Jedro

V primeru delno odvzete poslovne sposobnosti mora sodišče vsaj okvirno določiti posle oz. področja, na katerih obravnavana oseba ima poslovno sposobnost oz. posle, ki jih brez skrbnika ne more opravljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede vrnitve delne poslovne sposobnosti) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se predlagatelju vrne delna poslovna sposobnost ter pravica voliti in biti voljen.

2. Pritožuje se Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad. Izpodbijani sklep graja s trditvijo, da je sodišče na njegove, v postopku podane trditve, odgovorilo zgolj pavšalno, da je treba pri odločanju o odvzemu ali vrnitvi poslovne sposobnosti ocenjevati trenutno in ne preteklo stanje, saj lahko razlogi, zaradi katerih je bila poslovna sposobnost odvzeta, prenehajo. Meni, da je ostalo prezrto, da pretekle izkušnje in potek zdravljenja kažejo trend izboljšanja in trend poslabšanja, kar je specifika tovrstnih duševnih bolezni. Oceno sodišča, da so razlogi, zaradi katerih je bila poslovna sposobnost odvzeta, prenehali, označuje za presplošno, nekritično in temelječo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da se je sodišče osredotočilo zgolj na kratek izsek iz predlagateljevega življenja in še to ne v vseh pogledih. Ocenjuje, da predlagateljevo splošno zdravstveno stanje, ki niha in trenutno zdravstveno stanje utemeljujeta popoln odvzem poslovne sposobnosti. Meni, da bi bilo predlagateljevo bolezen treba oceniti kritično in skozi daljše obdobje. Sklicuje se na 208. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da ima skrbnik osebe, kateri je delno odvzeta poslovna sposobnost, pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let. Meni, da predlagatelj potrebuje pomoč in nadzor pri vodenju na večini pomembnih področij – premoženjskem, pravnem in finančnem, ker mu bolezen jemlje sposobnost ustreznega odzivanja na okolico in življenjska dogajanja. Ni sposoben skrbno razpolagati s premoženjem, nima ustreznih življenjskih navad, niti pravih motivacij in zadostne kritičnosti; ne razume prioritet pri plačilu obveznosti in resničnih življenjskih potreb. Pred institucionalnim varstvom je zažgal svojo nepremičnino, se zadolžil po trgovinah in lokalih, potem pa ljudi izsiljeval za denar. Dejstvo, da mu osebe, na katere se je obračal, niso ugodile, je razlagal kot zaroto družine in državnih institucij proti njemu. Kljub 250- EUR žepnine, ki jo porabi za luksuz (priboljški, kave, cigarete), prosi za več žepnine. Vse ostale stroške (domsko varstvo, oblačila, obutev, frizer, ostale osebne potrebščine) plačuje iz predlagateljevih sredstev skrbnik. Meni, da ni sposoben upravljati s svojo imovino. Delna vrnitev poslovne sposobnosti bi predlagatelju dala lažen občutek sposobnosti sprejemanja pravilnih odločitev glede premoženja. To že kaže vpliv tega postopka. Obstaja velika nevarnost, da bo predlagatelj začel negospodarno trošiti denar, opustil jemanje zdravil in počel druge stvari v škodo svojega zdravja in premoženja. V preteklosti je predlagatelj zdravljenje opuščal, zaradi česar je nekritično pričakovati, da bo jemal zdravila samoiniciativno, saj sebe ne šteje za človeka, ki bi bil kakorkoli bolan. Odklanja pomoč skrbnika, kar je v primeru delnega odvzema poslovne sposobnosti še posebej sporno. Ob ustrezno stabilnem zdravstvenem stanju ga center že sedaj spodbuja pri dejavnostih; npr. s partnerko je odšel na izlet v Pariz.. Mnenje izvedenke T. označuje za presplošno, da bi sodišče na njegovi podlagi lahko ugotovilo, kakšno oporo predlagatelj v primeru delno odvzete poslovne sposobnosti potrebuje. Vprašanje vrnitve poslovne sposobnosti je pravno vprašanje, zato izvedensko mnenje odločitve sodišča ne more nadomestiti. Sodišče bi moralo konkretneje in natančneje oceniti, ali je predlagatelj sposoben skrbeti za svoje interese in se ne more zanesti zgolj na njegovo besedo. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ocenjevalo predlagateljeve sposobnosti gospodarjenja s premoženjem in ni upoštevalo vseh razlogov, zaradi katerih je bila predlagatelju v celoti odvzeta poslovna sposobnost. Izboljšanje je minimalno in posledica izdatne in nenehne pomoči skrbnika in strokovnega osebja v bivalni enoti, stabilnega življenja, redne in ustrezne zdravstvene terapije. Predlaga razveljavitev sklepa, kolikor se nanaša na odločitev o vrnitvi delne poslovne sposobnosti, nima pa pripomb na odločitev, da se predlagatelju vrne pravica voliti in biti voljen.

