Jedro

Pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) med drugim omogoča stranki pravico do informacije v postopku, pri čemer je institut vrnitve v prejšnje stanje, kot predpogoj pravice do izjavljanja, z njo neposredno povezan. Vsebina obrazca je v skladu z drugim odstavkom 80.a členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) urejena v Pravilniku o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Pravilnik) in je tako predpisan Obrazec PV.

S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih oseb, vendar začne v razmerju med prenositeljem (prodajalcem) in pridobiteljem lastninske pravice (kupcem) prenos na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. Tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi Ustavno sodišče RS sta že večkrat pojasnila, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, in da bo imel prednost pred nevknjiženim lastnikom le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Izvršba, ki se opravlja na podlagi sklepa opr. št. I 2267/2019 Okrajnega sodišča v Mariboru v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1648/2018 z dne 31. 5. 2018 je nedopustna v delu, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti s prodajo ter s poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo nepremičnine z ID znakom: del stavbe ..., katastrska občina ..., stavba 37, del stavbe 75 (ID ...).

2. Izvršilni postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I 2267/2019 se glede nepremičnine z ID znakom: del stavbe ..., katastrska občina ...., stavba 37, del stavbe 75 (ID ...) ustavi in se vsa že opravljena izvršilna dejanja razveljavijo.“.

V točki II izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo povrniti toženi stranki njene priznane pravdne stroške.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 8. 4. 2022. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo tako zoper sodbo, kakor tudi zoper navedeni sklep.

4. Zoper sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Tožeča stranka je že v dopoldanskem času dne 24. 3. 2022 pravočasno pred pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo, ki sta bila tega dne v predmetni zadevi razpisana ob 13.00 uri, pisno po svojem pooblaščencu obvestila naslovno sodišče o nenadni in nepredvidljivi bolezni tožeče stranke, zaradi katere se naroka ne more udeležiti. Pojasnila je, da je tožeča stranka zbolela 23. 3. 2022 zvečer, ko se ji je pojavila povišana temperatura z glavobolom (kar so tudi simptomi, značilni za okužbo z virusom SARS-CoV-2), vendar pred obravnavo ni mogla obiskati zdravnika ter predložiti dokazila o bolezni, ker osebna zdravnica tožeče stranke prične z delom tega dne šele ob 13.00 uri popoldan. Tožeča stranka je zato prosila za preložitev naroka in o tem obvestila sodišče, da bo zdravniško dokazilo o upravičenem izostanku zaradi bolezni predložila naknadno. Dne 30. 3. 2022 je tožeča stranka sodišču posredovala dokazilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od vključno 24. 3. 2022 do vključno 25. 3. 2022. Iz te listine izhaja, da je bila upravičeno zadržana zaradi bolezni prvi dan ravno dne 24. 3. 2022 in torej ni moglo iti za že prej znano in pričakovano bolezensko stanje oziroma odsotnost zaradi bolezni, ki je onemogočila sodelovanje tožeče stranke na naroku dne 24. 3. 2022. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da je bila zaradi opisanih simptomov s strani zdravnice napotena na „COVID“ testiranje. Naslovno sodišče bi zato moralo to splošno znano pravilo upoštevati pri presoji predmetne zadeve ter upoštevati tudi druge okoliščine primera, ki dokazujejo, da ni šlo za morebitno zlorabo procesnih pravic tožeče stranke oziroma za namerno zavlačevanje zadeve, ampak za resen in utemeljen razlog izostanka tožeče stranke s pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo. Šlo je namreč za prvi tovrstni izostanek tožeče stranke s prve sodne obravnave, ki je bila zanjo zelo pomembna in bi se ga sicer zagotovo udeležila, če bi to lahko storila. Ob tem je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka pooblaščenca, ki bi lahko angažiral substituta. Pooblaščenec tožeče stranke je kar dvakrat utemeljeno zaprosil za preložitev pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, vendar sodišče njenemu predlogu ni ugodilo, slednji pa je imel v tem času pri sodišču v Ljubljani drugo obravnavo. Nadalje je neutemeljeno tudi stališče sodišča, da ni bilo dolžno pozvati tožeče stranke k dopolnitvi njene zahteve za vrnitev v prejšnje stanje z dodatno medicinsko dokumentacijo. Nasprotno, sodišče bi moralo postopati v skladu z določbo 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožečo stranko pozvati k dopolnitvi vloge v določenem odrejenem roku. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje ter razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Tožeča stranka tudi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njen predlog za preložitev poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je opravil dne 24. 3. 2022. V zvezi s tem ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožeči stranki zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s pričakovano lastninsko pravico je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bil dne 5. 7. 2021 vložen zemljiškoknjižni predlog v vrstnem redu predznambe lastninske pravice tožeče stranke pri nepremičnini, ki je predmet zahtevka, ni pa se ukvarjalo z dejstvom kdaj je šteti, da je bilo pridobljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Tako manjka ugotovitev o bistvenih pravnorelevantnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča. Obrazložitev je tudi do določene mere kontradiktorna, ker naslovno sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožnik vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu predznambe lastninske pravice, kar je mogoče, če je zemljiškoknjižno dovolilo overjeno, po drugi strani pa navaja, da zemljiškoknjižno dovolilo na prodajni pogodbi naj ne bi bilo overjeno.

Iz pritožbe nadalje izhaja, kar je tožeča stranka že navedla v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da je bila pri nepremičnini ID znak: del stavbe ... pod ID predznambe v korist tožeče stranke predzaznamovana lastninska pravica z začetkom učinkovanja od dne 20. 4. 2010. Predlog za vknjižbo lastninske pravice z dne 5. 7. 2021 na podlagi dne 2. 7. 2021 overjenega zemljiškoknjižnega dovolila je bil glede na določilo šestega odstavka 53. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vložen pravočasno, saj v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče predlog sprejelo, predznamba v korist tožene stranke še ni bila vpisana, kar pomeni, da predlagana vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke učinkuje že od 10. 4. 2010 dalje. Tožena stranka pa ni preverila stanja nepremičnine v naravi oziroma ni izvedla potrebne raziskovalne dolžnosti ob pridobitvi hipoteke z vpogledom v zemljiško knjigo, kjer je bila vpisana plomba - predznamba lastninske pravice v korist tožeče stranke - z datumom učinkovanja od dne 20. 4. 2010 dalje, od tega dne pa je imela tožeča stranka nepremičnino nepretrgano v svoji mirni in dobroverni posesti, pri čemer so se stekli pogoji za priposestvovanje nepremičnine dne 20. 4. 2020. Navedeno bi lahko potrdila predlagana priča A. A., vendar je njegovo zaslišanje naslovno sodišče kot nepotrebno zavrnilo ter tudi nepravilno štelo, da njegovo zaslišanje v ničemer ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Tožeča stranka je pisno izjavo priče A. A. poslala po elektronski pošti dne 24. 3. 2022 ob 11.51 uri, pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo, zato ne držijo razlogi sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve, da pisne izjave priče A. A. sodišče ni upoštevalo, ker je bila predložena prepozno s prošnjo za preklic glavne obravnave.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne le-temu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka. Nadalje tožeča stranka še predlaga, da sodišče prve stopnje v skladu s 119. členom ZPP prekine postopek s pritožbo do pravnomočnosti sklepa o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in o tem obvesti Višje sodišče v Mariboru.

6. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila **K pritožbi zoper sklep:**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)1 med drugim omogoča stranki pravico do informacije v postopku, pri čemer je institut vrnitve v prejšnje stanje, kot predpogoj pravice do izjavljanja, z njo neposredno povezan.

