Jedro

Tožniku, ki je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-1, ko je bila tudi vložena zahteva za priznanje te pravice, se pokojnina odmeri na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, kot je določeno v ZPIZ-1, in ne, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik, na podlagi 10-letnega zaporedja mesečnega povprečja plač, ki so najugodnejša, kot je bilo urejeno v prej veljavnem ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2010 in da se tožniku starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega desetletnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da so bile na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje nekajkrat v zapisnik napačno povzete njegove besede. Temu takoj ni ugovarjal, temveč je sodišču nekaj dni kasneje posredoval napačno povzeti del besedila, prebranega na obravnavi. Od sodišča je zahteval popravljen zapisnik, vendar ga do danes ni prejel. V pritožbi tožnik povzema dosedanje navedbe in sicer da po njegovem mnenju Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1999, ki kot osnovo najugodnejših let za izračun pokojnine prolongira z 10 na 18 let, retroaktivno posega v že pridobljene pravice zavarovancev. V najboljšem primeru bi določilo o 18-ih najugodnejših letih lahko veljalo za tiste, ki so imeli do upokojitve še najmanj 18 let delovne dobe, ko je bil zakon sprejet. Še bolj pravično bi bilo, če bi to obveljalo za tiste, ki so se zaposlili po sprejemu oziroma spremembi zakona. Tožnik je prepričan, da zakon takšen kot je bil sprejet, državljane ne obravnava enakopravno. Zavarovanci, kakršen je tožnik in še mnogi drugi, so bili žrtve „škarij“ podaljšanja obdobja za izračun najboljše pokojninske osnove na 18 let, ne da bi imeli možnost vpliva oziroma prilagoditve na to dejstvo. S tem jim je bilo tudi onemogočeno načrtno in pregledno varčevanje za starost v okviru prvega pokojninskega stebra. Za tožnika ni sporno, da so se leta za odmero pokojninske osnove podaljšala z 10 na 18 let, temveč to, da je ta zakonska sprememba mnogo ljudi, tudi tožnika, doletela v obdobju, ko se temu niso več mogli prilagoditi. Po mnenju tožnika je s tem kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, nadalje tudi splošne in temeljne človekove pravice zapisane v raznih temeljnih dokumentih od države do Evropske unije in Organizacije združenih narodov. Podana naj bi bila kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS in 14. člena (prepoved diskriminacije) Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa tudi protokol in sicer člen 1 o varstvu lastnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2010, s katero je bila pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 10. 2009 zavrnjena. Izrek navedene odločbe pa je bil v reviziji spremenjen tako, da je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 676,29 EUR na mesec od 25. 10. 2009 dalje. Od 1. 1. 2010 dalje znaša starostna pokojnina 687,79 EUR na mesec. Odločba učinkuje od 1. 4. 2010 dalje, že izplačani zneski starostne pokojnine do tega dne, se ne poračunajo. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine. Tožena stranka je namreč starostno pokojnino odmerila na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporednega mesečnega povprečja plač. Po mnenju tožnika pa bi mu morala biti pokojninska osnova izračunana na podlagi 10-letnega zaporednega mesečnega povprečja plač, ki so za tožnika najugodnejša. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove (drugi odstavek 39. člena).

Glede na to, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 24. 9. 2009, je tožena stranka starostno pokojnino, upoštevaje že citirano določbo prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1, odmerila skladno z že citirano določbo prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1, torej od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik prejel oziroma zavarovanih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970. Iz dokumentacije v spisu ter iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da je bilo za izračun vzeto 18-letno povprečje plač iz obdobja od leta 1972 do 1989. Zneski so bili valorizirani na leto 2008. Izračunana pokojninska osnova je znašala 835,05 EUR. Starostna pokojnina pa je bila odmerjena v višini 78,25 %, tako da je znesek znašal 676,29 EUR.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi starostno pokojnino odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik dobil v katerihkoli zaporednih 10-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Tožnik v bistvu uveljavlja odmero starostne pokojnine, kot je bila urejena v določbi prvega odstavka 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Navedeni predpis pa je prenehal veljati z dnem uveljavitve novega ZPIZ-1, torej s 1. 1. 2000. To pa pomeni, da se tožniku, ki je pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine dopolnil že v času veljavnosti ZPIZ-1, tudi starostna pokojnina odmeri po določbah, kot jih ureja omenjeni predpis. Tudi po stališču pritožbenega sodišča podaljševanje obdobja iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovalne dobe na zaporednih 18 let zavarovanja, še ne pomeni, da gre za retrograden poseg v že pridobljene pravice niti, da so zavarovanci neenakopravno obravnavani oziroma diskriminirani, kot to navaja tožnik v pritožbi. Podaljšanje obdobja je bilo namreč opravljeno postopno in velja za vse zavarovance. V 406. členu ZPIZ-1, torej v prehodnih določbah, je določeno, da se postopno daljša obdobje za izračun pokojninske osnove. Kot izhaja iz drugega odstavka 406. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovancu, ki se upokoji v letu uveljavitve tega zakona, torej v letu 2000, pokojninsko osnovo določi na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10-ih let zavarovanja pred uveljavitvijo ZPIZ-1. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna.

Tudi Ustavno sodišče RS je že v več zadevah obravnavalo vprašanje spreminjanja pogojev za pridobitev pravic oziroma odmero pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako npr. v odločbi U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997 navaja več svojih odločitev v zvezi s pravicami oziroma odmero pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po stališču ustavnega sodišča se spremembe sistema pokojninskega zavarovanja lahko sprejemajo le za naprej in z daljšim prehodnim obdobjem. To velja tudi za spremembe pri posameznih pravicah iz pokojninskega zavarovanja ali pri določenih kategorijah zavarovancev. Gre za varovanje ne samo (že) pridobljenih pravic, ampak v določeni meri tudi pričakovanih pravic iz pokojninskega zavarovanja. Posameznik se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil. Morebitno podaljšanje 10-letnega najugodnejša obdobja bo po mnenju ustavnega sodišča moralo biti uvedeno sočasno za vse zavarovance in s primernim prehodnim obdobjem. Citirana odločba je bila izdana 8. 5. 1997, torej še pred uveljavitvijo ZPIZ-1, ki pa je, kot je bilo že obrazloženo, za vse zavarovance enako uredil podaljšanje obdobja iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja, na zaporednih 18 let zavarovanja. Podaljšanje pa je bilo urejeno postopno. Upoštevaje navedeno so torej pritožbene navedbe o kršitvah ustavnih pravic oziroma pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vodenjem oziroma vsebino zapisnika. V primeru, da sodišče na zapisnik ni ustrezno povzelo tožnikovih navedb, bi moral tožnik že tedaj temu ugovarjati. Kot je določeno v drugem odstavku 124. člena ZPP imajo stranke pravico prebrati zapisnik in ugovarjati vsebini zapisnika. Vsi ugovori se vpišejo na konec zapisnika. Tožnik na glavni obravnavi vsebini zapisnika ni ugovarjal, kar pomeni, da naknadno ne more uspeti z zahtevo po popravi zapisnika.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.