Jedro

Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.

Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 31. 12. 2010 in odločba št. ... z dne 2. 11. 2010 ter da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravico do starostne pokojnine od 26. 4. 2010 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že v tožbi navajala, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri ugotavljanju pogojev je potrebno upoštevati celotno zavarovalno dobo, to je delovno dobo tožnice, kot tudi dobo, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Nadalje je potrebno upoštevati, da ima tri otroke. Bistvo tožbenih navedb je bilo v tem, da se tožnica ni strinjala s priznanjem pokojninske dobe za čas, ko je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Nesporno je, da je bila na zavodu prijavljena od 5. 12. 2000 dalje, sporno pa je ostalo vprašanje razmejitve med obdobjem prijave na zavodu za zaposlovanje, ki se tožnici šteje v zavarovalno dobo in obdobjem, ko se ji čas prijave šteje le kot dodana doba. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako ni zaslišalo tožnice, pri čemer razloga, zakaj ni izvedlo tega dokaza, ni ustrezno obrazložilo. Z zaslišanjem bi sodišče dodatno razčistilo dolžino trajanja obdobja, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je ravno to obdobje za tožnico ves čas sporno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 11. 2010. Z omenjeno odločbo je prvostopenjsko organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica 7. 4. 2009 prvič vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar je bila njena zahteva z odločbo z dne 18. 9. 2009 zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev, zavrnjena. Tožnica je ponovno dne 26. 4. 2010 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine določa v 36. členu. Ker je bila zahteva vložena v letu 2010, je pri presoji potrebno upoštevati tudi prehodne določbe in sicer 398. člen, kjer so določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine za zavarovanko v prehodnem obdobju. Zavarovanka tako v letu 2010 pridobi pravico do starostne pokojnine v primeru prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1 v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 pri starosti 56 let in 8 mesecev, če je dopolnila 37 let in 3 mesece pokojninske dobe, po drugem odstavku istega člena pri starosti 61 let, če je dopolnila najmanj 20 let pokojninske dobe in po tretjem odstavku 36. člena pri starosti 63. let, če je dopolnila najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Ob vložitvi zahteve je bila tožnica stara 53 let in 5 mesecev oziroma v času izdaje prvostopenjske odločbe 53 let, 11 mesecev in 17 dni.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz listinske dokumentacije, je bila tožnica vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobje od 10. 12. 1973 do 31. 5. 1974 v trajanju 5 mesecev in 21 dni, od 3. 6. 1974 do 31. 12. 1990 v trajanju 16 let, 6 mesecev in 28 dni, od 1. 1. 1991 do 30. 11. 2000 v trajanju 9 let in 11 mesecev. V prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bila vključena v času od 18. 9. 2005 do 30. 1. 2006 v skupnem trajanju 4 mesece in 13 dni. Skupna zavarovalna doba tako znaša 27 let, 4 mesece in 2 dni. Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali je potrebno kot zavarovalno dobo oziroma kot dodano dobo upoštevati dobo, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Gre za obdobje od 5. 12. 2000 do vključno 17. 9. 2005, in od 31. 1. 2006 do 25. 5. 2007. Tudi po stališču pritožbenega sodišča omenjenega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, kajti za to obdobje niso bili plačani prispevki. Tega tožnica tudi ne zatrjuje, izhaja pa tudi iz dopisa Davčne uprave RS z dne 11. 8. 2008. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je torej mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni. Skupna pokojninska doba je tako na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev določenih v 36. členu ZPIZ-1. Ker ni izpolnjen že en od pogojev za priznanje pravice do pokojnine po prvem odstavku 36. člena ZPIZ-1, niti ni odločilno znižanje starostne meje zaradi otrok po 37. členu ZPIZ-1. Dopolnjena starost 53 let, 11 mesecev in 17 dni, pa tudi ne zadostuje za izpolnitev pogoja starosti niti po drugem odstavku niti po tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1 v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, saj bi se tožnici starost zaradi otrok na podlagi 399. člena ZPIZ-1 v letu 2010 za tri otroke lahko znižala zgolj za 2 leti in 23 dni, torej iz 61 let na 58 let, 11 mesecev in 7 dni.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da so obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje razvidna iz javnih evidenc. Tožnica tudi ni predložila druge dokumentacije, iz katere bi izhajali drugačni podatki, kot so razvidni iz javnih listin. Tudi iz njenih tožbenih navedbe ne izhaja, kaj bi lahko tožnica sodišču pojasnila, če bi jo zaslišalo kot stranko v postopku. Če je tožnica menila, da je sodišče z zavrnitvijo dokaza po njenem zaslišanju kršilo določbe pravdnega postopka, bi morala omenjeno kršitev uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo, kot je to določeno v 286.b členu ZPP. Morebitno kršitev, na katero se sklicuje šele v pritožbi, pa pritožbeno sodišče skladno s prej citirano določbe ne more upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.