Jedro

Iz besedila kupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je pogodbena stranka toženčeva firma.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 1.040.000,00 SIT s pripadki ter na povrnitev njenih pravdnih stroškov. Tožniku je poleg tega naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 121.796,90 SIT. Prvostopno sodšče je hkrati izdalo tudi sklep, s katerim je razveljavilo sklep o začasni odredbi, opr. št. P 534/98 z dne 13.10.1998 in zavrnilo predlog tožnika, da se izda začasna odredba v zavarovanje njegovega tožbenega zahtevka, s katero se tožencu prepoveduje odtujevati ali obremenjevati njemu do ene idealne polovice pripadajoč delež pri vložku 573 k.o., z zaznambo te odredbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju. Tožniku je prvostopno sodišče naložilo še plačilo pravdnih stroškov toženca v zvezi s to začasno odredbo v višini 18.980,00 SIT.

Zoper sodbo in sklep prvostopnega sodišča se je pritožil tožnik iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb ZPP - Zakon o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izdano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo posreduje sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožnik navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj gre v danem primeru za špekulativno obnašanje toženca zaradi izogibanja plačila obveznosti, ki jo je toženec prevzel v svojem lastnem imenu in ne v imenu svoje družbe, kot to ugotavlja prvostopno sodišče. Na pasivno legitimacijo v tej pravdi kažejo tudi dopisi, ki jih je toženec kot fizična oseba posredoval tožniku osebno in tudi na naslov pisarne njegovih pooblaščencev. Da je toženec v času pred vložitvijo tožbe pripoznal dolg kot svoj, je razvidno iz dopisa z dne 14.7.1998, ki je napisan z njegovim rokopisom, iz obvestila z dne 28.9.1998 ter tudi iz obvestila z dne 7.10.1998, v katerem je po načelu nadomestne izpolnitve ponudil v izpolnitev svoje obveznosti lastnino tretje osebe, t.j. njegove družbe. Prvostopno sodišče spregleda tudi časovno determinanto vseh pravnih poslov med pravdnima strankama in pravnimi osebami, katerih lastnika sta bila, saj je celo sam toženec na naroku izpovedal, da je od vseh pogodb, sklenjenih pred kupoprodajno pogodbo z dne 2.12.1997, odstopil. Tožnik pa je v tej kupoprodajni pogodbi prav zaradi slabih izkušenj, ki jih je imel s tožencem, pogojeval njegovo osebno zavezo. Toženec je tudi sam napisal predmetno kupoprodajno pogodbo, zato tožnik ne more razumeti, da je štampiljka, ki jo je toženec dodal poleg svojega podpisa na kupoprodajni pogodbi, tako poglavitnega pomena. Toženec v svojem dopisu z dne 7.10.1998 jasno vidi in dela razliko med svojo družbo in seboj kot fizično osebo ter svojim dolgom ter morebitnim dolgom zoper družbo Ostermans.

Izpodbijana sodba je po mnenju pritožnika tudi sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani skuša graditi razloge za svojo odločitev na žigu podjetja, pri čemer pa drugi dokazi kažejo na zatrjevana dejstva tožnika v tem postopku, še posebno upoštevajoč citat na vrhu 4. strani sodbe, ko sam toženec pripozna, da je tožniku ponudil nadomestno izpolnitev. Listinska dokazila, na katera se obrazložitev sodbe sklicuje, pa kažejo ravno nasprotno, kot to povzema le-ta. Sklicevanje obrazložitve sodbe na pogodbe, ki so bile sklepane med pravnimi osebami pravdnih strank, je po oceni tožnika povsem neutemeljeno, saj je toženec sam izpovedal, da je od vseh taksativno naštetih pogodb enostransko odstopil. Pogodba, ki je predmet tega pravnega razmerja, pa je bila sklenjena šele naknadno.

Glede izpodbijanega sklepa pa pritožnik povzema pritožbene navedbe, ki jih je podal v pritožbenih razlogih zoper sodbo. Verjetnost obstoja terjatve v smislu doočb Zakona o izvršilnem postopku je po mnenju pritožnika še kako izkazana.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnopravnih predpisov, v zvezi s tem pa vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 - ZPP).

