Jedro

V času tožničinega padca so bila tla mokra in spolzka in zaradi teh lastnosti predstavljajo nevarno stvar (131. in 149. člen OZ), za katero odgovarja njen imetnik (150. člen OZ). Po določbi drugega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Za oprostitev po drugem odstavku 153. člena OZ je torej odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali nepreprečljivo (neodvrnljivo). Hoja tožnice po mokrih tleh ni bila nepredvidljiva. Čistilke hodijo po mokrih hodnikih, ker hodnike očistijo neposredno pred zaključkom delovnega časa in nato po mokrem hodniku odidejo domov. Zato se tožena stranka ne more razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za škodo, ki je posledica dejstva, da so mokra tla nevarna stvar v smislu določb OZ.

Ker je drugotožena stranka dovoljevala hojo po mokrih tleh ter delo tako organizirala, da so čistilke očistile tla oziroma hodnik neposredno pred zaključkom delovnega časa ter potem po mokrem hodniku zapustile prostore drugotožene stranke, tožnici tudi ni mogoče očitati, da je soodgovorna za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbe tožeče stranke, prvotožene in drugotožene stranke se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvotožena stranka Zavarovalnica A. d.d. in drugotožena stranka B. d.d., v kraju C. dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Za 5.000,00 EUR višji zahtevek je sodišče zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da sta D. d.o.o. in E. zavarovalnica d.d., v kraju F. dolžna nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške postopka in sicer: prvotoženi stranki v znesku 947,19 EUR, drugotoženi stranki v znesku 1.071,68 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 2.151,75 EUR in četrtotoženi stranki v znesku 446,44 EUR, vsem v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka III izreka). Prvotožena in drugotožena stranka pa sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.858,69 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožeča stranka ter prvo in drugotožena stranka.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi odškodninsko odgovornost tretjetožene in četrtotožene stranke ter prisojeno odškodnino zviša za 5.000,00 EUR s pp, katere so dolžne plačati vse štiri tožene stranke. Navaja, da je tožnica tako drugotoženi kot tretjetoženi stranki, posledično pa tudi prvotoženi in četrtotoženi stranki očitala, da je delodajalec - tretjetožena stranka, grobo kršila določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (184. člen), ki določa, da mora škodo, ki jo delavec utrpi pri svojem delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec. Takšno kogentno pravno normo sodišče v svoji obrazložitvi ignorira v razmerju do tretjetožene in četrtotožene stranke, čeprav je tožnica obema očitala, da nista poskrbeli za varno hojo v skladu z določili Zakona o varstvu pri delu (pravilno: Zakon o varnosti in zdravju pri delu; ZVZD). Po določbah tega zakona je delodajalec dolžan poskrbeti tudi za varno in zdravo okolje, kar pa v konkretnem primeru drugo in tretjetožena stranka nista storili. Zato bi moralo sodišče tudi zoper tretje in četrtotoženo stranko ugoditi tožbenemu zahtevku, tako da bi tožnici bile odgovorne nerazdelno vse tožene stranke. Ne strinja se z odločitvijo glede višine odmerjene odškodnine, pri čemer navaja, da je sodišče iz naslova strahu prisodilo le 200,00 EUR, čeprav je izvedenec ugotovil, da je strah trajal nekaj dni. Zato meni, da je upravičena še do nadaljnjih 300,00 EUR. Prav tako je prenizek znesek prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.000,00 EUR. Sodišče po njenem mnenju ignorira ugotovitve izvedenca, da bo tožnica te ugodnosti trpela še nadaljnjih 20 let, pri čemer ni več zmožna klečati, izvajati globokih počepov in daljše hoje navzdol. Pri daljši hoji namreč ne sme imeti koleni v pokrčenem položaju, kar pomeni, da ima takšne posledice, ki jih bo občutila v vsakem koraku pri vsakem gibu. V podobnih primerih je sodna praksa prisodila višjo odškodnino. Prav tako je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi fizičnih bolečin. Res je, da se je tožnica zdravila nekaj več kot mesec dni, saj si nadaljnjega zdravljenja ni upala podaljšati, vendar pa objektivna dejstva, konkretno medicinska dokumentacija ter ugotovitve izvedenca potrjujejo, da je imela 3 dni trajne zmerne bolečine, najmanj 2 tedna občasno zmerne in teden dni občasno pojemajoče bolečine. Štirikrat je bila pregledana pri osebnem zdravniku in trikrat pri specialistih ter je bila po končanju bolniškega staleža še sedemkrat na pregledu pri osebni zdravnici in trikrat pri ortopedu. Skupaj bi torej morala biti za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisojena odškodnina v skupnem znesku 3.000,00 EUR. Le odškodnino, ki bi bila višja za 5.000,00 EUR, bi lahko šteli za primerno in pravično odškodnino za telesne poškodbe in posledice, ki jih je tožnica utrpela. Priglaša stroške pritožbe.

