Jedro

Tožnika ne izpolnjujeta pogojev, določenih v 115. čl. ZPIZ-1, za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu (pokojni sin v času smrti s tožnikoma ni imel skupnega stalnega prebivališča, prav tako pa tožnikoma ni uspelo dokazati, da ju je pokojni sin preživljal), zato njun tožbeni zahtevek, da se jima prizna pravica do družinske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2010 in v zvezi s tem odločba Območne enote A. št. ... z dne 5. 10. 2010 ter da se tožečima strankama prizna pravica do družinske pokojnine.

Zoper sodbo sta tožeči stranki vložili pritožbo. V pritožbi navajata, da iz izjav prič izhaja, da ju je sin B.B. vzdrževal in da so ves čas živeli v skupnem gospodinjstvu ter da jima je sin dajal denarna sredstva za življenje. Do leta 1993 so imeli tudi skupen naslov in sicer C. b.b., C. (BiH). Po začetku vojne v BiH so se preselili na Hrvaško. 13. 9. 1996 je sin prenehal z delom v Sloveniji in se nato s 1. 4. 1997 zaposlil na Hrvaškem. Z začetkom dela na Hrvaškem pa njihovi naslovi niso bili več isti. Sin ju je vsaka dva tedna ali še pogosteje obiskoval in jim dajal določena denarna sredstva za življenje. Po koncu vojne so se vrnili nazaj v C., kjer so imeli skupen naslov stanovanja. Tožeči stranki predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožečih strank vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 10. 2010. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrne. Tožena stranka je zahtevo zavrnila glede na ugotovitev, da strankama ni uspelo dokazati, da ju je pokojni sin do smrti preživljal. Tožeči stranki kot starša po pokojnem sinu uveljavljata priznanje pravice do družinske pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 3. alinei 1. odstavka 115. člena določa, da po smrti zavarovanca iz 109. člena tega zakona pridobijo pravico do družinske pokojnine starši (oče in mati), očim in mačeha in posvojitelji, ki jih je zavarovanec preživljal. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da zavod določi, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana. Navedeni člen odkazuje na uporabo Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Sklep, Ur. l. RS, št. 50/2000 in 83/2002 - odločba US). V I. točki sklepa je določeno, da se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane iz 1. odstavka 115. člena in 5. odstavka 116. člena ZPIZ-1, če: - ni zavarovan po zakonu ali ni uživalec pokojnine, - je imel oziroma še ima z njim skupno stalno prebivališče in - njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic. V VI. točki pa je nadalje določeno, da v primeru, da družinski član iz 1. točke tega sklepa ni imel oziroma nima z zavarovancem ali upokojencem skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz navedene točke, se šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovanega primera mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v istem letu.

Za odločitev v zadevi je bilo torej najprej potrebno ugotoviti, ali je imel pokojni sin s tožnikoma skupno stalno prebivališče. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pokojni sin v času smrti s tožnikoma ni imel skupnega stalnega prebivališča. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je pokojni zavarovanec B.B. zaposlil v Republiki Sloveniji že v letu 1983, kjer je delal do leta 1996. Nato pa se je zaposlil na Hrvaškem, kjer je tudi umrl 7. decembra 2008. Iz potrdila o prebivališču, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa Policijske postaje D. (Hrvaška) z dne 19. 10. 2010 izhaja, da je imel stalno prebivališče v kraju E. 36 (Hrvaška), od 17. 6. 1997 pa do smrti 7. 12. 2008. Pokojni zavarovanec torej v času smrti ni imel stalnega prebivališča na naslovu C. bb (BiH), kar nenazadnje izhaja tudi iz dopisa obeh tožnikov podanih v predsodnem postopku datiranega z dne 27. 9. 2010 in sicer, da z začetkom vojne v Hrvaški njihovi naslovi niso bili več isti, ter da se je pokojni sin prijavil pri sorodnikih v kraju E. (Hrvaška). V času od 5. 4. 2000 dalje sta oba tožnika prebivala na naslovu v F. (Hrvaška), kar vse izhaja iz potrdila o prebivališču z dne 19. 10. 2010. Neutemeljen so torej pritožbene navedbe, da naj bi oba tožnika s sinom ves čas živela v skupnem gospodinjstvu. Take pritožbene navedbe so tudi v nasprotju s kasneje podanimi navedbami v pritožbi, da je sin živel v Republiki Hrvaški na drugem naslovu in da jih je pogosto obiskoval. Ker tožnika s pokojnim zavarovancem nista imela skupnega stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali jih je pokojni zavarovanec preživljal. V letu 2007 je osnova za odmero dodatnih pravic znašala 389,79 EUR, polovica tega zneska pa je znašala 191,39 EUR. Ker gre za dva družinska člana, je sodišče prve stopnje pri določitvi zneska pravilno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS razvidno iz sklepa opr. št. VIII Ips 37/2008 z dne 5. 10. 2009, torej da bi bil pogoj preživljanja izpolnjen, če bi bilo dokazano, da je pokojni zavarovanec obema tožnikoma mesečno dajal 220,00 EUR mesečno za oba skupaj.

Tožnika tekom dokaznega postopka nista predložila nobenega pisnega dokaza iz katerega bi izhajalo, kakšna sredstva jima je dajal pokojni sin. Tudi zaslišani drugo tožnik na glavni obravnavi ni vedel povedati, koliko denarja jima je sin mesečno dajal. Izpovedal je, da naj bi to znašalo mesečno 100, 200 oziroma 300, brez da bi pojasnil, za katero denarno enoto gre. Zgolj pavšalne navedbe, da ju je pokojni sin preživljal, torej nikakor ne zadostuje za ugotovitev, ali je bil izpolnjen pogoj določen v 6. točki že citiranega sklepa. Tožnika v pritožbi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje torej, da ni izkazano, koliko sredstev je pokojni sin dajal staršema, niti ne izpodbijata.

Glede na navedeno torej tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikoma ni uspelo dokazati, da ju je pokojni sin preživljal. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji določeni v 115. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.