Jedro

Pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih . To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. Sicer se pritožba v preostalem delu zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nepremičnine parc. št. 744/1 vl. št. 63 k.o. X. do ½ predstavljajo skupno premoženje toženih strank in da je S. Š. do ¼ lastnik navedenih nepremičnin (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.791,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožila toženca iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in navedla, da je neutemeljeno stališče izpodbijane sodbe, da sodišče ni moglo upoštevati prepričljive izpovedi priče Z. Š. zato, ker njena izpoved ni mogla nadomestiti manjkajočih trditev. Očitno je prvostopno sodišče imelo v mislih, da tožena stranka ni navedla, da naj bi prispevek Z. Š. k nakupu sporne nepremičnine predstavljal darilo, namenjeno samo snahi, torej drugi toženki. Toženka je v odgovoru na tožbo v 2. točki jasno navedla ravno to, kar je ob zaslišanju izpovedala priča Z. Š. Razlogi v izpodbijani sodbi so torej v odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je uspela dokazati, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le drugotoženi stranki, saj že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bila izpoved priče Z. Š. čustvena in prepričljiva. To pomeni, da bi sodišče izpovedbi sledilo, če ne bi zmotno menilo, da njena izpovedba ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Zmotna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da izpoved Z. Š. ne omogoča preizkusa zatrjevanega dejstva, da je ona v pretežni meri prispevala potrebna sredstva. V zvezi s tem bi se moralo prvostopenjsko sodišče opreti tudi na izpoved druge toženke, ki je povedala, da je vrednost njenih prihrankov in posojila, ki ga je vzela za nakup sporne nepremičnine, znašala približno 20% vrednosti. Sodišče je ob odločanju neutemeljeno odločilo o načinu delitve domnevnega skupnega premoženja in povsem neupravičeno štelo, da se sporna nepremičnina med njiju razdeli tako, da postaneta toženca solastnika vsak do ½. Tudi če bi sporna nepremičnina predstavljala skupno premoženje tožencev, to nikakor ne bi moglo pomeniti, da sta solastninska deleža tožencev na tej nepremičnini enaka. Sodišče ne bi smelo odločati le o enem samem delu domnevnega skupnega premoženja, temveč bi moralo upoštevati še vedno aktualno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 29. 5. 1985, po katerem je skupno premoženje vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja njune zveze ustvarila in ki predstavlja celotno premoženjsko maso ter enotni materialnopravni pojem. Ni torej možno delno urejanje lastninsko pravnih razmerij. Pritožba graja tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka v tožbi vrednost tožbenega zahtevka ocenila diferencirano. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na izstavitev ZK listine je bil pravnomočno zavrnjen, tožbeni zahtevek za dovolitev izvršbe (z navedeno vrednostjo spornega predmeta 28.765,54 EUR) pa je bil s strani tožeče stranke tekom postopka umaknjen). Stroške bi moralo sodišče tožeči stranki priznati glede na vrednost tožbenega zahtevka 10.000,00 EUR, toženi stranki pa ob upoštevanju vrednosti zahtevka 38.765,54 EUR, saj je bila v tem delu tožena stranka tista, ki je uspela s svojimi ugovori.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno podlago v obravnavanem sporu predstavlja določba prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. V predmetnem postopku ni sporno, da prvi toženec tožeči stranki na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 345/2006 z dne 4. 4. 2007, dolguje znesek glavnice 27.364,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zapadlega in neplačanega mesečnega obroka, kar je na dan vložitve tožbe znašalo 28.765,54 EUR.

