17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. por. B. iz Ž., ki jo zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. por. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 290/2004 z dne 15. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 915/2004 z dne 26. 8. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 612/2003 z dne 21. 4. 2004 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je spremenilo odločbi tožene stranke tako, da je spoznalo pritožnico za odgovorno storitve hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. točki 73. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke (v nadaljevanju Pravilnik), za kar ji je izreklo ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski postopek glede drugih pritožnici očitanih kršitev je ustavilo. Hkrati je zavrnilo njen tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev potrdilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave). Prekvalifikacija očitane ji kršitve, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v kršitev, glede katere je predvideno obvezno prenehanje delovnega razmerja, naj bi bila v neskladju s prepovedjo reformatio in peius. Trdi tudi, da so določbo prvega odstavka 73. člena Pravilnika sodišča razlagala v očitnem nasprotju z njenim namenom. Prenehanje delovnega razmerja na podlagi te določbe naj bi bilo namreč mogoče le ob pogoju ugotovitve kvalifikatornih okoliščin iz te določbe, ki pa jih tožena stranka ni ugotavljala. V neskladju s prepovedjo reformatio in peius naj bi bilo tudi ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem. Sodiščem tudi očita, da niso obrazložila, zakaj niso upoštevala njenih navedb in predlaganih dokazov v zvezi s soodgovornostjo tožene stranke za nastalo situacijo. Pri tem se sklicuje na pripravljalni spis z dne 31. 3. 2004, v katerem naj bi predlagala izvedbo dokaza z zapisnikom s seje izvršnega odbora Območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije z dne 25. 5. 1994. Sodišča naj tudi ne bi obrazložila, zakaj niso upoštevala predlaganega dokaza z vpogledom v mnenje sodnega izvedenca Č.

B.

4.Z navedbami o domnevno sporni pravni prekvalifikaciji disciplinske kršitve in o napačni razlagi prvega odstavka 73. člena Pravilnika očita pritožnica sodiščem zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša tudi, ali je izpodbijana odločitev očitno napačna. Vendar pa pritožnica ni izkazala obstoja te kršitve. Stališču sodišč, da prekvalifikacija disciplinske kršitve ne pomeni nedovoljenega posega v škodo pritožnice, ker je že disciplinski organ pritožnici očital (tudi) kršitev, v zvezi s katero je bilo predvideno obvezno prenehanje delovnega razmerja, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Navedb pritožnice, da je prenehanje delovnega razmerja po 73. členu Pravilnika mogoče le ob ugotovitvi obstoja kvalifikatornih okoliščin iz te določbe, ki bi jih moral ugotavljati delodajalec v disciplinskem postopku, pa Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Pritožnica namreč kljub pozivu Ustavnemu sodišču ni predložila akta, na katerega se sklicuje.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da obrazloženo pojasni, zakaj ne bo izvedlo posameznega dokaznega predloga stranke. Pritožnica navaja, da sodišča niso obrazložila, zakaj niso upoštevala njenih dokaznih predlogov v zvezi s soodgovornostjo tožene stranke in z vpogledom v mnenje sodnega izvedenca. Navedb pritožnice o neupoštevanju dokaznih predlogov v zvezi s soodgovornostjo tožene stranke Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Šlo naj bi namreč za dokazne predloge iz pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2004, ki pa je pritožnica kljub pozivu ni predložila Ustavnemu sodišču. Odgovor na navedbe pritožnice o izvedbi dokaza z vpogledom v mnenje sodnega izvedenca, s katerim naj bi dokazovala neobstoj kvalifikatornih okoliščin, pa je vsebovan v stališču Vrhovnega sodišča, da gre za kršitev, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V takšnem primeru namreč ugotavljanje obstoja kvalifikatornih okoliščin ni potrebno.

6.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem izvršilnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan