Jedro

Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženo A. A. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere je za vsako izmed dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen 5 mesecev zapora, nato pa ji je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženo sodišče oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP pa je sodišče odločilo, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročila po svoji krivdi v skupni višini 162,00 EUR. Glede stroškov zagovornika je sodišče odločilo, da bremenijo sredstva organa za brezplačno pravno pomoč.

2.Zoper sodbo se je pritožila obdolžena po zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Ob načelu proste presoje dokazov, procesni zakon tudi zahteva, da sodišče svojo odločitev obrazloži. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko, v skladu s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Šele tako ugotovljeno in argumentirano dejansko stanje omogoča pritožniku zatrjevanje kršitev v smislu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču pa preizkus takšnega pritožbenega zatrjevanja. Gre za tako imenovana odločilna dejstva, ki jih obrazložitev sodbe mora vsebovati, saj je v primeru, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšno kršitev je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, ko je presojalo navedbe pritožbe. Zagovornik obdolženega je v pritožbi izpostavil, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po imenovanju izvedenca, ki bi na primeren način in v temu ustreznih prostorih zaslišal mladoletna otroka - oškodovanca, ker sta o dogodkih večkrat, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, skladno izpovedovala različnim osebam, ob ponovnem pričevanju pa bi bila izpostavljena dodatnemu stresu oziroma sekundarni viktimizaciji. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da bi se na ustrezen način zaslišala mladoletna oškodovanca, kot nepotreben, je po prepričanju obrambe kršilo obdolženkino pravico do izvajanja dokazov v njeno korist, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

5.Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog zagovornika, da bi na ustrezen način zaslišalo mladoletna oškodovanca, je v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je glede na vsebinsko izpoved otrok, skladna in dopolnjujoča si pričevanja prič, verjelo otrokoma in pričam. Odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, je tako oprlo na vsebinsko izpoved otrok, ki ju ni zaslišalo tekom kazenskega postopka. V spisu se nahajata zgolj dva uradna zaznamka o zbranih obvestilih Policijske uprave Celje z dne 22. 10. 2020 (listna št. od 28 do 30), iz katerih je razvidno, da sta kriminalista B. B. in C. C. opravila razgovora z obema otrokoma D. D. in E. E., pri čemer izjave, dane policistom v predkazenskem postopku, v skladu z veljavno sodno prakso, ne predstavljajo dokaza v kazenskem postopku. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je svojo odločitev glede odločilnih dejstvih oprlo na vsebinsko izpoved otrok, ki tekom kazenskega postopka sploh nista bila zaslišana, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Zagovornik v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je priča F. F. nerelevantna priča, medtem ko je v točki 14 obrazložitve sodbe tudi na podlagi izpovedbe priče F. F. utemeljilo očitek, ki se nanaša na to, da oškodovanca nista imela miru v času nočnega spanca. V zvezi z očitki obdolženi iz prve in druge alineje izreka sodbe je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve zelo skopo povzelo izpovedbe prič G. G., H. H., F. F., I. I., J. J., B. B. in K. K. V točki 15 obrazložitve je nato navedlo, da so zgoraj navedene izpovedi prič skladne in jih potrjujejo tudi listine (anonimna prijava in poročilo CSD), medtem, ko je zagovor obdolžene ostal osamljen in ga ne potrjuje noben drug dokaz. Dokazanost izvršitvenih ravnanj iz prve in druge alineje izreka sodbe sodišče prve stopnje tako gradi na povzetih izpovedbah prič, med drugim tudi sosedov F. F. in I. I., v nadaljevanju obrazložitve pa v točki 33 glede dokazne izpovedbe priče F. F. pojasni, da ni vedel povedati ničesar o konkretnem dogajanju in je ob predočitvi uradnega zaznamka (da ne sliši kričanja, niti spolnega občevanja, otroci se družijo z mamo pred blokom in ni opazil nasilja nad otroki) povedal, da to drži. Gre za nasprotje v dokazni oceni priče F. F. glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na očitke obdolženi, da ni poskrbela, da bi v inkriminiranem časovnem obdobju mladoletna oškodovanca imela mir v času nočnega počitka, saj je v stanovanju partner večkrat imel vklopljen glasen TV ter predvajal glasno glasbo ter hkrati dopustila, da se je partner večkrat drl in kričal na otroka ter jih vsaj v enem primeru silil spati tako, da ju je ustrahoval z nožem, zato je po oceni pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da ti očitki obdolženi temeljijo predvsem na izpovedbah prič G. G., J. J. in B. B. (tudi H. H.), ki so vse izpovedale o tem, kar naj bi jim povedala mladoletna oškodovanca, po drugi strani pa ne drži, da sta priči F. F. in I. I. potrdili, da se je v stanovanju razgrajalo tudi v nočnem času oziroma v obdobju, ko je tam stanovala obdolžena s svojima otrokoma. Priča F. F., ki je neposredni sosed L. L., je izpovedal, da se iz stanovanja ni slišala glasna glasba, prav tako se ni mogel opredeliti o tem ali se je L. L. drl v stanovanju tudi v obdobju, ko je tam bivala obdolžena z otrokoma, na vprašanje sodnice pa je priča celo odgovoril, "da je bilo v času, ko je tam v stanovanju bila ženska z otroki (obdolžena), te galame manj in je bil ponoči mir". Tudi priča I. I., ki stanuje nadstropje nad L. L., je sicer izpovedal o glasni glasbi in razgrajanju , vendar v času, ko je tam živela še žena L. L. z otroki, medtem, ko se o času, ko je bivala obdolžena s svojima otrokoma, ni mogel izjasniti. Potrdil je tudi vsebino predočene mu izjave, ki jo je dal policistom, da iz stanovanja L. L. ni slišal nasilja ali razgrajanja ponoči. Kljub takšnima izpovedbama obeh prič je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve ugotovilo, da so izpovedbe vseh zgoraj navedenih prič skladne in zato ovržejo zagovor obdolžene. Zato je po oceni pritožbenega sodišča precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini zapisnikov o izpovedbah teh dveh prič v sodbi in med samima izpovedbama prič.