Prvotožena stranka Zavarovalnica A. d.d. se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, ki se nanašajo nanjo, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, skupaj s stroškovno posledico, to je s povračilom doslej nastalih pravdnih stroškov prvotožene stranke. Navaja, da je med strankami nesporno dejstvo, da je imela drugotožena stranka pri prvotoženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti z dogovorjeno 5% integralno franšizo. To pomeni, da ob obstoju temelja tožbenega zahtevka obstoji plačilna obveznost prvotožene stranke le v primeru, da pri oškodovancu v posledici škodnega dogodka nastane invalidnost, višja od 5%. Temu dejstvu tožnica ni oporekala. Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno štelo, da to zavarovanje ne velja za tožnico, ker v času škodnega dogodka ni bila delavka drugotožene stranke. Iz 11. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče zavzelo stališče, da oba, tako delodajalec kot uporabnik, odškodninsko odgovarjata po splošnih pravilih civilnega prava in se odgovornosti za škodo ne more veljavno prenesti na uporabnika. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da se je tožnica dejansko poškodovala pri delu, ki ga je opravljala za drugotoženo stranko, na njenem delovišču in da je organizacija dela bila v domeni drugotožene stranke. Drugotožena stranka je tožnici v času škodnega dogodka bila nadrejena, ji odrejala delo, nenazadnje pa je tudi v zapisniku o poškodbi tožnica navedena kot delavka drugotožene stranke. Drugotožena stranka je tožnico tudi dejansko štela za svojo delavko, kar izhaja iz odgovora na tožbo drugotožene stranke, ko je ta zapisala, da v kolikor je tožnici preostala invalidnost višja od 5%, potem ima drugotožena stranka odgovornost, zavarovano pri prvotoženi stranki. Tekom pravdnega postopka je iz navedb tožnice povzeti, da je sama sebe dejansko štela kot delavko drugotožene stranke in da podanim ugovorom o 5% integralni franšizi dejansko ni vsebinsko pravočasno oporekala. Glede na navedeno, prvotožena stranka ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sklenjeno zavarovanje odgovornosti s 5% integralno franšizo ne pride v poštev v obravnavanem primeru, ko pa je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je tožnica dejansko imela in izpolnjevala status zaposlene delavke pri drugotoženi stranki in je zgolj formalno bila zaposlena pri tretjetoženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo po temelju v I. točki izreka ter III. in IV. točko izreka glede stroškov postopka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dejstev glede samega nastanka poškodbe, ki je povsem nejasen. Iz listin in zaslišanja tožnice ni jasno, kdaj, kje in kako je prišlo do poškodbe. Ni jasno, ali se je tožnica poškodovala v ponedeljek, torek ali petek ali dne 16. 2. 2004 ali 17. 2. 2004. Tožnica je bila pri zdravnici šele 21. 2. 2004. Tudi zapisnik o poškodbi pri delu (priloga B6) je bil zapisan naknadno in priča G.G. je zapisala datum 17. 2. 