Jedro

Pri osebah, ki so bile člani Kulturbunda, se nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ domneva (3. odstavek 63. člena ZDen). Če stranka v postopku ne zatrjuje kakšnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi domnevo o nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno, upravni organ ni dolžan ugotavljati zakonite domneve nasprotnega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1692/96-10 z dne 25.11.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 18.9.1996. Z njo je bila zavrnjena njihova pritožba zoper odločbi Oddelka za družbenoekonomski razvoj občine S.G. z dne 4.10.1993, s katerima je bilo ugotovljeno, da O.G. st. in H.G. st. nista državljana Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, veljavnih na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), nista štela za jugoslovanska državljana. Sodišče v razlogih sodbe navaja, da imenovana, ki sta bila na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v takratno občino S.G. kot državljana bivše Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945 nista pridobila državljanstva nove Jugoslavije iz razlogov, ki so navedeni v noveli 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Ugotovitev upravnih organov, da sta imenovana osebi nemške narodnosti, je pravilna, ker ne temelji le na potrdilu NOO S.G. z dne 22.8.1945, ampak tudi na arhivskih podatkih Ministrstva za notranje zadeve, in sicer fondu izseljenih Volksdeutscherjev in fondu Kulturbunda. Splošno znano dejstvo je, da so bili Volksdeutscherji osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator, na podlagi meril, ki jih je sam postavil, štel za osebe nemške narodnosti. Iz podatkov navedenega arhiva izhaja tudi, da sta imenovana po letu 1946, toda pred uveljavitvijo novele 2. odstavka 35. člena ZDrž (4.12.1948), zaradi vseh hujših groženj zapustila Slovenijo, česar tožeče stranke v tožbi tudi ne prerekajo. Ker drugačno dejansko stanje ne izhaja niti iz navedb tožnikov, posredovanih upravnim organom, niti iz izpovedi zaslišane priče, sodišče prve stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navajajo, da O.G. st. in H.G. st. nista bila osebi nemške narodnosti. Nista bila člana Kulturbunda, nista živela v tujini, nista se opredelila za nemško narodnost oziroma za Nemce, zato je v njunem primeru zmotno uporabljena določba 2. odstavka 35. člena ZDrž. Šele z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 je strankam dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Zato šele v pritožbi predlagajo zaslišanje prič A.R. in H.V., z zaslišanjem katerih želijo dokazati, da nelojalnost O. st. in H.G. st. ni obstajala. Smiselno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke priloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi arhivskega gradiva, zbranega pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da sta O.G. st. in H.G. st. osebi nemške narodnosti. Tem konkretno navedenim podatkom tožniki oporekajo.

Stranka v postopku ima sicer pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin, toda v obravnavani zadevi tožniki ne navajajo prav nobenih konkretnih okoliščin in tudi ne dokazujejo, da imenovana nista bila osebi nemške narodnosti.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Prvostopno sodišče je navedlo pravilne razloge za retroaktivno uporabo navedenih določb novele. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja, sicer pa je o navedenem pravnem vprašanju odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, na katero se tožniki v pritožbi sklicujejo.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, kolikor gre za ugotovitev nemške narodnosti O.G. st. in H.G. st. ter ugotovitev, da sta imenovana pred 4.12.1948 že živela v tujini, pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnikom je bila tudi dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavijo in da se seznanijo z uspehom dokazovanja. Nista pa upravna organa dolžna ugotavljati pogoja nelojalnosti, ker se po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji pri osebah nemške narodnosti ta domneva. Stranka sicer v postopku lahko uveljavlja dejstva in okoliščine, s katerimi to domnevo izpodbija, vendar pa v obravnavani zadevi tožniki niti v tožbi niti v pritožbi v upravnem sporu niso izkazovali in dokazali tej zakoniti domnevi nasprotnih dejstev in okoliščin. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da jim ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti O.G. st. in H.G. st..

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.