Jedro

Uporaba določb ZTLR o gradnji na tujem svetu v obravnavanem primeru ni mogoča, ker je bila sporna nepremičnina do konca gradnje v družbeni lastnini.

Predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje.

ZLNDL je vezal lastninjenje preostanka nepremičnin v družbeni lastnini na obstoj pravice uporabe, pri čemer pa je vzpostavil (zgolj) ovrgljivo pravno domnevo, da je njen imetnik tisti, katerega pravica uporabe je vknjižena v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik stanovanjske stavbe s pripadajočim vrtom na naslovu C., ki je vpisana v kataster stavb št. 000 in stoji tudi na parc. št. 537/13 – travnik, 21 m2, in stanovanjska stavba, 40 m2, ki je vpisana v vl. št. 271, k. o. X. (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Zahtevek za izstavitev ustrezne listine je zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.811,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (I. in III. točka izreka) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utemeljeval svoj zahtevek tudi s trditvami o gradnji na tujem svetu. Poudarja, da je zatrjevani temelj zahtevka zgolj priposestvovanje in opozarja, da tožnik ni zatrdil, koliko časa naj bi imel sporno zemljišče v soposesti. Opozarja, da je bilo sporno zemljišče do 12. 2. 2008 v družbeni lastnini, zato ga ni bilo mogoče priposestvovati. Nasprotne razloge sodišča prve stopnje ocenjuje kot neprepričljive, saj je SPZ, na katerega se sklicuje, začel veljati šele po času, ko naj bi v konkretnem primeru začelo teči priposestvovanje. Iz odločbe z dne 22. 1. 1971 je razvidno, da je postala pravnomočna šele leta 1999, spor med strankama pa je obstajal že leta 2004. Tožnik ni dokazal zatrjevanega plačila denarne odškodnine za sporno zemljišče; zahtevek pa je tudi premalo določen. Kot nenavadno ocenjuje dejstvo, da tožnik v dolgem obdobju zatrjevane posesti v zemljiški knjigi ni predlagal vpisa svoje pravice uporabe. Tožnik bi moral s predlaganjem izvedenca geometra dokazati, da njegova stanovanjska hiša res stoji tudi na parc. št. 537/17, k. o. X. Takšne trditve tožnika je sodišče prve stopnje povsem neargumentirano povzelo v svojo sodbo. Opozarja, da sporna parcela ni bila omenjena v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. To bi lahko pomenilo, da je stanovanjska stavba dejansko črna gradnja ali da sploh ne stoji na zatrjevani parceli. Kljub temu, da odločbe te parcele ne vsebujejo, se tožnik zoper njih ni pritožil. Tudi sam tožbeni zahtevek je nenavaden in ni v skladu z aktualnim zemljiškoknjižnim stanjem. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o dobri veri tožnika in njegovih pravnih prednikov. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu pravnomočnosti odločbe z dne 22. 1. 1971. Meni, da gradbeno in lokacijsko dovoljenje ter potrdilo, pridobljeno za potrebe koriščenja kredita, ne morejo spremeniti datuma, odtisnjenega na navedeni odločbi. Najmanj, kar bi moralo storiti sodišče prve stopnje, je, da bi samo pribavilo in vpogledalo v upravni spis, ne bi pa se smelo zadovoljiti s fotokopijami listin, ki jih je tožnik predložil bistveno prepozno. Zastavlja se tudi vprašanje, ali so bile predložene listine dejansko sestavni del tega upravnega spisa. Za naslovno sodišče je bila takšna, za toženko sporna okoliščina, povsem nesporna. Tudi pisne izjave F. C. in V. Š. ne morejo imeti kakšne posebne teže. Meni, da tožnik ni ustrezno obrazložil neskladja oziroma nasprotja med kvadraturami zemljišč. Sodbi sodišča prve stopnje očita neobrazloženost tudi glede ugovora zastaranja. Glede stroškov pa meni, da je tožnik uspel le z manjšim delom svojega zahtevka, pri čemer lastništvo hiše nikdar ni bilo sporno oziroma ga toženka ni oporekala. Navedeni neuspeh tožnika v postopku bi narekoval bistveno drugačen stroškovni del sodbe. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja bistvena dejstva: - da stanovanjska hiša tožnika stoji na parc. št. 540/9 in parc. št. 537/13, - da je zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 537/13 toženka, - da je bila parc. št. 537/13 od leta 1971 do lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) (2) družbena lastnina, - da se je lastninska pravica na tej nepremičnini vpisala v zemljiški knjigi na ime toženke na podlagi določb ZLNDL, ker je bila na toženko v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe te nepremičnine kot družbene lastnine, - da toženka kljub zemljiškoknjižnemu vpisu ni bila dejanska imetnica pravice uporabe, - da je bil dejanski imetnik pravice uporabe tožnik na podlagi odločbe z dne 22. 1. 1971, s katero je bila nepremičnina odvzeta pravnim prednikom toženke iz posesti in dodeljena v uporabo pravnim prednikom tožnika, - da je ta odločba postala pravnomočna leta 1971, - da je tožnik stavbo (tudi) na tej nepremičnini zgradil leta 1971 na podlagi pravnomočnega gradbenega in lokacijskega dovoljenja, - da je tožnik za sporno nepremičnino plačal odškodnino, - da je tožnik uporabljal sporno nepremičnino od leta 1971 do leta 2004 v dobri veri, da je njegova, - da toženka oziroma njeni pravni predniki vse do leta 2004 niso nasprotovali ne gradnji ne posesti nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih ugotovitev zaključilo, da je tožnik priposestvoval sporno nepremičnino ter da je lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobil tudi na podlagi določb o gradnji na tujem svetu (24. do 26. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju: ZTLR) (3). Posledično je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, da je tožnik lastnik te nepremičnine.

7. Sodišče druge stopnje odločitev potrjuje kot pravilno, četudi iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Uporaba določb ZTLR o gradnji na tujem svetu v obravnavanem primeru ni mogoča, ker je bila sporna nepremičnina po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje do konca gradnje v družbeni lastnini. Za takšna stavbna zemljišča je veljala posebna pravna ureditev, ki instituta gradnje na tujem zemljišču ni predvidevala. Navedeno stališče je v sodni praksi revizijskega sodišča ustaljeno (4). Le-to pa je v zvezi z gradnjo na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini tudi izrecno odklonilo možnost uporabe 12. člena ZTLR (5) kot samostojne pravne podlage za originarno pridobitev pravice uporabe (6).

8. Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, izključuje tudi možnost priposestvovanja tega zemljišča. Revizijsko sodišče je leta 2012 sprejelo izrecno stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje (7). Zahtevek tožnika na ugotovitev lastninske pravice je takó lahko utemeljen le v primeru, če mu lastninska pravica pripada že na podlagi zakona, s katerim se je to zemljišče olastninilo. Zaradi navedenega se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z očitki glede teka priposestvovalne dobe in dobrovernosti tožnika, kakor tudi ne z grajo procesne kršitve, tj. ugovora prekluzije glede listin, predloženih z vlogo z dne 29. 10. 2012. 9. Kljub izpostavljeni zmotni materialnopravni subsumpciji pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v dokaznem postopku ugotavljalo vsa tista dejstva, ki so odločilna (tudi) za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi določb ZLNDL. Sodišče druge stopnje zato ni bilo primorano k razveljavitvi odločitve v izpodbijanem delu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšne kasatorične intervencije pritožbenega sodišča pa ni narekovalo niti načelo kontradiktornosti oziroma zahteva po preprečitvi sodbe presenečenja in zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, saj gre za pravno podlago, na katero bi lahko ob dolžni skrbnosti pomislili obe pravdni stranki. Lastninska pravica na sporni nepremičnini se je namreč vknjižila na ime toženke ravno na podlagi določb ZLNDL, kar je tožnik zatrdil že v okviru svojih tožbenih navedb.

10. Sodišče druge stopnje takó ugotavlja, da je tožnikov zahtevek utemeljen že na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZLNDL, v skladu s katero postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. ZLNDL je, upoštevajoč povzeto določbo, vezal lastninjenje preostanka nepremičnin v družbeni lastnini na obstoj pravice uporabe, pri čemer pa je vzpostavil (zgolj) ovrgljivo pravno domnevo, da je njen imetnik tisti, katerega pravica uporabe je vknjižena v zemljiško knjigo (8) (v obravnavanem primeru toženka). Takšno pravno domnevo je mogoče izpodbijati v pravdi, kar je tožniku v konkretnem primeru uspelo in okrog česar se je vršil levji delež postopka.