2004, kot ji je dogodek prikazala tožnica. Če bi do dogodka res prišlo pri drugotoženi stranki, bi tožnica prav gotovo šla k zdravnici takoj in ne šele po štirih ali petih dneh. Poškodovala se je izven prostorov drugotožene stranke, potem pa se je očitno s sodelavkami dogovorila, da bo prikazala nesrečo pri delu, da bi dobila odškodnino. Po tožbenih navedbah, naj bi padla na spolzkem hodniku. Iz zapisnika nesreče pri delu in prijave poškodbe pri delu pa izhaja, da naj bi se poškodba zgodila v prostorih informatike. Zaslišana priča G.G. je bila na zaslišanju povsem presenečena, ko se ji je predočil drug kraj zatrjevane poškodbe. Pojavlja se še tretji kraj dogodka in sicer je tožnica pri prvem pregledu pri zdravniku navedla, da je padla po stopnicah. Vse to kaže, da si je tožnica izmislila, da se je poškodba zgodila pri drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih, čas, kraj in način nastanka poškodbe obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Tudi če bi se nesreča res zgodila na kraju, kot ga v tožbi zatrjuje tožnica, ne more biti dvoma, da je v tem primeru za nezgodo povsem sama kriva ali vsaj soodgovorna v pretežni meri. Sodišče pravilno ugotavlja, da v kolikor bi do nezgode prišlo na zatrjevanem kraju, je tožnica vedela, da so tla mokra, da se po mokrih tleh ne hodi in da je padla zaradi mokrih in spolzkih tal. Do zbirnega mesta sodelavk se je napotila sama, videla je, da so tla mokra, kar bi morala upoštevati ter previdneje hoditi, ali pa počakati, da se tla posušijo, kot to navadno počne doma, ko po mokrem ne hodi. Glede na delovni čas je imela dovolj časa, da bi skupaj s sodelavkami počakala, da se tla posušijo in bi lahko varno hodila po suhih tleh. Vse to izhaja iz zaslišanj tožnice in prič, ostalih čistilk, ki so skladno izpovedale, da so vedele, da so tla mokra in je to vedela tudi tožnica, pa kljub temu ni prilagodila načina hoje spolzkim tlem. Čeprav je imela opravljen izpit iz varstva pri delu po 9. členu ZVZD. Glede na to je za nesrečo izključno kriva sama. Sodišče je v zvezi z odgovornostjo drugotožene stranke ocenilo, da takšno ravnanje tožnice ni bilo nepričakovano. Iz izpovedi tožnice in prič izhaja, da čistilke hodijo po mokrih hodnikih, ker hodnike očistijo neposredno pred zaključkom delovnega časa in nato po mokrem hodniku odidejo domov. Takšno ravnanje po stališču sodišča ni moglo biti nepoznano drugotoženi stranki. Drugotoženi stranki ni bilo znano, da hodijo čistilke po mokrih tleh pred odhodom domov. Če bi bilo to res, bi obstajali sledovi na tleh, ki bi se naslednji dan videli. Predvsem pa se je to dogajalo od 20. do 22. ure, ko so bile čistilke same v podjetju. Prav tako ne drži in tega tožeča stranka tudi ni navajala, da ne bi bila poučena, da s sodelavkami ne sme hoditi po mokrih hodnikih. Poučena je bila o varnosti pri delu in je imela opravljeni izpit, kot že zgoraj navedeno. V postopku je bilo tako izkazano, da je do dogodka prišlo izključno zaradi dejanja oškodovanke same, kar drugotoženka ni mogla pričakovati škodnega dogodka in se posledicam izogniti. To je bilo dokazano z izvedenimi dokazi z zaslišanjem tožnice, ne glede na to, ali je tožeča stranka to pravočasno navajala. Priglaša stroške pritožbe.

Tretjetožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Prerekala je njene navedbe ter predlagala potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo drugič. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 111/2007 z dne 23. 10. 2007 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zoper vse štiri tožene stranke ter odločilo, da je dolžna toženim strankama povrniti stroške postopka. Zavzelo je stališče, da je tožnica, ki je vedela, da so tla mokra in da se po mokrih tleh ne hodi, padla izključno zaradi njenega lastnega neskrbnega ravnanja, to je premalo skrbne hoje. Štelo je, da dejstvo, da ni bil postavljen opozorilni znak za mokra tla, ki bi tožnico opozarjal na tveganje, ni v vzročni zvezi z njenim padcem. Zgolj premalo skrbna hoja je povzročila nastanek poškodbe. Do zbirnega mesta sodelavk se je napotila sama, videla je, da so tla mokra, kar bi morala upoštevati ter previdneje hoditi ali pa počakati, da se tla posušijo. Po stališču sodišča prve stopnje bi lahko takrat tudi počakala in varno odšla po suhih tleh. Sodišče je pri svoji odločitvi o zavrnitvi zahtevka tudi upoštevalo, da je svoje delo dobro poznala in vedela, kje, kdaj, in katera od sodelavk čisti tla, česar ob osvetljenem hodniku ni mogla spregledati. Imela je opravljen izpit iz varstva pri delu, za varnost pa mora skrbeti tudi sama kot to določa 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99, s spremembami; ZVZD). Po tej določbi mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Sodišče je štelo, da hodnik sam po sebi ni nevarna stvar, mokra in spolzka tla pa so. Po 150. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožnica ni ravnala tako, kot določa citirani drugi odstavek 9. člena ZVZD. Ob vedenju, da hodi po mokrem hodniku, kar ni dovoljeno, je bila premalo pazljiva in je padla zaradi svojega nerodnega koraka oziroma skleca v kolenu. Zato je sodišče zaključilo, da drugotožena stranka B. d.d., ki je lastnica prostorov oziroma imetnik stvari, ni odškodninsko odgovorna, niti ne tretjetožena stranka, tožničin delodajalec. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper prvo in četrtotoženo stranko, zavarovalnici, pri kateri sta imeli drugo in tretjetožena stranka zavarovano odgovornost. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 28/2008 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami ter pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter dodalo, da za odločitev ni bistveno, kdaj naj bi se zgodila nesreča pri delu, to je zdrs tožnice pri mokrih tleh hodnika, saj je po opravljenem zaslišanju tožnice in prič ugotovilo, da je dejansko do nesreče prišlo na način, kot ga je opisala tožnica, to je, da ji je na mokrem hodniku, potem ko se je okrog 20. ure odpravljala na zbirno mesto domov, zdrsnilo. Zato so pritožbene navedbe z ugotavljanjem datuma nesreče neutemeljene. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo čistilke tako kot njene sodelavke, ki so bile edine prisotne na delu v času čiščenja pred sporno nesrečo. Tožnica je sama izpovedala, da je vedela, da so tla mokra in je po njih šla vseeno, čeprav je vedela, da so spolzka in lahko pade. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tla niso bila posebej označena, kot to v 3. členu predpisuje Pravilnik o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99) nima nobenega vpliva na nesrečo. Tožnica je sama videla in vedela, da so tla mokra. Poleg tega so bile prisotne tudi druge čistilke in nihče drug. Svojo odločitev je oprlo tudi na določbo 9. člena ZVZD. Na podlagi navedenega je zaključilo, da imetnik stvari ni odgovoren za nastalo škodo, saj je zanjo izključno odgovorna tožnica, pri čemer se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, za katero po 150. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) odgovarja njen imetnik, vendar pa je po drugem odstavku 153. člena OZ prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi delovanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Ker tožnica tudi ni ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD in je hodila po mokrem hodniku, kar ni dovoljeno, je bila premalo pazljiva in je padla, zato je do dogodka prišlo izključno zaradi njenega zavestnega in nepazljivega ravnanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 116/2009 z dne 23. 5. 2011 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS se je strinjalo z obrazložitvijo sodišča druge in prve stopnje, da opustitev postavitve varnostnega znaka na mestu, kjer se delavci tveganju ne morejo izogniti, v smislu 3. člena Pravilnika o varnostnih znakih, ni v pravno relevantni zvezi z nastalo poškodbo tožnice. Ker je tožnica vedela, da so tla mokra, je v tem kontekstu zahteva še po dodatnih znakih nesmiselna. Kljub temu pa je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava. Ob presoji, da so bila tla mokra in spolzka in zaradi teh lastnosti predstavljajo nevarno stvar (131. in 149. člen OZ), za katero odgovarja njen imetnik (150. člen OZ) sta se sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno sklicevali na določbo drugega odstavka 153. člena OZ po kateri je imetnik nevarne stvari, razen okoliščin v prvem odstavku te zakonske določbe, prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Za oprostitev po drugem odstavku 153. člena OZ je torej po stališču Vrhovnega sodišča RS odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali neprepričljivo (neodvrljivo). Izhodišče za presojo nepričakovanosti in neodvrljivosti je objektivno in abstraktno. Test nepričakovanosti in neprepričljivosti ravnanja oškodovanca, ki ima za posledico izključitev odškodninske odgovornosti objektivno odgovornega, se presoja po najstrožjem merilu, torej ali je bilo oškodovančevo ravnanje pričakovano in odvrnljivo za posebno skrbnega človeka oziroma, če gre za poklicno dejavnost osebno skrbnega strokovnjaka (6. člen OZ). Krivda tretjega ali oškodovanca v takšnem primeru torej v načelu ni odločilna, temveč je odločilno ali bi imetnik nevarne stvari takšno ravnanje ob ustrezni skrbnosti pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil. Vrhovno sodišče RS je v nadaljevanju sklepa pojasnilo, da bo zato treba najprej preizkusiti ali je drugi toženec sploh zadostil trditvenemu bremenu v tej smeri. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč popolnoma spregledali zakonski okvir te določbe oziroma njeno pomembno vsebino in izhajali iz tega, da tožnica ni ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD. Določba 9. člena namreč po stališču Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da že s tem, ko delavec hodi po mokrih tleh in spolzkih tleh ne hodi s takšno pazljivostjo, da ne varuje svojega življenja in zdravja oziroma, da že vsaka hoja po mokrih tleh predstavlja prispevek oškodovanca k nesreči. Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi soprispevalo k nastanku škode. Zato je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da na podlagi dosedaj ugotovljenih dejstev ni mogoče izključiti objektivne odškodninske odgovornosti drugega toženca. Glede obveznosti zavarovalnice, pri kateri ima drugi toženec zavarovano svojo odgovornost pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do njenih ugovorov. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, da bo moralo dokazni postopek dopolniti in presoditi tudi o drugih elementih odškodninske obveznosti. Izrecno se bo moralo opredeliti do odgovornosti tretjega toženca, tožničinega delodajalca in četrtetoženke, zavarovalnice, pri kateri ima ta zavarovano odškodninsko odgovornost. V zvezi z odgovornostjo tretjegatoženca je opozorilo, da iz prvega odstavka 184. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu v primeru povzročene škode pri delu ali v zvezi z delom to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To ne pomeni nič drugega, kot da mora tudi delavec v takšnem primeru v skladu in s procesnimi pravili in splošnimi pravili odškodninskega prava najprej zatrjevati in dokazovati elemente odškodninske obveznosti delodajalca. Ta ni odgovoren že zaradi tega, ker je delodajalec. Delavec mora torej najprej konkretno zatrjevati oziroma sploh opredeliti ali je odgovornost njegovega delodajalca objektivna ali krivdna in utemeljiti to trditev. Ne zadošča le splošna trditev, da tožničin delodajalec ni poskrbel za varno hojo tožnice. Podobno velja za odškodninsko obveznost zavarovalnice, saj za nastanek te odgovornosti ne zadošča že nastop zavarovalnega primera škodnega dogodka, temveč je škodo dolžna povrniti le, če je njen zavarovanec zanjo objektivno ali krivdno odgovoren.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz sklepa Vrhovnega sodišča RS in ponovno razsodilo o tožbenem zahtevku tožnice.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo po navedbah druge tožene stranke o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede časa, kraja in načina nastanka poškodbe v listinah in zapisnikih o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da se je škodni dogodek zgodil 16. 2. 2004 in ne 17. 2. 2004. Pojasnilo je, da je tožnica sama vztrajala, da se je dogodek zgodil 16. 2. 2004, datuma 17. 2. 2004 pa ni potrdila nobena priča. Zato je pravilno ugotovilo kot datum nastanka 16. 2. 2004, sodba pa ima tudi pravilne zaključke glede kraja nastanka poškodbe ter načina nastanka poškodbe, ki niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato sodbi ni mogoče očitati kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke: Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah OZ. V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, se domneva tudi vzročna zveza. Razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP, prim. tudi 212. člen ZPP) je temeljno načelo pravdnega postopka. V skladu z njim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje (tako npr. sklep VIII Ips 244/2011 z dne 21.5.2012). Ker tožnica po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni konkretno in natančno opredelila delodajalčevih opustitev, oziroma ni konkretno navedla delodajalčevih obveznosti, po pravilnem stališču prvostopnega sodišča ni zadostila zahtevi iz 7. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice navaja, da je tožnica odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke (in s tem posledično tudi četrtotožene stranke - zavarovalnice, pri kateri je imela tretjetožena stranka zavarovano odgovornost), dejansko utemeljevala zgolj s splošnim sklicevanjem na določbo prvega odstavka 184. člena ZDR, ne da bi konkretno navedla opustitve tretjetožene stranke. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da naj bi tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila, saj naj bi opustitve, ki jih očita tretjetoženi stranki navedla v VI. pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2006 in IX. pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2007. Zgolj z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 184. člena ZDR (pripravljalna vloga z dne 19. 1. 2007) oziroma, da sodišče ni upoštevalo navedbe, da tretje tožena stranka ni poskrbela za varno hojo tožnice (pripravljalna vloga z dne 15. 12. 2006), tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje ter neutemeljeno očita sodišču, da njenih vlog sploh ni prebralo. Navedbe v citiranih vlogah so povsem nekonkretne ter z njimi tožnica dejansko zahteva, da sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti ugotavlja, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev ter išče dokaze zanje, kar pa je, glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 244/2011, nedopustno. Zato pritožba tožnice v tem delu ni utemeljena.

