Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka: Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 21.6.2002, ko je zavarovanec tožene stranke izsilil prednost, zaradi česar je prišlo do trčenja. V nesreči je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, pretres možganov, udarnino leve rame ter udarnino prsnega koša. Tožena stranka je priznala temelj odškodninske obveznosti, sporna med strankama pa je ostala višina. Tekom postopka je toženka tožniku že nakazala odškodnino v višini 3.329,84 EUR (prej 774.000,00 SIT), katero je sodišče v revaloriziranem znesku pri odmeri odškodnine upoštevalo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še 2.150,93 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od odškodnine za premoženjsko škodo, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika (in v celoti pritožbo toženke) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo vlaga tožnik glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, saj le ti v celoti ustrezajo teži ugotovljenih posledic in takšna odškodnina predstavlja primerno in pravično odškodnino. Tožnik v reviziji opredeljuje posamične oblike nepremoženjske škode in navaja ugotovljene okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do celotne terjane odškodnine zanje. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so zaključki sodišč I. in II. stopnje v nasprotju s podanim izvedenskim mnenjem in izpovedjo tožnika, kar pomeni, da so razlogi, na katere se opira sodba, v očitnem nasprotju z vsebino listin v spisu in z zapisniki o izpovedbah. Tožnik še navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega dogodka prišlo že 29.6.2002 in je zaradi dolgo trajajočega stanja obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi toženka plačala odškodnino 14 dni od prejetega zahtevka. Nadalje očita drugostopenjskemu sodišču tudi napačno uporabo materialnega prava glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov 418,79 EUR in 250,97 EUR, saj je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od vtoževanih zneskov "premoženjske škode" od dneva, ko je tožniku ta škoda nastala. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper sklep o odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč I. in II. stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži še nadaljnjo odškodnino v znesku 6.018,41 EUR s pripadajoči zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 85/08) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Tožnik z revizijo med drugim izrecno izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka in (delno) o zamudnih obrestih od zneska pravdnih stroškov. V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Enako velja seveda glede odločitve o zamudnih obrestih od zneska tožniku priznanih pravdnih stroškov (v danem primeru iz naslova stroškov izvedenine, o katerih se odloča v okviru pravdnih stroškov). Zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo tožnika na podlagi določb 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Zmotno je revidentovo naziranje, da sta sodišči I. in II. stopnje storili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker so razlogi, na katere se opira sodba, v nasprotju z vsebino listin v spisu. Takšna odločitev sodišča vsebinsko predstavlja dokazno oceno, katero s pomočjo zgoraj navedene bistvene kršitve graja revident. Ugotovljena dejstva v prvostopenjski sodbi so prestala preizkus na drugi stopnji, na revizijski stopnji pa takšno sklicevanje spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni upoštevno.

Revident uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih mu denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in ponovno poudarja okoliščine, ki bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. Takšno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljeno v primeru, če so vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, katerih obstoj je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in je prestal drugostopenjski preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi.

Revizijsko sodišče je tako glede na neizpodbojno ugotovljena dejstva in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo presojalo, ali je ta v skladu s 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika in načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, kar pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel pretres možganov, udarnino leve strani prsnega koša, udarnino leve rame in zvin vratne hrbtenice. Zaradi navedenih poškodb je trpel občasne hude telesne bolečine (zgolj) 1 dan, trajne zmerne do 1 tedna, občasne zmerne 2 do 3 mesece in še lažje pojenjajoče bolečine do 6 mesecev. Poleg nevšečnosti med zdravljenjem je trpel še sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja in ostale so mu določene trajne posledice, vezane na poškodbo leve rame. Sodišče mu je tako v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.350.000 SIT, kar je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 6,9 povprečnih neto plač. Poškodbe in odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožniku je primerljiva z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe. Revizijsko sodišče usmerja revidenta na njegovemu primerljive primere, in sicer II Ips 769/2005, II Ips 638/2001, II Ips 83/98, v katerih je bila odmerjena odškodnina za podobne škodne posledice, kot jih je utrpel revident. Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju in izpovedbi revidenta ter njegovi medicinski dokumentaciji, je sodišče glede na 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika materialnopravno pravilno ovrednotilo (ustrezno upoštevaje tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenzivnost prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revidenta, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.