Jedro

Ker je postal sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, pravnomočen, je tožeča stranka vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pokojne oziroma prvotne tožnice (pravne prednice sedanjih tožnikov) za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 24. 6. 1997 o razporeditvi pokojne tožnice na delovno mesto vodje finančno računovodske službe in zahtevek za plačilo razlike plače med plačo na podlagi tega delovnega mesta in plačo na podlagi delovnega mesta vodje gospodarsko – finančnega sektorja pri toženi stranki. Ugotovilo je, da je prišlo v času odsotnosti prvotne tožnice zaradi odpovedi delovnega razmerja s strani tožene stranke v letu 1993 do spremembe sistemizacije delovnih mest, v okviru katere je bilo prejšnje tožničino delovno mesto vodje finančno računovodskega sektorja ukinjeno, tako da je bila tožnica po vrnitvi na delo v letu 1997 (na podlagi pravnomočne delne sodbe sodišča v zadevi II Pd 3222/94, v zvezi s sodbo v zadevi Pdp 77/96 z dne 20. 2. 1997) zakonito razporejena na ustrezno delovno mesto vodje računovodsko finančne službe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da se v zadevi revizija ne dopusti.

3. V reviziji, vloženi po pooblaščenki – odvetnici, se tožeča stranka sklicuje na določbe 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v zvezi s 367. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s tretjim odstavkom 130. člena ter 131. členom ZPP-D. Navaja, da znaša vrednost spornega predmeta v zadevi 58.633,80 EUR. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri izdaji izpodbijane sodbe, ker sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca profesorja dr. K., in ker ni odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na 1. točko 32. člena ZDSS-1 v zvezi s 367. členom ZPP, na podlagi katerih je revizija v premoženjskih delovnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Hkrati pa se revizija nelogično sklicuje na prehodne določbe tretjega odstavka 130. člena in 131. člena ZPP-D s tem, da 131. člen ZPP-D razveljavlja 32. člen ZDSS-1, tretji odstavek 130. člena ZPP-D pa določa nadaljevanje postopka po določbah tega zakona, če je po njegovi uveljavitvi (torej po 1. 10. 2008) sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Hkrati se revizija sklicuje na vrednost spora v znesku 58.633,80 EUR.

7. Kolikor poizkuša z gornjimi navedbami tožeča stranka uveljaviti dovoljenost revizije že glede na veljavne postopkovne zakonske določbe, sodišče ugotavlja, da bi to lahko uveljavljala le v pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti. Ker v navedeni pritožbi tega in drugih utemeljenih pritožbenih razlogov ni uveljavljala, tako da s pritožbo ni uspela, je na pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, vezana tako tožeča stranka, kot sodišče (drugi odstavek 319. člena ZPP). Zato sodišče revizijskih navedb o vrednosti predmeta spora ni moglo upoštevati.

8. Ker je postal sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, pravnomočen, je tožeča stranka vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Glede na to je sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

9. Glede na določbe prvega odstavka 154. člena ZPP tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.