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

Tožnica je dne 16. 2. 2004 padla na hodniku, pri čemer si je poškodovala levo koleno. Utrpela je udarec v koleno, nastala je modrica nad pogačico, ki je bila na pritisk boleča, prišlo je do obtolčenine mehkih tkiv in obtolčenine hrustanca patelo femoralnega sklepa. Tožnica je bila nezmožna za delo en mesec, v tem času je morala počivati in jemati zdravila za lajšanje bolečin ter hladiti koleno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal imenovani sodni izvedenec medicinske stroke H.H., dr. med., spec. ortoped, in sicer, da je tožnica dva do tri dni trpela trajne zmerne bolečine, dva tedna občasne zmerne bolečine in en teden občasne in pojemajoče lažje bolečine. V času bolniškega staleža je bila štirikrat na pregledu pri osebni zdravnici, dvakrat pri travmatologu in enkrat pri ortopedu. Po zaključku staleža je bila še sedem krat na pregledu pri osebni zdravnici in trikrat pri ortopedu.

Za fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.300,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v višini 1.700,00 EUR pa je zavrnilo. Pritožba tožnice, da je odškodnina prenizko določena, ni utemeljena. Izvedenec je namreč kot zaključek zdravljenja opredelil 22. 3. 2004, torej dan, ko je bil tožnici zaključen stalež. Pojasnil je, da je močan udarec privedel do t. im. post kontuzijske hondropatije oz. hondropatije pogačice. Po stališču pritožbenega sodišča je glede odškodnine iz tega naslova bistveno, da tožnica ni bila hospitalizirana, da tudi ni bila potrebna kirurška oskrba kolena, prav tako ne fizikalna terapija, ter se je zdravljenje dejansko omejilo na mirovanje, protibolečinsko terapijo. Nevšečnosti med zdravljenem sicer predstavljajo zdravniški pregledi pri osebni zdravnici oziroma specialistu travmatologu in ortopedu. Ker tožnica tudi ni trpela hudih bolečin, temveč bolečine srednje in manjše intenzitete, je odškodnina v višini 1.300,00 EUR primerna. Gre za odškodnino v približni višini 1,3 mesečne neto plače zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je primerljivo z zneski, ki so jih sodišča prisodila oškodovancem v podobnih primerih. Sodišče je npr. v zadevi II Ips 410/2006 tožniku prisodilo oškodovancu 500.000,00 SIT (približno 2,8 povprečne neto plače v RS) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za poškodbo sklepnih struktur desnega kolena, ter posledično inkarceracijo poškodovanega meniskusa, pri čemer je oškodovanec tri dni trpel hude telesne bolečine, zmerne telesne bolečine 21 dni in 21 dni lažje bolečine, 2x je bil RTG slikan, bil je operativno zdravljen, 12x je bil pregledan pri specialistu, izvedena pa je bila tudi punktacija desnega kolena. Glede na vse navedeno je bila oškodovancu utemeljeno prisojena odškodnina, ki dvakrat presega znesek, ki je bil prisojen tožnici, oziroma si tožnica neutemeljeno prizadeva za prisoditev zneska v višini 3.000,00 EUR (približno 3 povprečne mesečne plače v RS), ki bi ustrezal poškodbi, telesnim bolečinam in nevšečnostim, ki jih je utrpel oškodovanec v predstavljeni zadevi. V zadevi II Ips 473/98 se je oškodovanec poškodoval pri padcu v nezavarovan jašek na zemljišču. Utrpel je odrgnino na sredini desne piščali velikosti 2x1 cm in oteklino. Tri tedne je trpel fizične bolečine. Bolečine so bile hude v času hospitalizacije (9 dni) in ob čiščenju rane, ki se je gnojila. Po presaditvi kože (19. dan po škodnem dogodku), so bile bolečine že manjše in so se nato umirile. Bil je hospitaliziran 9 dni, neugodnosti mu je povzročalo ležanje v postelji in hoja z berglami. Odškodnina je bila prisojena v višini 2 povprečnih neto plač in sicer 230.000,00 SIT, od tega 160.000,00 SIT za telesne bolečine in 70.000,00 SIT za strah. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem torej predstavlja znesek 1,4 povprečne plače v RS, pri čemer je pomembno, da je bil oškodovanec hospitaliziran, da je hodil z berglami, ter da je trpel telesne bolečine višje intenzitete kot tožnica. Vse navedeno pomeni, da je bila tožnici prisojena primerna odškodnina, ter da bi z drugačno odškodnino sodišče dejansko tožnici prisodilo več, kot so prejeli oškodovanci v težjih primerih.