9. Določba prvega odstavka 116. člena ZPP določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Sodišče torej dovoli vrnitev v prejšnje stanje pod pogojem obstoja upravičenega razloga za zamudo; ta mora nastopiti zaradi nepričakovanega in neodvrljivega dogodka, ki ga ni zakrivila stranka oziroma ga ni mogoče pripisati njeni neskrbnosti.2 Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude, in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Vzrok bo upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem, oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo.3 V nasprotnem primeru lahko stranka poskrbi za udeležbo preko svojega pooblaščenca ali predlaga preložitev naroka.4

10. V obravnavani zadevi je tožeča stranka dvakrat zaprosila za preložitev glavne obravnave, razpisane za dne 24. 3. 2022, prvič dne 10. 3. 2022, ko je njen pooblaščenec v predlogu, poslanem po elektronski pošti, navedel razloge za svojo odsotnost dne 24. 3. 2022, drugič pa na dan razpisanega naroka, ko je pooblaščenec sporočil, da je tožeča stranka zvečer, dne 23. 2. 2022 zbolela. Sodišče naroka, razpisanega za dne 24. 3. 2022 ni preložilo, ker je štelo, da tožeča stranka, ki je v postopku imela pooblaščenca, ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev.

11. Drugi odstavek 115. člena ZPP določa, da če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogi za preložitev naroka ugotovilo, da tožeča stranka opravičila o odsotnosti z dela ni predložila na predpisanem obrazcu v skladu z zakonom. Vsebina le-tega je v skladu z drugim odstavkom 80.a členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) urejena v Pravilniku o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (v nadaljevanju Pravilnik),5 in je tako predpisan Obrazec PV, pri čemer predloženo Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela št. 6076728 z dne 28. 3. 2022 ni takšno potrdilo (dokaz A14). Ob tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da iz predloženega potrdila tudi ne izhaja, da bi bila bolezen tožeče stranke nenadna in nepredvidljiva in je torej tudi vsebinsko ocenilo predloženo potrdilo. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, saj iz Potrdila o upravičeni zadržanosti od dela št. 6076728 z dne 28. 3. 2022 izhaja zgolj, da je bil tožnik zadržan od dela za čas od 24. 3. 2022 do 25. 3. 2022 zaradi bolezni, med tem ko Pravilnik predpisuje, da mora biti v obrazcu izrecno navedeno, da „... se potrdilo izdaja, ker je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju.“

13. Nadalje je sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila rezultatov Covid testiranja, saj je med drugim zatrjevala, da ga je osebna zdravnica napotila na testiranje, zaradi česar tega dejstva ni dokazala. V pravdnem postopku velja razpravno načelo, ki je konkretizirano v 212. členu ZPP, in ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Enako velja tudi glede ostalih predlogov, ki jih v postopku podajo stranke, kot je to predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Stanka mora namreč že v samem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti dejstva, zaradi katerih je zamudila rok ali narok in za to predložiti oziroma predlagati dokazila. Ker v obravnavani zadevi ni šlo za formalno pomanjkljivo vlogo, so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko v skladu s 108. členom ZPP pozvati k dopolnitvi njene zahteve za vrnitev v prejšnje stanje s predložitvijo dodatne medicinske dokumentacije.

14. Prav tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v predmetnem postopku imela kvalificiranega pooblaščenca od dne 24. 1. 2022, medtem ko se je sporni narok opravil dne 24. 3. 2022. Dne 10. 3. 2022 je sicer tudi odvetnik B. B. iz Odvetniške družbe B. o.p., d.o.o. zaprosil za preložitev tega naroka iz razloga, ker je imel istega dne razpisano tudi obravnavo v kazenski priporni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 5747/2020, vendar je ta že 11. 3. 2022 s strani sodišča prejel obvestilo, da se njegovi prošnji ne ugodi, saj je bila obravnava v predmetni zadevi razpisana že dne 10. 1. 2022. Tako je imel pooblaščenec tudi dovolj časa (od 11. 3. 2022 do 24. 3. 2022), da zagotovi substituta na naroku dne 24. 3. 2022, saj mora odvetnik, v kolikor je zadržan, zagotoviti nadomeščanje.6

15. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko prošnji za preložitev glavne obravnave ni ugodilo ter posledično opravilo glavno obravnavo v odsotnosti tožeče stranke in njenega pooblaščenca. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