Razmerje med pravdnima strankama je sicer res treba presojati po določbah ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, ki urejajo kupno pogodbo, vendar pa je treba uporabiti še nekatere druge določbe ZOR, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ko je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da toženec ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje namreč ni razjasnilo vseh okoliščin v zvezi s samo listino oziroma v zvezi s sklepanjem pogodbe kot podlage obveznosti, ki jo zatrjuje tožnik. Člen 99 ZOR v 1. odst. določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V 2. odst. pa je določeno, da je pri razlagi spornih določil treba iskati namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Med temi je gotovo tudi načelo vestnosti in poštenja (člen 12 ZOR) in načelo uporabe dobrih poslovnih običajev (čl. 21/1 ZOR). V 100. čl. ZOR je tudi določeno, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V obravnavanem primeru bi to pomenilo, da bi bilo treba morebitna nejasna določila razlagati v korist tožnika, saj je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec tisti, ki je pogodbo sestavljal. Iz omenjene kupne pogodbe z dne 2.12.1997, na kateri temelji tožnikov zahtevek, izhaja, kot da sta stranki te pogodbe pravdni stranki. Prvi stavek pogodbe v povezavi z ostalim besedilom določa, da sta pogodbeni stranki toženec kot kupec in tožnik kot prodajalec. V besedilu pogodbe ni z ničemer nakazano, da bi bilo potrebno pod navedbo imena toženca razumeti njegovo podjetje Okinava d.o.o. Toženčevo podjetje je torej družba z omejeno odgovornostjo, ki je samostojna pravna oseba (člen 2 Zakona o gospodarskih družbah - ZGD) in lahko torej v pravnem prometu samostojno prevzema pravice in obveznosti. Če bi bila pogodbena stranka toženčevo podjetje, bi moralo biti le-to v povezavi z navedbo pogodbenih strank označeno vsaj s skrajšano firmo. Družba mora namreč pri svojem poslovanju, torej pri sklepanju pogodb, uporabljati svojo firmo in to v obliki kot je opisano v registru (čl. 19/1 in 2 ZGD). Firma je namenjena natančno označitvi posamezne gospodarske družbe v pravno poslovnem prometu in možnosti njene kasnejše identifikacije. V omenjeni pogodbi pa se firma v povezavi z označitvijo pravdnih strank ne pojavlja. Toženec bi torej moral v primeru, če bi hotel sklepati pogodbo le kot zastopnik svojega podjetja, to v pogodbi nedvoumno navesti. Tako pa je le dodal žig podjetja svojemu podpisu. Po mnenju pritožbenega sodišča to še ne more predstavljati zadostne osnove za ugotovitev, da je s tem njegovo podjetje postalo tudi že kar pogodbena stranka, saj bi moral toženec, če je nastopal kot zakoniti zastopnik svojega podjetja, drugo stranko o tem jasno in nedvoumno obvestiti (čl. 85/3 ZOR). Ali je to storil oziroma ali so morda podane druge okoliščine iz tega člena, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Glede na to, da je odločilna vsebina pogodbe in okoliščine ob sklepanju pogodbe, česar sodišče prve stopnje doslej v zadostni meri ni ugotovilo, je po mnenju pritožbenega sodišča drugotnega pomena vprašanje, kdo je bil lastnik opreme, saj tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika (čl. 460 ZOR). Drugotnega pomena je tudi dogajanje po sklenitvi pogodbe, čeprav iz listin (dopisi z dne 14.7.1998 - A4, in 7.10.1998 - A6), celo izhaja, da toženec šteje dolg iz omenjene kupne pogodbe za svojega in ne za dolg podjetja. V obeh primerih toženec v zvezi z dolgom piše v prvi osebi, njegovo podjetje pa ni omenjeno.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati obe pravdni stranki v zvezi z okoliščinami sklepanja pogodbe, pri čemer bo moralo razjasniti - če pogodba ni sklenjena tako kot se glasi njen zapis - ali je bilo obema pogodbenikoma, torej zlasti tožniku, ob sklepanju pogodbe jasno, da je kupec toženčeva firma torej, ali je obstajalo soglasje obeh volj za sklenitev pogodbe. Pogodba je namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njeni bistvenih sestavinah (čl. 26 ZOR). O stvari bo torej moralo odločiti, ko bo dopolnilo dokazni postopek in ko bo upoštevalo tudi zgoraj omenjene določbe ZOR.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, ki zatrjuje, da so razlogi sodbe s seboj v nasprotju. Sodba je torej napačna zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava, bistvenih kršitev pa ji ni mogoče očitati in sicer ne takih, ki jih zatrjuje pritožba, pa tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glede na razloge, zaradi katerih je bilo treba razveljaviti sodbo, je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi preuranjena odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je utemeljen ugovor tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi zato, ker toženec ni pasivno legitimiran. Iz enakih razlogov kot odločitev o glavni stvari je bilo torej treba razveljaviti tudi odločitev o ugovoru proti začasni odredbi.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 je sodišče v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.