Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izpolnil tako objektivni element (izmakniti se) kot tudi subjektivni element (namen izmakniti se), zato je izgubil pravice iz avtomobilskega zavarovanja. Zgoraj navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti je izpodbojna, kar pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te niso v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, tega pa mu po prepričanju prvostopenjskega sodišča ni uspelo dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.995,72 EUR in zamudne obresti, ki tečejo od 11. 05. 2007 dalje do plačila. V presežku, in sicer za znesek 2,84 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 11. 05. 2007 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 363,89 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter sodbo v celoti spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je prepričana, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi popolnoma nesprejemljiva in nepravilna. Toženec je namreč podal življenjsko in logično obrazložitev, zakaj je mesto prometne nesreče skupaj s sovoznikom, pričo v tokratnem postopku, zapustil, njegovo obrazložitev pa je v celoti potrdila tudi edina takrat prisotna priča, torej njegov sovoznik v vozilu. V predmetnem postopku je bilo bistveno ugotoviti, ali se lahko toženi stranki očita, da se je imela namen izmakniti preiskavi alkoholiziranosti, v zvezi s čimer je toženka prepričljivo pojasnila, da ni šlo za nikakršen poskus izmikanja preizkusu alkoholiziranosti, pač pa se policije ni klicalo zato, ker za kaj takšnega ni bilo potrebe, saj nihče ni bil poškodovan oz. poškodbe navzven niso bile vidne, avto pa tudi ni bil kasko zavarovan. Toženec ni mogel vedeti, da bo prišlo do kakršnegakoli uveljavljanja zahtevka iz te prometne nesreče in tudi iz tega razloga ni klical policije. Poleg tega je sodišče spregledalo dejstvo, da sovoznik v avtomobilu kot oškodovanec v postopku, v katerem je sam uveljavljal odškodnino, sploh ni ničesar izpovedal neposredno, kot je to storil v predmetnem postopku, saj se je odškodninski postopek končal brez kakršnegakoli izvajanja dokazov, s sodno poravnavo. Tedaj se torej niso razčiščevale okoliščine, kdaj je oškodovanec - sovoznik tožene stranke - začutil bolečine ter kako se je ob nesreči počutil. Navedbe sodišča o tem, da med navedbami oškodovanca v odškodninskem zahtevku in regresnem zahtevku obstajajo razlike, so protispisne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru v celoti prereka navedbe tožene stranke in navaja, da tožena stranka le po nepotrebnem obširno pojasnjuje in ponavlja trditve, ki jih je navedla že tekom postopka. Meni, da je sodišče povsem pravilno odločilo v zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (443. čl. ZPP-UPB3 v zvezi s 112. čl. ZPP-D). O pritožbi zoper sodbo ali sklep v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik (122. čl. ZPP-D). Sodba in sklep, s katerima je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato pritožbeno sodišče že uvodoma zavrača tisti del pritožbe, v katerem se tožena stranka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialnopravna podlaga pri odločanju v konkretni zadevi je Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP), ki v 2. odst. 7. čl. določa, da ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih sredstev skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oz. odgovorne osebe. V skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-A97 tožeče stranke Z. T, (priloga A9), ki v konkretnem primeru prav tako predstavljajo materialnopravno podlago za odločanje, zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov (3. tč. 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev). Med drugim se šteje tudi, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti (3c tč. 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev). Zavarovalnici je dokazovanje alkoholiziranosti olajšano z določitvijo domneve, po kateri se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti. Če zavarovalnica dokaže domnevno bazo, tj. izmikanje preiskavi, sodišče domnevano dejstvo, tj. alkoholiziranost, vzame za podlago sodbe brez dokaza. Toženec torej krši zavarovalno pogodbo in izgubi pravice iz nje, če tožeča stranka dokaže, da se je skušal izmakniti preiskavi alkoholiziranosti

(1).

Materialnopravno podlago je pravilno opredelilo in uporabilo že prvostopenjsko sodišče, zato pritožbeno sodišče pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zavrača kot neutemeljenega.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec povzročil prometno nesrečo, pa tudi, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Toženec namreč po prometni nezgodi ni počakal na kraju samem in obvestil policije, temveč sta s sovoznikom odšla domov. S tem pa je preprečil, da bi policija pri njem ugotavljala prisotnost alkohola v krvi, kar ima za posledico, da se šteje, da je kot voznik vozil pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izpolnil tako objektivni element (izmakniti se) kot tudi subjektivni element (namen izmakniti se), zato je izgubil pravice iz avtomobilskega zavarovanja. Zgoraj navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti je izpodbojna, kar pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te niso v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, tega pa mu po prepričanju prvostopenjskega sodišča ni uspelo dokazati. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera, ko toženec sploh ni imel nikakršnega razloga, da bi klical policijo, saj je bilo po prometni nesreči videti, da je poškodovan le osebni avtomobil, ne pa tudi voznik oz. sovoznik v njem oz. vsaj poškodbe na zunaj niso bile vidne, zato ni imel razloga, da bi mislil, da bi bilo potrebno ugotavljati njegovo morebitno alkoholiziranost. Toženec ni mogel vedeti, da bo prišlo do kakršnegakoli uveljavljanja zahtevka iz te prometne nesreče, in tako tudi zato ni imel vzroka, da bi klical policijo. Gre za prerekanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, kar v sporih majhne vrednosti ni dopustno, zato se pritožbeno sodišče do njih sploh ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene trditve o protispisnosti navedb prvostopenjskega sodišča. Kot je namreč pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so si navedbe sovoznika v odškodninskem postopku ter v konkretnem postopku nasprotujoče. V odškodninskem postopku je sovoznik, takrat tožnik, namreč v svoji vlogi zatrjeval, da je ob prevračanju vozila doživel nepopisen strah, da se je zbal, če bo sploh še lahko hodil in da je že ob nesreči čutil močne bolečine v vratu in hrbtenici. V konkretnem postopku pa je navajal, da je bolečine začutil šele naslednji dan in da mu ob sami nesreči poškodbe niso bile znane. Ker gre za očitno protislovje navedb, sodišče očitek o protispisnosti navedb sodišča zavrača, s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 344/2006.