**K pritožbi zoper sodbo:**

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Kršitev slednje je v pritožbi smiselno zatrjevala tudi tožeča stranka, ko je navedla, da je sodba sodišča prve stopnje do določene mere kontradiktorna, ker naj bi sodišče na eni strani ugotovilo, da je tožnik podal zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu predznambe lastninske pravice, kar je mogoče, če je zemljiškoknjižno dovolilo overjeno, po drugi strani pa navaja, da zemljiškoknjižno dovolilo na prodajni pogodbi naj ne bi bilo overjeno. Navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na predložene dokaze, in sicer na kupoprodajno pogodbo, na kateri podpis prodajalca ni overjen (dokaz A4) ter na redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino ID znak: ... (dokaz A3), iz katerega izhaja podatek o predznambi lastninske pravice, ki je bila vložena v zemljiško knjigo dne 25. 7. 2021, to je nekaj manj kot tri mesece pred dnevom vložitve tožbe (14. 10. 2021). Prav tako ne manjkajo zaključki o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj ocenilo pravnorelevantne dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, ob tem pa sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar obrazložitev sodbe tudi ni sama s seboj v nasprotju.

18. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o tem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja kršitev kontradiktornosti postopka, ker sodišče prve stopnje prošnji tožeče stranke za preložitev pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo ni ugodilo in ga je opravilo v njeni nenavzočnosti, ob čemer se glavne obravnave ni udeležil niti njen odvetnik, ki je prav tako imel za izostanek opravičljiv razlog.

19. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot je že obrazloženo zgoraj, je načelo kontradiktornosti sicer odraz ustavne pravice do izjave iz 22. člena URS in je konkretizirano v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

20. Ker je pritožbeno sodišče že ob obravnavi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ocenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki naroka za glavno obravnavo ni preložilo, ker tožeča stranka in njen pooblaščenec nista izkazala upravičenega vzroka za izostanek na glavni obravnavi dne 24. 3. 2022, pravilna in je iz tega razloga tudi pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, se pritožbeno sodišče ponovno ne izreka o pritožbenih zatrjevanjih, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko naroka za glavno obravnavo dne 24. 3. 2022 ni preložilo, temveč se v celoti sklicuje na gornjo obrazložitev, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper sklep. Navedeni razlogi pa utemeljujejo tudi odločitev pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, ko glavne obravnave na predlog tožeče stranke ni preložilo, zato v pritožbi uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

21. V obravnavani zadevi je bilo glede na zatrjevanja tožeče stranke, da je imela pričakovano lastninsko pravico na nepremičnini ID znak: del stavbe ..., kljub temu, da v zemljiški knjigi ni bila vknjižena kot njena lastnica in zato sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe nanjo, bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka pred izdajo sklepa o izvršbi razpolagala z veljavnim (popolnim) razpolagalnim pravnim poslom, na podlagi katerega bi lahko prišlo do vpisa v tožeče stranke kot lastnice nepremičnine v zemljiško knjigo. Ustavno sodišče RS kot tudi Vrhovno sodišče RS sta se namreč že v več odločbah do tega vprašanja opredelila, in sicer se s pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo, zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih oseb, vendar začne v razmerju med prenositeljem (prodajalcem) in pridobiteljem lastninske pravice (kupcem) prenos na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen.7

22. SPZ v 23. členu določa, da je zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu pa mora biti overjen. Prav tako 41. člen ZZK-1 določa, da v kolikor zemljiškoknjižno dovolilo ni sestavljeno v obliki notarskega zapisa, mora biti na njej podpis osebe, katere pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, overjen. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) torej lahko začne učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni pravni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe).8

23. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve na podlagi pogodbe z dne 20. 4. 2010 (dokaz A4), ki jo je v predmetnem postopku predložila sama tožeča stranka, in v kateri je tudi zemljiškoknjižno dovolilo, podpis prodajalca pa ni notarsko overjen, ob tem ko tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je bilo izdano kakšno ločeno zemljiškoknjižno dovolilo, niti ni v tem postopku predložila „overjenega zemljiškoknjižnega dovolila“, ki ga je predložila zemljiškoknjižnemu sodišču ob vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice nanjo, ki je bil po zatrjevanjih v pritožbi vložen dne 5. 7. 2021, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imetnik lastninske pravice v pričakovanju, pravilen ter je v nadaljevanju pravilna materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V pravdnem postopku namreč velja razpravno načelo, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), s čimer je definirano tudi materialno in procesno dokazno breme.9

24. Kar se tiče nadaljnjih pritožbenih zatrjevanj, za katera tožeča stranka na strani 5 pritožbe navaja, da so bila navedena v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi pravnomočne zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje, slednjih kot pritožbene novote v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP10 ne sme upoštevati. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče glede pritožbenih zatrjevanj, da tožena stranka ni preverila stanja nepremičnine v naravi oziroma ni izvedla potrebne raziskovalne dolžnosti ob pridobitvi hipoteke z vpogledom v zemljiško knjigo, kjer je bila vpisana plomba – predznamba lastninske pravice v korist tožeče stranke z datumom učinkovanja od 10. 4. 2010 dalje, pripominja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo na str. 3 jasno navedla, da se je izvršilni postopek začel s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1648/2018 z dne 31. 5. 2018 z učinkom, od katerega učinkuje hipoteka Okrajnega sodišča v Mariboru Z 4/2011 z dne 1. 2. 2011, to pa je kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (dokaz A3) z učinkom od dne 3. 2. 2011. Pravilne so zato trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je dobroverna in proti njej ni mogoče uveljavljati nevpisane lastninske pravice na nepremičnini. Tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi Ustavno sodišče RS sta že večkrat pojasnila, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, in da bo imel prednost pred nevknjiženim lastnikom le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.11 Toženi stranki tako ob vložitvi predloga za izvršbo niti ni bilo treba raziskovati dejanskega stanja lastništva nepremičnine, ki bi bilo drugačno od tistega, kot je vpisano v zemljiško knjigo.

25. Pritožba v zvezi s prepoznimi navedbami graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo pisne izjave priče A. A., vendar je sodišče prve stopnje navedeni dokaz tako ali tako pravilno zavrnilo, ker njegovo zaslišanje v ničemer ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča.12 Edina pravno relevantna dokaza v obravnavani zadevi za ugotovitev ali ima tožnik pričakovano lastninsko pravico sta bila prodajna pogodba z dne 20. 4. 2010 in izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino ID znak: del stavbe ..., ki ju je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, zaslišanje priče A. A., prodajalca pa v ničemer ne bi moglo spremeniti dejstev, ki izhajajo iz teh dveh listin.

26. Po obrazloženem je pritožba zoper sodbo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

27. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo predlagala tudi prekinitev pritožbenega postopka s pritožbo zoper sodbo do pravnomočnosti sklepa o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa sodišče prve stopnje o tem predlogu ni odločalo, s sprejeto odločitvijo pritožbenega sodišča pa je navedeni predlog tožeče stranke postal nerelevanten.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:**

28. Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela nosi sama pritožbene stroške obeh vloženih pritožb (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V skladu z 22. členom URS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Tako odločbi USRS Up-184/98 in Up-216/99. 3 Tako sklep USRS Up-552/09 z dne 23. 9. 2010. 4 Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, drugi del, komentar k 22. členu, str. 176. 5 Ur. l. RS št. 118/08 z dne 5. 12. 2008. 6 Tako sklep VSL I Cp 164/2014 z dne 29. 5. 2014. 7 Tako sklep USRS Up-591/10 z dne 2. 12. 2010, sodba VSRS III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016, sklep VSRS II Ips 204/2010 z dne 5. 12. 2013, sodba II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 in sodba VSRS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012. 8 Tako sodba VSRS II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012. 9 Več o tem Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 212. členu, stran 344. 10 V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. 11 Tako II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012. 12 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019.