je polnoletni otrok po 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih5 (ZZZDR) po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Obveznosti je oproščen le do starša, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti.

7. Dejanski stan iz 124. člena ZZZDR za tožničino oprostitev obveznosti ni, niti ne more biti dokazan. V tem sodno socialnem sporu tožnica ne more uspešno uveljavljati kršitve 124. člena ZZZDR, niti se sklicevati na 539. člen Obligacijskega zakonika6 ki sicer res omogoča preklic darilne pogodbe zaradi stiske, ko pride darovalec v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje. Čeprav je po materialnem pravu možen preklic darilne pogodbe z namenom povrniti si sredstva za preživljanje, vključno za plačevanje stroškov institucionalnega varstva in s 7. členom OZ prepovedana zloraba pravic v obligacijskih razmerjih, bi lahko tožnica tovrstna vprašanja in očitke svoji materi reševala kvečjemu pred sodiščem splošne pristojnosti, ne pa v socialnem sporu zaradi plačila institucionalnega varstva v Domu starejših občanov. Pritožničino drugačno pravno naziranje je zmotno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

8. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi zavezanosti tožnice k plačilu 124,49 EUR institucionalnega varstva v Domu starejših občanov F. za svojo mamo. V takšni višini je namreč upravičenka B.B. zaradi plačilne nesposobnosti z izpodbijano odločbo z dne 15. 6. 2016 oproščena plačila storitve institucionalnega varstva in glede na sposobnost k plačilu zavezana polnoletna hčerka - tožnica. Tovrstne obveznosti ni mogoče prevaliti na D.D. - tožničinega sina in upravičenkinega vnuka, čeprav mu je slednja (torej babica) v letih 2009, 2010 in 11. 3. 2015 podarila 25.000,00EUR, kot si neutemeljeno prizadeva tožnica, saj zanjo ni zakonske podlage.

9. Zatrjevano kršitev zaveze obdarjenca, da prispeva k plačilu institucionalne oskrbe, bi lahko kvečjemu uveljavljala le darovalka, v konkretnem primer tožničina mati B.B. v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti iz spora pogodbenih razmerjih, ne pa tožnica v sodno socialnem sporu. Sodišče prve stopnje tako pravilno razloguje, da ni dejanske niti pravne podlage, da se vnuku D.D. naloži plačilo stroškov po pravilih za oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev, četudi mu je upravičenka nakazala denarna sredstva v navedenem znesku. Vnuk z babico ni v razmerju zavezanca za preživljanje po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti v predmetni zadevi ni drugega izvršljivega pravnega naslova, na podlagi katerega bi bil zavezan k plačilu institucionalnega varstva.

10. V predmetni zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen zakonski in podzakonski dejanski stan za zakonito zavezanost tožnice k plačilu institucionalnega varstva od 1. 5. 2016 dalje v višini 124,49 EUR, za kolikor je plačila oproščena upravičenka B.B. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) stroškovno utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Glede na predhodno obrazloženo in ko niti preostala pritožničina izvajanja, od sklicevanja na 28. člen ZSvarPre, očitka da mati namerno zlorablja pravice, da bi prevalila plačevanje dela institucionalnega varstva nanjo in nekatere druge, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 6 Ur. l RS, št. 97/2007-uradno prečiščeno besedilo s spremembami 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.