Zaradi posledic obtolčenine hrustanca oziroma hondropatije pogačice ima tožnica občasne lažje do občasno zmerne bolečine v levem kolenu bolečine pri daljši hoji ter pri obremenitvah, ko ima levo koleno dalj časa v napol pokrčenem ali močno pokrčenem položaju, klečanju, globokih počepih ali daljši hoji navzdol. To jo ovira pri daljši hoji po neravnem, pri hoji navzgor in pri delih, ki jih mora tožnica opravljati v globokem počepu ter pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih, saj mora vlagati večje napore. Prav tako mora vlagati večje napore pri opravljanju dela na svojem delovnem mestu čistilke. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR je primerna (2 povprečni neto plači v RS), saj gre v teh primerih za občasno lahke oz. zmerne bolečine pri določenih gibih in zato tožnica ni prikrajšana za nobeno od svojih prejšnjih aktivnosti, le da mora pri tem ter na delovnem mestu vlagati nekoliko več truda kot prej. Odškodnina v podobnih primerih varira in sicer od približno 0,7 povprečne neto plače v zadevi II Ips 605/2006, kjer mora zaradi utrpele poškodbe (udarnina desne goleni, udarnina in zvin desnega kolena) oškodovanec vlagati več truda v dela, ki jih je pred nezgodo lažje opravljal, saj je oviran tako v službi, kot tudi doma pri delu na kmetiji (podobno kot tožnica), do približno 4 povprečne mesečne plače v zadevi II Ips 39/2009, pri čemer je oškodovanka ovirana pri hoji po neravnem terenu, predvsem navkreber, pri globokem čepenju in dvigovanju iz čepenja, pri sunkovitih gibih, poskokih, oškodovanka pa tudi šepa pri bosonogi hoji zaradi slabšega dviga levega stopala. Pri tožnici pa je izvedenec ugotovil, da je povsem ohranjena gibljivost kolena in ligamentarna stabilnost (tožnica tudi ni npr. zatrjevala, da bi zaradi posledic slabše dvigovala nogo), njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je izvedenec ocenil kot lažjo. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina ustreza duševnim bolečinam, ki jih tožnica trpi zaradi utrpele poškodbe ter je bil višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

Prav tako je utemeljeno prisojena odškodnina za strah v višini 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica ob padcu prestrašila. Šlo je za kratkotrajen, hipen in po intenziteti lažji primarni strah. S pojavom bolečin pa se je pri tožnici razvil sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti glede poškodbe. Ko je kirurg izključil možnost zloma pogačice, je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, strah po nekaj dneh prenehal. Tožnica si neutemeljeno prizadeva, da ji pripada iz tega naslova višji znesek odškodnine in sicer v višini 300,00 EUR. Glede strahu je treba tudi izpostaviti, da se je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje šele 21. 2. 2004 prvič po poškodbi zglasila pri svoji osebni zdravnici, ki ji je morala odobriti bolniško za nazaj. Torej strah pri tožnici tudi do pregleda pri zdravici ni bil tako intenziven, saj se je k zdravnici odpravila šele nekaj dni po nezgodi. Zato niso podane okoliščine, ki bi lahko opravičevale višji znesek odškodnine, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi po pregledu pri kirurgu ni bilo več objektivnih razlogov za strah. Zato bi višja odškodnina podpirala teženje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

K pritožbi prvotožene stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med prvotoženo in drugotoženo stranko sklenjena zavarovalna pogodba za zavarovanje odgovornosti iz dejavnosti, po splošnih pogojih (B4 in B7) pa je za telesne poškodbe delavcev zavarovanca (drugotožene stranke) dogovorjena integralna franšiza do vključno 5% invalidnosti in zavarovalnica (prvotožena stranka) plača odškodnino za telesne poškodbe, pri katerih invalidnost presega 5%. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnica ni delavka drugotožene stranke v smislu zavarovalne pogodbe in zato ni mogoče uporabiti določb o izključitvi plačila odškodnine za škodo, ki ne presega 5% invalidnosti. Tožnica je bila zaposlena pri tretjetoženi stranki, zato pritožba prvotožene stranke neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica dejansko izpolnjevala status zaposlene delavke pri toženi stranki, pri čemer se sklicuje na okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj elementov delovnega razmerja (delo pri drugotoženi stranki, ki je tudi organizirala delo).

Bistveno je, da je bila tožnica zaposlena pri tretjetoženi stranki, oziroma da je mogoče kot delodajalca šteti le tretjetoženo stranko. Širitev določbe na vsakogar, ki pri drugi toženi stranki opravlja delo po njenih navodilih, bi pomenilo odločanje v škodo delavca ter nekonsistentno priznavanje elementov delovnega razmerja pri dveh delodajalcih naenkrat. Le zaposlitev tožnice v delovnem razmerju bi v vplivalo na status tožnice, ki bi jo bilo mogoče tedaj šteti za delavko drugotožene stranke. Zaradi navedenega je pritožba prvotožene stranke neutemeljena.

