Jedro

Vsebino določbe 1. odstavka 395. člena ZKP je treba razlagati tako, da je dolžno sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno utemeljiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 21.4.2004 obs. M.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo 90.000 SIT denarne kazni ter preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa je po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.12.2004 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo 90.000 SIT denarne kazni ter določilo trimesečni rok njenega plačila. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa zavezalo k plačilu 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je pravočasno vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja oziroma obe napadeni sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo razsojo.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču zahteva po eni strani izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), po drugi strani pa zahteva ni utemeljena, ko navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se opravi ogled kraja in rekonstrukcija dogodka. V ostalem vložnik zahteve po mnenju vrhovne državne tožilke kršitve določb kazenskega postopka ni konkretiziral, niti ni utemeljil, kako naj bi vplivale na zakonitost konkretne odločitve sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve kršitev določb kazenskega postopka ni konkretno opredelil. Iz obrazložitve zahteve sledi, da v delu, v katerem poudarja, da se obsojenec ne strinja z razsojo obeh sodišč, ki nikakor ne odseva resničnega dejanskega stanja ter je daleč od materialne resnice, napada s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Na slednje kažejo tudi izvajanja, s katerimi se zahteva sklicuje na verodostojnost obsojenčevega zagovora in prepričljivost izpovedbe očividke dogodka D.P., obenem pa ponavlja obsojenčevo trditev, da ni storil kaznivega dejanja, opozarja na izpovedbo oškodovančeve sestre A.K. ter nakazuje, da sodišče obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov ni pravilno presodilo. Pri tem z opozarjanjem na vsebino izpovedbe A.K. in izpovedbo D.P. v povezavi z obsojenčevim zagovorom drugače kot sodišče presoja njuni izpovedbi. S temi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

S trditvijo, da se drugostopenjsko sodišče ni z ničemer opredelilo do vseh obsojenčevih pritožbenih navedb in predlogov ter da je praktično v enem stavku zavrnilo vse njegove navedbe in predloge, nakazuje na kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da je dolžno sodišče druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno utemeljiti (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, komentar k 1. odstavku 395. člena ZKP). Glede na obrazložitev zahteve je mogoče sklepati na očitek sodišču druge stopnje, da ni presodilo pritožbenih navedb, ki zadevajo odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga obrambe in sicer, da se opravi ogled kraja kaznivega dejanja in rekonstrukcija inkriminiranega dogodka.

Do dokaznih predlogov je zavzelo stališče sodišče prve stopnje in ga v sodbi tudi utemeljilo. Prvostopenjsko obrazložitev, ki utemeljuje, da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zanesljivo odločitev, sprejeto v tej zadevi, je treba povezati z ostalimi razlogi. Iz teh razlogov pa je razvidno, katera odločilna dejstva v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem je ugotovilo in na podlagi katerih dokazov jih šteje za dokazana ter kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da soglaša s prvostopenjsko oceno obsojenčevega zagovora in za takšen zaključek navedlo tudi razloge. Prav tako je presodilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za ogled kraja dejanja in rekonstrukcijo dogodka ter utemeljilo, da ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ostalih dokazov.

Na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb, ki zadevajo grajo zavrnitve dokaznih predlogov in da do njih ni zavzelo stališča. Zato tudi ni postopalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 21.4.2004 predlagal ogled kraja in rekonstrukcijo dogodka. Utemeljil je, da se je dogodek lahko odvijal samo tako, kot je povedala priča D.P. in obsojenec glede na dejansko stanje v naravi in glede na poškodbe oškodovanca. S tem bi se preverila tudi verodostojnost prič K., ogled pa bi potrdil, da se s pozicije, ki jo zatrjujejo priče, kraj dogodka ne vidi.

Sodišče je dokazna predloga zavrnilo z obrazložitvijo, ki jo je zapisalo v zapisniku o glavni obravnavi. Navedlo je, da podatki spisa nudijo dovolj podlage za oceno verodostojnosti prič kot tudi glede okoliščin samega kraja dogodka. Razloge za takšno zavrnitev je navedlo tudi v obrazložitvi sodbe. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik utemeljeval, da je ogled kraja dejanja in mesta, od koder naj bi videli A.K. in M.K. mesto dogodka, potreben zaradi ocene verodostojnosti njunih izpovedb. Rekonstrukcija dogodka pa bi pokazala, kako je dogodek sploh lahko potekal in kako je ob izgubi ravnotežja oškodovanec skočil v potok in se vrgel na nabrežino ob točnih pozicijah vseh treh neposrednih udeležencev. Sodišče druge stopnje je, kot je že obrazloženo, soglašalo z zavrnitvijo dokaznih predlogov in svojo odločitev tudi utemeljilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik v bistvu ponavlja razloge, ki po njegovem stališču nasprotujejo zavrnitvi dokaznih predlogov in ocenjuje, da je sodišče s takšno odločitvijo kršilo obsojenčevo pravico obrambe, v posledici česar je prišlo do povsem napačne ugotovitve dejanskega stanja.

Po ustaljeni ustavnosodni praksi sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, je sodišče odločilno dejstvo, da je obsojenec ošk. G.O. z roko udaril po glavi ter da je slednji zaradi tega udarca padel v potok in se pri tem poškodoval, oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanca. V obrazložitvi (sodba sodišča prve stopnje, 2. odstavek na 4. strani) je poudarilo, da že sama ocena oškodovančevega pričevanja pove, da ni videti, da bi si obsojenčevo ravnanje izmislil. Iz nadaljnjih razlogov je razvidno, da je sodišče oškodovančevo izpovedbo povezalo z izvidom in mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. F.D. in da v zvezi z ugotavljanjem vzroka, zaradi katerega je oškodovanec padel v potok, ni štelo za odločilni izpovedbi prič S.K. in M.K., kar pa ne velja za izpovedbo priče A.K. Izpovedbo te priče je sodišče vsestransko ocenilo in obrazložilo, iz katerih razlogov jo šteje kot verodostojno. Pri tem je zavzelo stališče do trditev obrambe tudi v obsegu, v katerem je nakazovala, da navedena priča ni mogla videti dogodka. Takšna dokazna presoja, ki jo je pri oceni dokaznih predlogov obrambe utemeljeno sprejelo tudi pritožbeno sodišče, ne daje podlage za sklepanje, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko bistveno vplivala na dejanske ugotovitve sodišča, to je na zaključek, da je oškodovanec padel v potok in se pri tem poškodoval zaradi udarca, ki mu ga je zadal obsojenec. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).