Jedro

Čeprav ne gre za rok, ima pogoj iz 18. člena ZZZPB vsebinsko enake značilnosti kot imperativni prekluzivni materialni rok, za katerega velja, da po izteku časa ugasne pravica in z njo možnost uspešno zahtevati njeno priznanje. Razlika med pogojem in rokom je predvsem glede uporabe postopkovnih določb. Izpolnjevanje pogoja in s tem možnost priznanja pravice se ugotavlja v samem postopku priznanja te pravice (po vložitvi zahteve iz 31. člena). To kaže, da pogoj 30. dni v 18. členu ZZZPB ne more pomeniti enakega pravnega instituta kot rok, določen v 31. členu ZZZPB. Razlika je v tem, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja zaradi poteka časa tožbeni zahtevek zavrne, ko se ugotovi potek določenega roka, pri prekluzivnem materialnem roku pa se tožba, če je zahtevek vložen po poteku roka, kot prepozno vložena, zavrže.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke št. 071-354/93-2 z dne 24.12.1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo pristojnega Zavoda za zaposlovanje za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ugotovljeno je bilo, da se tožnica na zavodu ni prijavila v 30. dneh od prenehanja opravljanja samostojne dejavnosti, zato za priznanje pravice do nadomestila niso bili izpolnjeni zahtevani pogoji.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno razlagalo vsebine 18. in 31. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Menila je, da gre v obeh členih za enoten rok, kar pomeni, da v primeru prekoračitve roka iz 18. člena ne ugasne sama pravica, pač pa se čas izplačevanja nadomestila samo skrajša za čas prekoračitve roka. To je tudi edina možna logična razlaga zakona, še posebej, če se pri tem upošteva sedanja zakonska ureditev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ker revizija drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Za podporo stališču tožeče stranke, da gre pri členih 18 in 31 zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94 in 69/98) za enoten rok in da je celoten postopek predviden po citiranih členih enofazen, niti po jezikovni niti po logični razlagi zakona ni mogoče najti ustreznih razlogov. V 18. členu je določen pogoj za pridobitev pravice, v 31. členu pa rok za vložitev zahtevka.

Po določbah 18. člena ZZZPB ima pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno majmanj devet mesecev ali dvanajst mesecev s presledki v zadnjih dvanajstih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. Eden od treh pogojev za uveljavitev pravice (ostala dva sta nezakrivljena brezposlenost - 19. člen in predhodna delovna doba - 18. člen) je torej prijava zavodu v tridestih dneh in z njo si zavarovanec zagotovi možnost zahtevati pravico. Od kdaj mu bo dajatev na podlagi priznane pravice izplačevana, pa je odvisno od roka vložitve zahtevka. Glede tega pa je v 31. členu ZZZPB določba, da se dajatev izplačuje od prvega dne, ko mu je prenehalo delovno razmerje, če zahtevek vloži v 30. dneh od prenehanja delovnega razmerja oziroma od vložitve zahteve, če jo vloži kasneje.

Čeprav ne gre za rok, ima pogoj iz 18. člena ZZZPB vsebinsko enake značilnosti kot imperativni prekluzivni materialni rok, za katerega velja, da po izteku časa ugasne pravica in z njo možnost uspešno zahtevati njeno priznanje. Razlika med pogojem in rokom je predvsem glede uporabe postopkovnih določb. Izpolnjevanje pogoja in s tem možnost priznanja pravice se ugotavlja v samem postopku priznanja te pravice (po vložitvi zahteve iz 31. člena). To kaže, da pogoj 30. dni v 18. členu ZZZPB ne more pomeniti enakega pravnega instituta kot rok, določen v 31. členu ZZZPB. Razlika je v tem, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja zaradi poteka časa tožbeni zahtevek zavrne, ko se ugotovi potek določenega roka, pri prekluzivnem materialnem roku pa se tožba, če je zahtevek vložen po poteku roka, kot prepozno vložena, zavrže. Spremenjeni predpis iz leta 1998, ki na odločitev v sporni zadevi ne more vplivati, izhaja iz drugačnih osnov za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in zato ne postavlja več pogoja prijave na zavodu. Vendar to ne pomeni, da je možno zaradi tega pogoje oziroma roke, določene v prejšnjih predpisih, preprosto izenačiti. Prej določeni pogoji so ostali pogoji, ki jih je bilo treba izpolniti za priznanje pravice, in neizpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila je pomenilo (in pomeni v spremenjenih pogojih tudi sedaj), da zavarovancu pravice ni možno priznati, ker se pristojnemu zavodu za zaposlovanje ni prijavil v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja. To je v izpodbijani sodbi glede tožnice pravilno ugotovilo tudi nižje sodišče. Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).