Jedro

Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.

Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v točki IV izreka sodbe tako, da se znesek prisojenih stroškov postopka zniža na znesek 460,02 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan 12. 10. 2009 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 25.690,78 EUR, razlika do zneska 26.781,30 EUR pa ne obstoji in se zahtevek v tem delu zavrne (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da na dan 12. 10. 2009 obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.692,10 EUR, terjatev v znesku 7.952,89 EUR pa ne obstoji in se pobotni ugovor v tem delu zavrne (točka II izreka sodbe). Po opravljenem medsebojnem pobotu ugotovljenih terjatev je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 23.998,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni (točka III izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 628,12 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka sodbe).

Zoper ugotovitev obstoja terjatve v točki I izreka sodbe, zoper ugotovitev neobstoja terjatve v točki II izreka sodbe ter zoper točki III in IV izreka sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tožeča stranka bi si morala ob plačilu spornega zneska za primer uspeha v revizijskem postopku pridržati pravico zahtevati plačano nazaj, česar pa ni storila. Zaradi tega ne more biti govora o neupravičeni pridobitvi tožene stranke. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da je tožeča stranka plačilo izvršila prostovoljno. Prav tako je zmotno presodilo, da je ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke neutemeljen. Ker je plačila toženi stranki izvršila Univerza v A., B. fakulteta, tožeča stranka ni aktivno legitimirana terjati vtoževani znesek od tožene stranke. Tako bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeči stranki ni pravilno prisodilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 10. 2009 po 299. členu OZ, saj bi skladno s 193. členom OZ, glede na to, da je potrebno toženo stranko šteti kot poštenega pridobitelja, zakonske zamudne obresti morale teči šele od 30. 3. 2010 dalje.

Ker je nesporno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki zakonita in da je toženka dejansko opravljala delo še od 12. 3.2007 do 17. 9. 2009, torej še dve dodatni leti, šest mesecev in pet dni, je pravilna dolžina delovne dobe sedemnajst let, dva meseca in trinajst dni in pravilen znesek odpravnine 16.674,24 EUR. Ker ji je tožeča stranka izplačala znesek 8.674,24 EUR, ji dolguje še 7.952,89 EUR, kar je tožena stranka utemeljeno uveljavljala v pobot. V skladu z načelom pravičnosti ter vestnosti in poštenja je, da se toženi stranki, ki ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila spoznana za zakonito šele na podlagi sodbe višjega sodišča z dne 27. 8. 2009, pri izračunu odpravnine prizna še obdobje do dokončnega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.570,89 EUR s pp ni izdalo in je s tem bistveno kršilo določilo 3. odstavka 188. člena ZPP. Tako ni pravilno opredeljena vrednost spornega predmeta v višini 26.781,30 EUR s pp, saj je tožeča stranka vložila tožbo zaradi plačila 31.352,19 EUR s pp. Pojma skrčitve tožbenega zahtevka, ki ga uporablja sodišče prve stopnje, ZPP ne pozna. Posledično temu je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj je tožena stranka v sporu uspela le s 76,5 %. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Toženka je v postopku pred delovnim sodiščem izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožeča stranka. Delovno sodišče v Mariboru je izdalo sodbo opr. št. Pd 56/2005 z dne 7. 9. 2005, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da je tožeča stranka toženko dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1380/2005 z dne 5. 1. 2007 zavrnilo kot neutemeljeno, tako da je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Na podlagi pravnomočne sodbe je tožeča stranka toženki dne 18. 6. 2007 izplačala neto znesek plač za obdobje od maja 2005 do februarja 2007, znesek obresti in neto znesek regresa za letni dopust, dne 22. 10. 2007 pa še neto znesek odškodnine, tako da ji je skupaj izplačala 25.690,78 EUR. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je Delovno sodišče v Mariboru s sodbo opr. št. Pd 1063/2008 z dne 11. 2. 2009 zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje s sodbo opr. št. Pdp 333/2009 z dne 27. 8. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, ki je tako postala pravnomočna. Revizijo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 415/2009 z dne 21. 6. 2011 zavrnilo. S tem je nastal pravni položaj, ko je delavka - sedaj toženka zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu - sedaj tožeči stranki, ker je odpadla pravna podlaga - pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila navedena izplačila izvršena.

Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Po določbi 195. člena OZ ni mogoče zahtevati nazaj le neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Po avtentični razlagi 195. člena OZ (Ur. l. RS, št. 32/2004) se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi ne gre za neutemeljeno plačane zneske odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, ki bi bili plačani poštenemu prejemniku. Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega, saj je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bilo izplačilo izvršeno. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, ki za odločitev ni uporabilo določbe 191. člena OZ in o tem, da je tožeča stranka plačilo izvršila prostovoljno.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke, ki ga je podala tožena stranka, neutemeljen. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/1993 in naslednji) ter na Statut Univerze v A.. Univerza v C. je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila B. fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica Univerze v A. in sama pred sodiščem ne more nastopati.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. Obseg vrnitve je določen v 193. členu OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva od njega, naj obveznost izpolni. Tožeča stranka je toženko že dne 12. 10. 2009 pozvala na vrnitev izplačanih zneskov, kar je toženka zavrnila, zato je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva poziva pravilna.

Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila res ugotovljena šele s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 333/2009 z dne 27. 8. 2009, vendar pa toženki ni mogoče izplačati odpravnine z upoštevanjem delovne dobe, ki jo je pri tožeči stranki dosegla po pozivu nazaj na delo. Toženka je bila namreč do odpravnine upravičena zaradi zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, pravna podlaga za njeno zaposlitev po tem obdobju pa je s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 1063/2008 z dne 11. 2. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 333/2009 z dne 27. 8. 2009 odpadla. Za čas ponovne zaposlitve tako toženka do odpravnine ni upravičena.

Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega pisnega odpravka sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, s tem ni kršilo 3. odstavka 188. člena ZPP, saj je postopek dejansko ustavilo in je odločalo le o preostalem delu tožbe. Pravilno pa opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo vrednosti spornega predmeta, saj je kot vrednost vzelo vrednost po delnem umiku tožbe. Ker Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v opombi 3 določa, da nagrada za postopek nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, bi moralo sodišče prve stopnje nagrado za postopek po tar. št. 3100 strankama odmeriti glede na vrednost spora ob vložitvi tožbe in odgovora na tožbo torej po vrednosti spora 31.352,19 EUR s pp, kar je 703,30 EUR. Glede na navedeno je tožeča stranka v sporu dejansko uspela s 76,50 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 460,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka parcijskega roka do plačila. Pritožbeno sodišče je zato s sodbo sodišča prve stopnje dosojeni znesek stroškov postopka znižalo.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je sodišče prve stopnje delno (v točki IV izreka sodbe) ugodilo tako, da je znesek 628,12 EUR znižalo na znesek 460,02 EUR (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela z 0,6 %, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.