K pritožbi drugotožene stranke: Drugotožena stranka izpodbija temelj odškodninske odgovornosti, saj meni, da ne odgovarja po načelu odgovornosti za nevarno dejavnost. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 116/2009 z dne 23. 5. 2011 pojasnilo, da sta se ob presoji, da so bila tla mokra in spolzka in zaradi teh lastnosti predstavljajo nevarno stvar (131. in 149. člen OZ), za katero odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno sklicevali na določbo drugega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik nevarne stvari, razen okoliščin v prvem odstavku te zakonske določbe, prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Za oprostitev po drugem odstavku 153. člena OZ je torej odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali nepreprečljivo (neodvrnljivo). V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hoja tožnice po mokrih tleh ni bila nepredvidljiva. Upoštevalo je izpovedbe prič in tožnice, da čistilke hodijo po mokrih hodnikih, ker hodnike očistijo neposredno pred zaključkom delovnega časa in nato po mokrem hodniku odidejo domov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da drugotožena stranka čistilk ni poučila o tem, da po mokrih hodnikih ne smejo hoditi. Zato tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožnica imela opravljen izpit iz varstva pri delu v smislu določb ZVZD .

Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo prepričljive izpovedbe prič oziroma tožnice, da čistilke hodijo po mokrih tleh, niso utemeljene pritožbene navedbe, da drugi toženi stranki to ni bilo znano in da bi ostali sledovi po tleh, če bi se to res dogajalo. Zato se s tovrstnimi navedbami ne more razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za škodo, ki je posledica dejstva, da so mokra tla nevarna stvar v smislu določb OZ. Ker je drugotožena stranka dovoljevala hojo po mokrih tleh ter delo tako organizirala, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, da so čistilke očistile tla oziroma hodnik neposredno pred zaključkom delovnega časa ter potem po mokrem hodniku zapustile prostore drugotožene stranke, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica soodgovorna za nastalo škodo.

Že zgoraj je bilo pojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da se je tožnica poškodovala 16. 2. 2004. Ker je šlo dejansko le za vprašanje, ali se je poškodovala 16. 2. 2004 ali 17. 2. 2004, druga tožena stranka to vprašanje neutemeljeno povezuje s tem, da je delavka drugotožene stranke G.G. menila, da je do poškodbe prišlo pri padcu po stopnicah oziroma da je bila na glavni obravnavi, ko je bila zaslišana kot priča, presenečena, ko ji je bil predočen drug kraj, kjer naj bi se zgodila nesreča pri delu. Na podlagi navedenega drugotožena stranka povsem neutemeljeno tožnici pripisuje, da se sploh ni poškodovala v prostorih drugotožene stranke, temveč izven njenih prostorov, zatem pa naj bi se s sodelavkami dogovorila, da bo dogodek prikazala kot nesrečo pri delu in prejela odškodnino. Za takšno sklepanje v spisu ni dokazne podlage ter pomeni le neutemeljeno izkrivljanje dejstev.

Ker druga tožena stranka izrecno navaja, da se pritožuje zoper odločitev po temelju, prvotožena stranka pa smiselno v pritožbi tudi izpodbija le temelj svoje odgovornosti, čeprav se obe stranki pritožujeta zoper celotni ugodilni del sodbe, torej tudi zoper višino prisojene odškodnine, se v tem delu, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava sklicuje na del obrazložitve zgoraj, kjer je odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice glede višine prisojene odškodnine.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri določitvi o stroških postopka ni upoštevalo priglašenih 200 točk po odvetniški tarifi za pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2012. Sodišče je priznalo drugi toženi stranki nagrado dvakrat po 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2012 in 11. 2. 2013. Drugotožena stranka je z vlogo z dne 9. 2. 2012 le pavšalno nasprotovala modifikaciji zahtevka, ter uveljavljala zastaranje terjatev. V vlogi drugotožena stranka ni navedla nič novega, temveč je po treh dneh od vložitve vloge z dne 6. 2. 2012 (za katero ji je nagrada bila priznana) ponovno vložila vlogo, ki za postopek ni bila nujna v smislu 155. člena ZPP, po kateri se stranki priznajo stroški, ki so nujni za pravdo.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranke s pritožbami niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožb, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor tretje tožene stranke na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tretja tožena sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).