Jedro

Zagovor obdolženca oziroma izjava, da se dejanja ne spominja, ni protislovni dokaz v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, v zvezi s katerim bi bilo sodišče v obrazložitvi sodbe dolžno opraviti presojo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni J. K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe kazenskega zakona“ in predlagal, da Vrhovno sodišče izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da v pretežnem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in poudari, da je kazensko sodišče samostojno in ni vezano na kakršnekoli druge postopke, zato navedba obsojenčevega zagovornika, da sta bili sodišči dolžni upoštevati postopek o prekršku, ni upravičen.

4. Obsojenčev zagovornik je v pisni izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovnega državnega tožilca, njegove navedbe zavrnil in ponovil svoja stališča. B.

5. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da sodišči prve in druge stopnje nista ocenili obsojenčevega zagovora, s čimer naj bi storili kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj pravnomočna sodba nima odločilnih dejstev in je ni mogoče preizkusiti.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojenec v svoj zagovor povedal, da kaznivega dejanja ne priznava, samega dogajanja na policijski postaji, kjer naj bi s pestjo v predel ust udaril policista, pa se ne spominja. Zakon o kazenskem postopku ne zahteva, da se sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe posebej opredeli o zagovoru obdolženca ali o vsaki navedbi obrambe, mora pa navesti določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri tem pa navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 172/2005). Zagovor obsojenca oziroma izjava, da se dejanja ne spominja, po oceni Vrhovnega sodišča ne gre šteti za protislovni dokaz, v zvezi s katerim bi bilo sodišče v obrazložitvi sodbe dolžno opraviti presojo, saj sam po sebi ni v nasprotju z drugimi dokazi, ki jih je pri presoji upoštevalo sodišče. Zaradi obsojenčevega sklicevanja na slab spomin pa se je sodišču prve stopnje porodil dvom v njegovo prištevnost, ki je bil na podlagi izvedenčevih ugotovitev, da je bila njegova zmožnost razumeti pomen kaznivega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivega dejanja zgolj bistveno oslabljena, ovržen. Sklicevanje na slab spomin torej v obravnavani zadevi ni protislovni dokaz v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, o katerem mora sodišče opraviti presojo, ampak je le vzbudil sum v storilčevo prištevnost, ki ga je sodišče s pomočjo izvedenca ovrglo.

7. V nadaljevanju zahteve zagovornik navaja, da sta bila zoper obsojenca v zvezi z istim historičnim dogodkom vodena kazenski in prekrškovni postopek in se sprašuje, kako je mogoče, da je sodišče v kazenskem postopku izreklo obsodilno obsodbo, medtem ko je bil prekrškovni postopek zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen. Zagovornik ne pojasni, katero določbo kazenskega procesnega ali materialnega prava je sodišče kršilo, hkrati pa pravilno ugotavlja, da kazensko sodišče ni vezano na odločitev sodišča, ki zadevo obravnava v prekrškovnem postopku, kot tudi, da ne gre za kršitev določbe 10. člena ZKP, ki prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari. Kolikor zagovornik želi pokazati, kako pomembna bi bila ocena obdolženčevega zagovora, je Vrhovno sodišče na ta očitek že odgovorilo. Kolikor pa zagovornik uveljavlja druge kršitve zakona, Vrhovno sodišče ni dolžno niti pooblaščeno samo ugotavljati, za katere kršitve bi lahko šlo in preizkušati morebiten njihov obstoj. Poleg navedbe razlogov iz 420. člena ZKP ima vložnik zahteve odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni in utemelji (sodba I Ips 346/2008), česar zagovornik v tem delu zahteve ni napravil. 8. Navedbe, da sodišče prve stopnje ni pridobilo prekrškovnega spisa ter vpogledalo v pravnomočno sodbo, s katero je bil prekrškovni postopek zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen, zagovornik izrecno ne opredeli kot kršitev zakona. Obsojenec in njegov zagovornik pribave prekrškovnega spisa niti nista predlagala, zato kršitev pravic obrambe, za kar bi sicer lahko šlo, iz tega razloga ni podana. Na očitek v zvezi z vpogledom v pravnomočno sodbo, s katero je bil prekrškovni postopek zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen, je odgovorilo že višje sodišče v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da predloga, kot ga je oblikoval obsojenčev zagovornik, ne gre razumeti kot dokazni predlog, saj zagovornik ne pove, kaj se z njim dokazuje, ampak ga je mogoče razumeti zgolj kot predlog za drugačno presojo dejanskega stanja. Kazensko sodišče je dolžno samo ugotoviti dejansko stanje, kar je sodišče z zaslišanjem prič in postavitvijo dveh izvedencev tudi storilo, na ugotovitve in zaključke drugih sodišč pa ni vezano.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.