6. Višje sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi zanjo v celoti strinja. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba jo vidi v stališču sodišča prve stopnje, da izpovedi priče Z. Š., da je njen prispevek k nakupu skupne nepremičnine predstavljal darilo namenjeno samo snahi, ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka tega predhodno v postopku ni zatrjevala, njena izpovedba pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev. V 2. točki odgovora na tožbo (list. št. 22) je navedeno le „da je bila nepremičnina kupljena deloma s prihranki druge toženke...v pretežni meri pa z denarjem, ki ga je prispevala Z. Š., mati prvega toženca“ in ne, da je Z. Š. namenila svoj prispevek izključno in izrecno M. Š., kot v pritožbi trdita pritožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi sicer ne temelji le na (pravilno) ugotovljenem pomanjkanju trditev, ampak zlasti na tem, da izpovedba Z. Š. v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP) ne omogoča preizkusa zatrjevanega dejstva, da je ona prispevala sredstva v pretežni meri. Višje sodišče se s tako dokazno oceno strinja in dodaja, da so v postopku zaslišana toženca in priča neprepričljivo izpovedovali o vseh pravno pomembnih dejstvih, ki jih je bilo treba ugotoviti za rešitev tega spora. Toženca in priča niso uspeli prepričljivo pojasniti, v kakšnih deležih in v kakšni višini so se zbirala sredstva za nakup sporne nepremičnine. Še več, iz njihovih izpovedb (niti iz trditev) ni mogoče ugotoviti prav nobenega v absolutnih številkah izraženega denarnega zneska, niti višine kupnine za solastni del nepremičnine. Toženca in priča so bili v postopku zaslišani dvakrat. Prvi toženec prvič ni vedel povedati ničesar o načinu pridobitve solastninske pravice na sporni nepremičnini, ob drugem zaslišanju pa je že izpovedoval, da je njegova mati denar podarila njegovi ženi in da je žena vzela posojilo. Druga toženka ob obeh zaslišanjih niti približno ni znala oceniti višine njenih prihrankov, ki naj bi jih vložila v nakup, glede kredita pa povedala le, da „misli, da ga je vzela“ in se ni spomnila višine. Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se upravičeno zastavlja vprašanje, na podlagi česa je druga toženka lahko v obeh izpovedbah tako suvereno ocenila vrednost njenega prispevka na 20%, če pa sploh ne ve, koliko posojila je vzela in koliko prihrankov je imela. Ni logično in življenjsko prepričljivo, da se toženca ne spominjata prav ničesar konkretnega v zvezi s pridobitvijo solastninske pravice na sporni nepremičnini, poleg tega pa v postopku nista predložila nobenih listinskih dokazov (npr. kupoprodajne pogodbe, kreditne pogodbe...). Strank pri dokazovanju svojih trditev sicer ne vežejo nobena dokazna pravila, vendar nepredložitev listinskih dokazov, s katerimi bi lahko (lažje) dokazale svoje trditve, ni brez vpliva na njihov uspeh z dokazovanjem v postopku. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih . To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Tožencema v tem postopku iz prej navedenih razlogov ni uspelo dokazati, ali in v kakšnem deležu je mati prvega toženca financirala nakup nepremičnine niti, da je njen (morebiten) prispevek predstavljal darilo izključno drugi toženki, zato je ostala domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR neizpodbita.

7. Zmotno je tudi materialnopravno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 29. 5. 1985. Skupno premoženje zakoncev načeloma res predstavlja celotno premoženjsko maso oziroma enoten materialnopravni pojem in ni možno delno urejanje lastninsko pravnih razmerij. Vendar pritožba pri tem prezre, da ne gre za spor med zakoncema o deležih na skupnem premoženju, ampak za zahtevek upnika, ki ima podlago v prvem odstavku 57. člena ZZZDR.

8. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev o stroških postopka in pravilno opozarja, da je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta diferencirano za vsak posamezen tožbeni zahtevek, da je bil zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pravnomočno zavrnjen (1), tožbo v delu, kjer je zahtevala od druge toženke, da dovoli izvršbo na ¼ nepremičnine vl. št. 630 k.o. X., pa je tožeča stranka v soglasju s toženo stranko umaknila na naroku dne 3. 12. 2009. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroške pa odmerilo po višini tako, kot da je uspela glede vseh zahtevkov s skupno vrednostjo spora 48.765,54 EUR. V okoliščinah konkretne zadeve je tak pristop sodišča prve stopnje napačen. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno le o zahtevku na ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje toženih strank in da je prvi toženec lastnik do ¼ (VSP 10.000,00 EUR), z zahtevkom na izstavitev ZK listine tožeča stranka ni uspela (VSP 10.000,00 EUR), glede umaknjenega dela tožbe (VSP 28.765,54 EUR) pa načela uspeha ni mogoče uporabiti, ampak je po ustaljeni in enotni sodni praksi za odmero stroškov pomembno le, ali je (delni) umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Trditveno breme, da je umik posledica izpolnitve zahtevka (s čimer se tožeča stranka lahko izogne stroškovni posledici), je na tožeči stranki. Tožeča stranka na naroku dne 3. 12. 2009 ni trdila, da delno umika tožbo zaradi morebitne izpolnitve zahtevka (2), zato glede umaknjenega dela ni upravičena do povrnitve stroškov. Po drugi strani pa toženca (ki bi bila upravičena do stroškov, ki odpadejo na umaknjeni del) stroškov nista priglasila tako, da bi jih ob taki procesni situaciji bilo mogoče odmeriti. Na istem naroku sta namreč priglasila stroške nediferencirano in ker na podlagi stroškovnika na list. št. 59 in 60 ni mogoče določiti, kateri del stroškov odpade na posamezen del zahtevka, tudi toženca nista upravičena do povrnitve stroškov, ki odpadejo na umaknjeni del zahtevka. Načelo uspeha pa je mogoče uporabiti glede preostalih dveh zahtevkov, o katerih je bilo v predmetnem postopku meritorno odločeno. Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom na ugotovitev, da nepremičnina spada v skupno premoženje toženih strank, propadla pa z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine in ker je za oba zahtevka navedla enako vrednost spornega predmeta (10.000,00 EUR), je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu (1. točka izreka) pa sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je uspela le glede stranske terjatve (stroškov postopka), zato sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) II Cp 639/2010 z dne 5. 5. 2010. (2) Višje sodišče se ne bo opredeljevalo do vprašanja, ali je izpolnitev takega (nedenarnega) zahtevka sploh možna.