3. Predlagatelj po skrbniku za poseben primer je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je pritožba vložena po osebi, ki ni zakoniti zastopnik CSD Ljubljana in verjetno tudi ne odvetnik ali oseba, ki bi imela pravniški državni izpit. Pod navedbo imena predstojnice upravnega organa mag. Z. K. je podpisana druga oseba s pristavkom p.p., kar verjetno pomeni „po pooblastilu“. Podpis ni čitljiv. Pooblaščenec pred višjim sodiščem je lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Pritožbo je zato treba zavreči. Sicer pa pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča. Opozarja, da Center za socialno delo na izvedensko mnenje ni imel pripomb in se celo strinjal z mnenjem izvedenke, da se predlagatelju vrne delna poslovna sposobnost. Navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku ni dopustno. Pomisleke, da predlagatelj ne bo jemal zdravil in da ne bo znal gospodariti s svojim premoženjem (stanovanje v L. in cca 80.000- EUR prihrankov, pokojnina), ocenjuje za neutemeljene. V primeru osamosvojitve mu ne bi bilo treba več plačevati cca 1.200- EUR domske oskrbe, ki je ne potrebuje. Meni, da potrošnja 250- EUR mesečno ne kaže na nagnjenost k zapravljivosti. Predlaga zavrženje, podredno pa zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad je z vlogo z dne 30.12.2011 sporočil, da je direktorica Z. K. za zastopanje centra v tem postopku pooblastila strokovno delavko V. Z., ki ima opravljen pravniški državni izpit, zabeležen v evidenčni knjigi Ministrstva za pravosodje pod št. 4603

5. Pritožba je utemeljena.

6. S strani Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad vložena pritožba je podpisana. Na zaključku pritožbe sta kot podpisnika navedena direktorica mag. Z. K. in uradna oseba V. Z., univ. dipl. prav. Pod obema imenoma je lastnoročen podpis, med njima pa žig. V pritožbi je navedeno, zoper katero odločbo je vložena. Podpis in navedba izpodbijane odločbe sta nujni (obligatorni) sestavini, ki ju pritožba mora imeti, da je sposobna za meritorno obravnavanje (335. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in 3. odstavek 343. čl. ZPP). Formalni preizkus pokaže, da pritožba vsebuje obvezne sestavine. Okoliščin, ki bi vzbujale sum, da pritožba ni vložena s strani CSD Ljubljana Bežigrad, pritožbeno sodišče ni zaznalo. Tovrstnega suma niti predlagatelj v odgovoru na pritožbo ne navaja. Predlagatelj pritožbi očita zgolj formalno pomanjkljivost, ker iz podpisa sklepa, da pritožba ni podpisana po zakoniti zastopnici Z. K. in da podpisnica nima opravljena pravniškega državnega izpita. Ker je direktorica zakonita zastopnica CSD, ima izvirno in neposredno (lastno) pritožbeno legitimacijo. Opravljen pravniški državni izpit za zastopanje pred višjim sodiščem je predpisan samo za pooblaščenca (3. odstavek 87. čl. ZPP). Kakšna pooblastila za podpisovanje pritožnika (CSD Ljubljana Bežigrad) oz. zakonitega zastopnika so v času vložitve pritožbe obstajala, iz podatkov AJPES-a ni mogoče ugotoviti. Iz te javne evidence je razvidno, da je od 29.2.2012 direktorica pritožnika M. B. L., za čas pred tem pa iz zgodovinskega izpiska niti podatki o zakonitem zastopniku niso razvidni. Ker ne obstaja dvom, da je bila mag. Z. K. v času vložitve pritožbe upravičena nastopati v imenu pritožnika, niti, da bi pritožbo podpisal kdo, ki te pravice ni imel, je pritožba popolna; vsebuje nujne bistvene sestavine, navedene v 335. čl. ZPP; pritožbeno sodišče ne dvomi, da je vložena s strani Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba izpodbija le odločitev o vrnitvi delne poslovne sposobnosti, ne pa tudi odločitve o vrnitvi pravice voliti in biti voljen. Glede vrnitve pravice voliti in biti voljen je sklep sodišča prve stopnje že pravnomočen in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni razjasnilo v zadostni meri. Izvedensko mnenje je tako skopo, da ne zadošča za odločitev, v kakšnem obsegu je predlagatelju poslovno sposobnost mogoče vrniti. Sodišče prve stopnje se zato na njegovi podlagi ni moglo izreči (in se ni izreklo) niti glede predlagateljevih sposobnosti za razpolaganje s premoženjem, niti glede njegovih sposobnosti skrbeti za svoje zdravje. Glede na to, da je bila predlagatelju poslovna sposobnost odvzeta, se njegova sposobnost skrbeti za lastne interese ne domneva, ampak bi jo moralo sodišče natančno proučiti in svoje ugotovitve o stopnji predlagateljeve razsodnosti in sposobnosti oblikovati lastno voljo natančno obrazložiti. Nerazčiščeno je ostalo, kakšno oporo in na katerih področjih predlagatelj potrebuje (izvedenkino mnenje); kakšno nevarnost predstavljajo poslabšanja duševnega stanja, glede katerih izvedenka ugotavlja, da obstajajo; ali zdravstveno pomoč in socialno oporo predlagatelj za varstvo svojih pravic in koristi potrebuje in ali jo bo v primeru delne poslovne sposobnosti pripravljen sprejemati. Pritožba pravilno opozarja, da mora biti temelj odločitve strokovno mnenje, ker je vrednost predlagateljevih obljub, da bo redno jemal zdravila, treba presojati skozi prizmo možnega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Tudi pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da so predlagateljevi nameni glede skrbnega jemanja zdravil sedaj resni in je trdno odločen, da z zdravljenjem nadaljuje.

