Jedro

Kulturnovarstveni pogoji so upravni akt, ki ga izda organizacija z javnimi pooblastili. Zanj veljajo določbe ZUP, tudi določba 13. člena, to je pravica do pritožbe, ker z zakonom ta pravica ni izključena. Ker je v tem primeru upravni spor začet zoper prvostopni akt, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.12.2003. S to odločbo je tožena stranka določila kulturnovarstvene pogoje za gradnjo stanovanjskega objekta investitorjev na parcelah št... k.o....

Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo. Presodilo je, da so kulturnovarstveni pogoji upravni akt, saj tako določa 1. odstavek 44. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99). Zoper ta akt po določbah ZVKD pritožba ni izključena, torej bi v skladu z ZUP zoper tak akt bilo možno vložiti pritožbo, tako kot je to predvideno v 46. členu ZVKD za kulturnovarstveno soglasje. Tak sklep izhaja tudi iz določb 1. odstavka 13. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP – UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), po katerem je zoper vsako upravno odločbo dopustna pritožba, razen če je ta z zakonom izključena. Glede na to je ugotovilo, da upravni spor zoper kulturnovarstvene pogoje, ki jih je izdal prvostopni organ, ni dopusten, ker je zoper tak akt dopustna pritožba, upravni spor pa bi bil dopusten šele po tem, ko je pritožbena pot izčrpana. Prvostopno sodišče pa je tudi ugotovilo, da sta tožnika pritožbo v upravnem postopku tudi vložila.

Zoper prvostopni sklep se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinjata se, da so kulturnovarstveni pogoji upravni akt, temveč menita, da gre za pogoje kot sestavni del prostorskega izvedbenega akta, zoper katere ne more biti posebne pritožbe. Pritožbo zoper kulturnovarstvene pogoje sta sicer vložila, vendar zato, ker sta bila izpostavljena arbitrarnosti prvostopnega organa, ki je o njuni posamični stvari z odločbo odločil o okoliščini, ki jo je sicer pristojen na splošno urejati s strokovnimi kulturnovarstvenimi pogoji pri pripravi prostorskih izvedbenih aktov. Na podlagi teh kulturnovarstvenih pogojev na obravnavanih parcelah gradnja ni dopustna, s tem pa jima je nastala velika škoda, saj sta omenjeni parceli kupila prav z namenom gradnje. Menita, da je napadeni akt ničen in da ga je treba odpraviti iz vseh razlogov. Ni ga mogoče preizkusiti niti v materialnem niti v procesnem smislu, saj so v njem navedeni razlogi materialnopravno popolnoma zmotni oziroma nima razlogov o ključnih okoliščinah. V nadaljevanju se pritožba nanaša na vsebinske razloge za izpodbijanje akta tožene stranke. Tožnika predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, ker je nezakonita. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, ki so jima nastali zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožbo zoper kulturnovarstvene pogoje, ki so po 44. členu ZVKD upravni akt, zavrglo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre namreč za prvostopni upravni akt, zoper katerega je dopustna pritožba v upravnem postopku in zato zoper njega ni dopusten neposreden upravni spor.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je v 1. odstavku 44. člena ZVKD določeno, da se pri gradnji novih oziroma rekonstrukciji obstoječih objektov in drugih posegih v prostor zaradi zagotavljanja enotnega sistema varstva nepremične dediščine v skladu z določbami ZVKD izdajajo ustrezni upravni akti – kulturnovarstveni akti. V 3. odstavku 44. člena ZVKD pa je določeno, da so kulturnovarstveni akti kulturnovarstveni pogoji in kulturnovarstvena soglasja. Torej ni dvoma, da so kulturnovarstveni pogoji upravni akt. Ker pa gre za upravni akt, se glede njega v celoti uporablja ZUP, kolikor ni postopek posebej določen v ZVKD. V ZVKD ni določeno, da zoper kulturnovarstvene pogoje kot upravni akt ni dopustna pritožba, torej je treba ob upoštevanju 13. člena ZUP razumeti, da je zoper kulturnovarstvene pogoje dopustna pritožba v upravnem postopku, saj tudi ne gre za primere iz 2. odstavka 13. člena ZUP. Po določbah 232. člena ZUP pa je v primeru, kadar odločbo izda organ (ki ni državni organ oziroma organ lokalne skupnosti) na podlagi javnega pooblastila, pritožba dopustna na resorno ministrstvo, torej v tem primeru na Ministrstvo za kulturo. Tako je posebej določeno za kulturnovarstvena soglasja, ki so v skladu z ZVKD tudi upravni akt in je zoper njih pritožba v 46. členu ZVKD posebej urejena.

Po 1. odstavku 3. člena ZUS je upravni spor dopusten zoper dokončni upravni akt, to pa je le tisti, zoper katerega ni bila vložena pritožba, ali zoper katerega pritožba ni dopustna ali pa je pritožbena pot že izčrpana. Po 2. odstavku 4. člena ZUS, po katerem je odločalo prvostopno sodišče, pa upravni spor ni dopusten zoper upravni akt, zoper katerega je dopustna pritožba, pa ta ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Te določbe pa pomenijo, da zoper kulturnovarstvene pogoje kot prvostopni upravni akt ni mogoče začeti upravnega spora, ne da bi bila prej izčrpana pritožbena pot v upravnem postopku.

Ker je bilo treba pritožbo zavrniti že iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v vsebino izpodbijanega akta tožene stranke ter v druge pritožbene razloge.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 ter potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. ZUS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določb 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1.