7.Enako velja tudi glede izpovedbe priče K. K., glede katerega sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe povzame, da je priča povedala, da so policisti dopoldan kar nekaj časa zvonili in trkali pri L. L., ko se ni nihče odzval, potem pa jim je L. L. odprl in rekel, da so dolgo bedeli. K. K. je tudi povedal, da je takrat pri L. L. bila tudi obdolžena in otroci in je bil začuden, da otroci niso bili v šoli. Ob tem pa je ostalo popolnoma nerazjasnjeno vprašanje o katerem časovnem obdobju je policist K. K. izpovedoval, kdaj je prišel do stanovanja L. L., še zlasti, ker je iz zapisnikov o opravljenih hišnih preiskavah v L. L. stanovanju razvidno, da so bile vse tri hišne preiskave opravljene v času, ko obdolžena z otroki ni stanovala pri L. L., še več, iz zapisnikov je razvidno, da pri nobeni od hišnih preiskav obdolžena ni bila navzoča. Kljub nasprotju med navajanjem priče K. K. in podatki v zapisnikih o hišnih preiskavah, sodišče prve stopnje tega odločilnega dejstva ni razjasnilo, temveč je na izpovedbo K. K. celo oprlo zaključek glede očitkov obdolženi v prvih dveh alinejah izreka sodbe. Tudi v tem primeru gre za precejšnje nasprotje med podatki v spisu in zaključki sodišča o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8.Enako velja tudi glede očitka obdolženi, da ni poskrbela za čisto stanovanje, saj je bilo le to umazano, zanemarjeno in nepospravljeno. Sodišče prve stopnje je glede tega očitka v točkah od 16 do 18 obrazložitve navedlo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je očitek obdolženi dokazan, pri čemer je svoj zaključek o dokazanosti tega izvršitvenega ravnanja oprlo zlasti na izpovedbo priče K. K., kateri je izpovedal, da je bilo stanovanje L. L.grozno, umazano, polomljene police, stara hrana je ležala vsepovsod. Čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da sta bili hišni preiskavi pri L. L. v aprilu in avgustu 2020, medtem ko je obdolžena tam stanovala z otrokoma v času od začetka junija do sredine julija 2020, je sodišče prve stopnje verjelo K. K., da je bil v stanovanju L. L. takrat, ko je bila tam obdolžena z otrokoma, saj je to potrdila obdolžena, ko je povedala, da se je pogovarjala z K. K. Vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju povsem prezre tisti del izpovedbe K. K., ko je ob predočenju tega dela izjave obdolžene povedal, da ni resnična in da kljub trditvi, da je bila obdolžena navzoča ob hišni preiskavi, skupaj z vsaj dvema otrokoma ni vedel povedati, če sta bila to njena otroka (ob tem, da je bilo tekom postopka ugotovljeno, da so v stanovanje L. L. v obravnavanem času prihajali tudi njegovi trije otroci). Glede na navedeno zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni z gotovostjo dokazano, da se je policist K. K. nahajal v stanovanju L. L. v inkriminiranem času, ko sta tam stanovala mladoletna oškodovanca z obdolženo oziroma je v tem delu sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj ta očitek obdolženi predstavlja hudo kršitev dolžnosti do mladoletne osebe. Enako velja tudi glede očitka, da obdolžena ni poskrbela za osnovno šolanje obeh otrok, saj sta večkrat ostajala doma neopravičeno. Glede na kratko časovno obdobje, v okviru katerega se obdolženi očita storitev obeh kaznivih dejanj (od 6.6.2020 do 19.7.2020), ko je šlo za čas zgolj treh tednov pouka, je popolnoma izostala obrazložitev sodišča prve stopnje, kako bi očitana opustitev obdolžene lahko ogrozila razvoj obeh otrok. Izvršitveno ravnanje iz prvega odstavka 192. člena KZ-1 je hudo kršenje dolžnosti do mladoletne osebe. Kdaj je podana takšna intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine konkretne zadeve. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnost njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe. O teh okoliščinah pa se sodišče prve stopnje v zvezi z očitki iz 3. in 4. alineje izreka sodbe ni opredelilo.

9.Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti. Navedba sodišča prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko se je opredelilo do zagovora obdolžene glede očitka, da je puščala otroka sama brez nadzora k V. jezeru, in ob tem zapisalo, da zagovor obdolžene "ne vzdrži resne presoje" ter "da je na mestu zaključek CSD, da je tipična narkomanka, ki zna manipulirati z ljudmi in vedno najde izgovore", (kot utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi), ne sodi v obrazložitev sodbe. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe dokazno oceno izvedenih dokazov in zagovora obdolženca podati z močjo argumentov in ne z argumentom moči. Tudi, če sodišče pri presoji ne sprejema obdolženkinega zagovora, je v pogledu zagotavljanja njene ustavne pravice do poštenega sojenja pomembno, da obdolžena lahko ve, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo ter se do njih opredelilo.

10.Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti vse ugotovljene kršitve, posebno pozornost pa bo moralo posvetiti vsem ostalim pritožbenim navedbam zagovornika, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Ponoviti bo moralo že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne, v kolikor bo ocenilo, da so za celovito presojo očitkov iz obtožbe potrebni. Svoje zaključke o odločilnih dejstvih bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi obrazložiti z jasnimi in med seboj skladnimi razlogi, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča.

11.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371/1-11, 392/1,4 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 192/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.