9. Postopek za odvzem ali vrnitev poslovne sposobnosti sodišče lahko začne tudi po uradni dolžnosti (3. odstavek 45. čl. ZNP v zvezi s 54. čl. ZNP), zato je njegova vloga drugačna kot v postopkih, ki se lahko vodijo zgolj na podlagi predloga – dolžno je poskrbeti, da se pravice in pravni interesi predlagatelja zavarujejo (5. in 6. čl. ZNP). Kljub temu, da ni bilo izrecno predlagano, bi sodišče izvedenki moralo predočiti pripombe iz vloge CSD z dne 23.6.2011 in zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja. Sicer pa obstoječe izvedensko mnenje, tudi v primeru, da pripomb ne bi bilo, ne zadošča za odločitev o delno odvzeti poslovni sposobnosti. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da odločitev o delni poslovni sposobnosti, brez okvirne opredelitve poslov oz. področij, na katerih je poslovna sposobnost omejena, pomeni prevelik, prekomeren poseg v pravice obravnavne osebe. Taka določitev je v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča označena za nesprejemljivo z vidika človekovih pravic in pomembnosti odločitve, saj odločba organa socialnega skrbstva – ki na podlagi 208. čl. ZZZDR po potrebi določi posle, ki jih je oseba z delno opravilno sposobnostjo samostojno in brez odobritve sposobna opravljati – lahko pomeni le dopolnitev (konkretizacijo sodne odločbe). Sodna praksa, ki jo uvaja Vrhovno sodišče, torej od sodišča terja, da opredeli področja življenja in delovanja, na katerih lahko posameznik svobodno funkcionira in na katerih ne more samostojno delovati. Že sodišče mora torej vsaj okvirno določiti posle oz. področja, na katerih predlagatelj ima poslovno sposobnost oz. posle, ki jih brez skrbnika ne more opravljati. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa vsebovana navedba, da je predlagatelju omejeno sklepanje pravnih poslov večje vrednosti oz. take narave, ki bi odločilno vplivali na njegovo življenje (drugi odstavek na četrti strani sklepa), je presplošna in ni sestavni del odločitve, ker je vsebovana v obrazložitvi sklepa.

10. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in odločitve, ki se zaradi svoje splošnosti ne da preizkusiti, je odločba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da postopek v zgoraj navedeni smeri dopolni in ponovno določi (355. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).