Jedro

Zahtevek za zavarovanje ne zahteva izvršljivosti v smislu 19. člena ZIZ. Pomembno je, da je zavarovanje izvedljivo in da bo z njim dosežen namen začasne odredbe – zavarovanje bodočega izplačila zneskov tožeči stranki, če bo z zahtevki za plačilo v pravdi uspela.

Z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja (drugi odstavek 271. člena ZIZ), temveč se le zagotovi, da bo mogoča bodoča izvršba, ki se predlaga sodišču v posebnem, izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 7. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z izplačilom vmesnih dividend za delnice prve toženke na podlagi sklepa nadzornega sveta prve toženke z dne 3. 12. 2014 drugi toženki v znesku 15.400,00 EUR bruto in peti toženki v znesku 13.824,30 EUR bruto.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 7. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z izplačilom dividend za delnice prve toženke na podlagi sklepa skupščine prve toženke z dne 17. 6. 2015 drugi toženki v znesku 49.280,00 EUR bruto in peti toženki v znesku 44.237,76 EUR (I.). Zavrnilo je tudi podredni predlog za položitev varščine po 275. členu ZIZ (II.).

3. Zoper oba sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijana sklepa spremeni, podrejeno pa razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Druga in peta toženka sta na pritožbi odgovorili in predlagali, naj ju višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijana sklepa, pri čemer sta priglasili tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Ali je prva toženka pravilno navedena kot ena od toženk, ne more biti predmet presoje v postopku zavarovanja, ki je uperjen zoper drugo in peto toženko. Iz predloga namreč jasno izhaja, da sta predmet zavarovanja denarna zneska, ki bi ju sicer prejeli ti toženki.

7. Sodišče prve stopnje je predlagani začasni odredbi zavrnilo z nosilnim razlogom, da bi bil z izdano začasno odredbo preprečen nastanek zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja v pravdi, saj zahteva vračilo izplačanih dividend, ki pa toženkama zaradi izdane začasne odredbe sploh ne bi bile izplačane, kar bi povzročilo neutemeljenost tožbenega zahtevka samega po sebi; navedlo je še, da bo morala tožeča stranka uveljaviti drugo sredstvo zavarovanja.

8. Res je tožeča stranka v spremenjenih (dodatnih) tožbenih zahtevkih, ki sta bila podlaga predlaganih začasnih odredb, zavrnjenih z izpodbijanima sklepoma (vlogi tožnice na r. št. 57 in 159), v zahtevku navedla, da vtoževani zneski predstavljajo vračilo izplačanih dividend. Taka navedba ne predstavlja dela tožbenega zahtevka, temveč gre za navajanje razlogov, ki v izrek odločbe niti ne sodijo. Tudi iz obrazložitve sklepov sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožeča stranka ne zatrjuje samo tega, temveč v svojih razlogih, s katerimi utemeljuje tako spremenjeni tožbeni zahtevek kot tudi predlagano zavarovanje z začasnima odredbama, navaja tudi, da toženki zaradi ničnosti pogodb, s katerimi sta prejeli sporne delnice, do dividend sploh nista upravičeni in jima te ne pripadajo, temveč bi te morale biti izplačane tožeči stranki. Gre za pomembna pravna dejstva, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti predlogov za zavarovanje.

9. Kljub izrecno navedenemu v spremenjenih tožbenih zahtevkih tako dejanska podlaga (spremenjene) tožbe ni le vračilo že prejetega, temveč je ta podlaga širša. Toženkama res ni mogoče naložiti vračila zneskov, ki jih sploh še nista prejeli. V tem delu je stališče sodišča prve stopnje sicer pravilno. Vendar sodišče prve stopnje ni presojalo tudi obstoja drugih zatrjevanih dejstev, ki pa lahko upravičijo predlagani začasni odredbi, kar tudi sicer izhaja že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 911/2015 z dne 7. 7. 2015. V njem je navedeno, da je v konkretnem primeru namen zavarovanja, da se denarna sredstva, ki bi lahko bila izplačana neupravičeni osebi, zavarujejo tako, da do konca postopka z njimi ne more razpolagati nobena od strank. Ker tako sodišče prve stopnje ni presojalo vseh odločilnih dejstev, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

10. Čeprav je potrebno sklepa razveljaviti že iz tega razloga, pa višje sodišče podaja še svoje stališče v zvezi z izvršljivostjo začasne odredbe (zavrnjene s sklepom z dne 22. 7. 2015) v delu, v katerem tožeča stranka zahteva deponiranje pri notarju. Zahtevek za zavarovanje ne zahteva izvršljivosti v smislu 19. člena ZIZ. Pomembno je, da je zavarovanje izvedljivo in da bo z njim dosežen namen začasne odredbe – zavarovanje bodočega izplačila zneskov tožeči stranki, če bo z zahtevki za plačilo v pravdi uspela. Problematična pa je v tem delu druga začasna odredba (zavrnjena s sklepom z dne 23. 7. 2015), saj je v predlogu že vsebovana tudi izvršitev sodbe, čeprav se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja (2. odstavek 271. člena ZIZ), temveč se le zagotovi, da bo mogoča bodoča izvršba, ki se predlaga sodišču v posebnem, izvršilnem postopku, če bo seveda tožeča stranka z zahtevki uspela (1. odstavek 270. člena ZIZ).

11. Glede na navedeno je moralo višje sodišče pritožbama ugoditi in izpodbijana sklepa razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navodila sodišču prve stopnje izhajajo že iz zgoraj navedenega – presoditi bo moralo tudi druga zatrjevana dejstva, ki pa lahko upravičijo predlagani začasni odredbi in o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati tudi namen začasnih odredb in njihov doseg, ki vsekakor ni že v izvensodni izvršbi.

12. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 4. in 6. odstavkom 163. člena ZPP, vse pa v zvezi s 15. členom ZIZ, je višje sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.