11. V postopku je kot dokaz predložil odločbo z dne 22. 1. 1971 o dodelitvi v uporabo več delov nepremičnin zaradi gradnje enodružinske stanovanjske hiše, ki naj bi postale ena parcela s številko 540/9 v izmeri 483 m2. Takšna parcela naj bi nastala tudi iz dodeljenega dela parc. št. 537, travnik, v izmeri 90 m2, ki je bila vpisana pri vložku 271, k. o. X. Pri tem vprašanje, ki ga toženka v pritožbi ponovno načenja - kdaj je takšna odločba postala pravnomočna - v obravnavani zadevi glede na določbe ZLNDL ni odločilno. Bistveno je, da je takšna odločba postala pravnomočna (četudi bi takšen učinek pridobila šele leta 1999, za kar se je zavzemala toženka), in da je na podlagi pravnomočnega gradbenega in lokacijskega dovoljenja tožnik na tej parceli tudi dejansko zgradil nepremičnino.

12. Četudi toženka v pritožbi vztraja, da iz gradbenega in lokacijskega dovoljenja ne izhaja pravica graditi (tudi) na sporni nepremičnini ter da obstaja neskladje med zatrjevanimi kvadraturami nepremičnine, na kateri naj bi tožnik pridobil pravico uporabe, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je bila z odločbo iz leta 1971 tožniku dodeljena v uporabo zaradi gradnje enodružinske stanovanjske hiše parc. št. 540/9 v izmeri 483 m2, ki je nastala iz delov več parcel, med drugim tudi dela parcele št. 537, travnik, v izmeri 90 m2, ki je bila vpisana pri vložku 271, k. o. X. Iz potrdila z dne 9. 4. 1982, ki ga je tožnik pridobil pri Občini Ljubljana Bežigrad zaradi dokazovanja pravice razpolaganja z zemljiščem v postopku za koriščenje kredita pri banki, prav tako izhaja, da je pridobil pravico uporabe za gradnjo enodružinske stanovanjske hiše na delu parcele 540, ki je sedaj parcela 540/9, stavbišče s hišo v izmeri 101 m2, in travnik v izmeri 163 m2, na delu prejšnje parcele 537, ki sedaj predstavlja parc. št. 537/13, stavbišče s hišo v izmeri 40 m2 in travnik v izmeri 21 m2, ter na delu prejšnje parcele 531/16, sedaj parcela 531/40, travnik v izmeri 51 m2. Oba dokumenta sta torej vsebinsko skladna. Nedoslednosti glede kvadrature dela parcele 537 pa je sodišče prve stopnje, sledeč tožniku, razumno pojasnilo z dejstvom, da je bil ta del parcele odmerjen šele po odvzemu iz posesti pravnemu predniku toženke in je bil ob tem, ko je nastala tudi nova parcela 537/13, očitno odmerjen manjši del. 13. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi odstopanja med fotokopijo odločbe z dne 22. 1. 1971 in njenim originalom, kar je razvidno iz razlogov sodbe v točki 8. Pritožbeno sodišče se takšnim razlogom glede na njihovo pravilnost pridružuje in se nanje na tem mestu zgolj sklicuje. Predložitev originala ter fotokopij (A23, A27 in A28) v postopku tudi ni bila prepozna. Takšne listine predstavljajo dokazno ponudbo toženke, saj je ta tista, ki je predlagala njihovo pribavo in vpogled, pri čemer je navedla, da se listine nahajajo pri tožniku. Pri takšnem dokaznem predlogu je vztrajala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2012, zato je tožnik predmetne listine posredoval sodišču z vlogo z dne 12. 10. 2010. Ker sodišče prve stopnje ni dvomilo v njihovo pristnost, ni bilo dolžno postopati po šestem odstavku 224. člena ZPP in zahtevati, da se o tem izjavi organ, od katerega naj bi izvirale.

14. Glede na zgoraj pojasnjeno skladnost dokaznih listin o delih zemljišč, ki so bila (v naravi) dodeljena tožniku v uporabo, ter dejstvo, da iz ortofoto posnetkov izhaja, da je tožnikova hiša dejansko zgrajena na dveh parcelah, tj. na parc. št. 540/9 in 537/13, pri čemer na parc. št. 537/13 stoji približno tretjina tožnikove hiše, sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik imel pravico uporabe tudi na delu nepremičnine, ki je sedaj označena kot parc. št. 537/13. V okviru takšne dokazne ocene nima okoliščina, da je bilo potrdilo z dne 9. 4. 1982 pridobljeno zaradi dokazovanja pravice razpolaganja z zemljiščem v postopku za koriščenje kredita, nikakršne dokazne valence, niti sama po sebi niti v povezavi z drugimi izpostavljenimi pravnimi in dokaznimi dejstvi.

15. Pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje ne omaja niti vsebina gradbenega in lokacijskega dovoljenja, na katero se sklicuje toženka v pritožbi. Navedena dokumenta ga celó utrjujeta, saj se oba nanašata na izgradnjo družinske stanovanjske hiše na zemljišču 540/9. Takšna parc. št. pa bi – kot že pojasnjeno – glede na odločbo z dne 22. 1. 1971 morala nastati iz vseh delov nepremičnin, ki so predstavljale del različnih parc. št. in so bile dodeljene v uporabo tožniku. Dejstvo, da se parcelacija na predviden način očitno nikdar ni izvedla, pa glede na skladnost vseh zgoraj povzetih dokaznih listin po oceni sodišča druge stopnje ne zmanjšuje prepričljivosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o obstoju pravice uporabe tudi na sedanji parc. št. 537/13. 16. Za odločitev o ugotovitvenem zahtevku tožnika je nebistveno tudi vprašanje plačila odškodnine za veljavnost pridobitve pravice uporabe. Ta je namreč na tožnika prešla že s pravnomočnostjo odločbe z dne 22. 1. 1971. Odškodnina za takšno zemljišče pa se je določila v posebnem postopku, ki je bil uveden po pravnomočnosti odločbe o odvzemu iz posesti dotedanjemu upravičencu brezplačnega uživanja oziroma imetniku pravice uporabe (9) in dodelitvi nepremičnine v uporabo drugemu upravičencu (primerjaj 8. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja ter določbe 59. do 61. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (10) v zvezi z 10. členom Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja po nasprotnem razlogovanju) (11).

17. Ker že navedeni razlogi sodišča prve stopnje utemeljujejo odločitev o ugoditvi ugotovitvenemu zahtevku tožnika, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do očitane procesne kršitve, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ko je svojo odločbo oprlo tudi na druge listine, ki jih je tožnik posredoval sodišču z vlogo z dne 29. 10. 2012. Navedene dokazne listine v prilogah A32 – A36 je namreč tožnik predložil v dokaz trditev, ki so za razsojo v tej zadevi neodločilne: 1) da je pravni prednik toženke za odvzeto zemljišče prejel odškodnino, 2) da je bila odločba z dne 22. 1. 1971 pravnomočna že istega leta ter 3) da je pravni prednik toženke vedel, da sta pravna prednika tožnika imela sporno parcelo v posesti in sta na njej zgradila hišo. 18. Neutemeljeno je toženkino zatrjevanje, da se je sodišče prve stopnje nezadostno opredelilo do njenega ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ugotovitveni zahtevki ne zastarajo. Sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da je nezastarljivost vtoževanega zahtevka pogojena tudi z njegovo stvarnopravno naravo. Kakršnokoli dodatno pojasnilo k takšnim razlogom pa glede na v slovenski pravni teoriji in sodni praksi nesporno stališče ni bilo potrebno (12).

19. Prav tako je neutemeljen očitek o nedoločenosti zahtevka, saj se ta nanaša na nepremičnino s samostojno parcelno številko, zato o njegovi vsebini ne more biti dvoma.

20. Ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 44/1997 in nasl. (3) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl. (4) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 8/2008 z dne 3. 4. 2008 in načelno pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/87, str. 11. (5) Ta je določal: Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja.

Pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena je mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi.

(6) Glej sodbo VS RS II Ips 8/2008 z dne 3. 4. 2008. (7) Primerjaj odločbe II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 549/2009 z dne 18. 4. 2013. (8) Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena za pridobitev pravice uporabe. ZLNDL je zato v drugem odstavku 2. člena določil, da se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi na predlog (drugi odstavek). V primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist fizične osebe vpisana v zemljiški knjigi, pa se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti (tretji odstavek).

(9) V skladu s 3. členom Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (Ur. l. SFRJ, št. 5/1968) je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča pravico uporabe do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku.

(10) Ur. l. FLRJ, št. 52/1958. (11) Ur. l. SFRJ, št. 5/1968. (12) Primerjaj razloge odločb VS RS II Ips 146/2008 z dne 25. 3. 2010 in II Ips 151/2008 z dne 8. 10. 2009.