Up-17/99

16.6.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe R. Š. z B. na seji senata dne 16. junija 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba R. Š. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 75/96 z dne 22. 5. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 752/97 z dne 6. 11. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z ustavno pritožbo z dne 11. 1. 1999 izpodbija v izreku tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo, s katero je bil v ponovljenem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 - KZ). Sodišče prve stopnje mu je izreklo kazen zapora v trajanju dveh let in šestih mesecev, pritožbeno sodišče pa je izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora. Poleg izpodbijanih sodnih odločb je pritožnik ustavni pritožbi priložil še kopijo prvostopne oprostilne sodbe, kopijo pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka in kopijo sklepa Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga pritožnikove zunajzakonske partnerice za izredno omilitev kazni.

2.Na poziv Ustavnega sodišča je pritožnik ustavno pritožbo dne 31. 1. 1999 dopolnil, v dopolnitvi pa izrecno zapisal, da izpodbija "zmotne ugotovitve dejanskega stanja" v pravnomočni sodbi. Proces zoper njega naj bi bil "montiran" in nezakonit, sodišče pa ni upoštevalo drugih izvedenih dokazov, marveč le krivo pričanje I. V., zato naj bi mu bila kršena pravica do poštenega sojenja. Izčrpanost pravnih sredstev in pravočasnost ustavne pritožbe pritožnik utemeljuje z navedbo, da mu je bil "zadnji akt, po katerem je začel teči 60-dnevni rok za ustavno pritožbo, sklep Vrhovnega sodišča RS št. Ks 60/98", vročen 20. 11. 1998. V zvezi z navedenim zatrjevanjem prilaga tudi kopijo "pravnega mnenja", iz katerega pa ni razviden ne njegov pošiljatelj ne naslovnik. V obrazložitvi ustavne pritožbe pritožnik opisuje tudi konkreten dogodek, ko naj bi ga zaradi zbiranja dokazov zoper izpodbijano sodbo napadla in ustrahovala dva moška, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do življenja in varnosti.

3.Dne 19. 4. 1999 je pritožnik Ustavnemu sodišču sporočil, da je od 10. 2. 1999 dalje na prestajanju zaporne kazni, in zaprosil za prednostno obravnavo ustavne pritožbe.

4.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se lahko ustavna pritožbo vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pri tem je pogoj izčrpanosti pravnih sredstev izpolnjen, če je pritožnik uporabil poleg rednega tudi vsa tista izredna pravna sredstva, s katerimi je, glede na določbe postopkovnega zakona, mogoče uveljavljati zatrjevane kršitve.

Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in bi za pritožnika nastale nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

5.Iz pritožnikovih vlog je razvidno, da je vložil zahtevo za obnovo postopka, končanega z izpodbijano pravnomočno sodbo, ki je bila zavržena. Pritožnikova partnerka pa je vložila zahtevo za izredno omilitev kazni, ki je bila zavrnjena. Zahteve za varstvo zakonitosti (420. člen Zakona o kazenskem postopku; Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju ZKP) pa pritožnik očitno ni vložil. Z navedenim izrednim pravnim sredstvom sicer ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa pritožnik v dopolnitvi ustavne pritožbe, kljub skopi obrazložitvi, izrecno zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo Ustava v osnovi opredeljuje v 23. členu (pravica do sodnega varstva), 22. členu (enako varstvo pravic) in 29. členu (pravna jamstva v kazenskem postopku). Kršitev navedenih pravic pa je, kot absolutne bistvene kršitve določb ZKP ali kot druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, mogoče uveljavljati tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pritožnik je torej zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja imel možnost uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar te možnosti ni izkoristil. Ustavno sodišče zato ugotavlja, da zoper izpodbijani sodbi niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

6.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

7.Glede na vsebino ustavne pritožbe pa ni odveč pojasnilo, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe (tudi če obstajajo vse procesne predpostavke za njeno vložitev) torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Glede pritožnikovih navedb o ustrahovanju in napadu nanj pa je treba opozoriti, da je za pregon storilcev kaznivih dejanj pristojno državno tožilstvo.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč - Korošec.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk