Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča že obstoj enega od v treh alinejah 2. odstavka 35. člena ZAzil navedenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.1.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki jo je podal dne 5.1.2006, in sicer na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003 in 85/2005 - odl. US) ter mu določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil in da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Iz podatkov o ilegalnem prehodu državne meje Policijske postaje ... z dne 13.12.2005 izhaja, da so bili dne 12.12.2005 ob 20.20 uri v ... prijeti albanski državljani, med katerimi je bil tudi tožnik. Iz odločbe o prekršku Policijske postaje .... z dne 12.12.2000 izhaja, da so v postopku, v katerem je sodeloval tudi tolmač za albanski jezik, tujci navedli, da so prišli v Slovenijo zaradi zaposlitve in opisali, na kakšen način so potovali. Po izdani odločbi o prekršku je bil tožnik dne 13.12.2005 nastanjen v Centru za tujce, kjer je dne 28.12.2005 preko pooblaščenega odvetnika izrazil namero za vložitev prošnje za azil in zahteval premestitev v azilni dom, navedel pa je, da so ga v Albaniji preganjali politični nasprotniki, ki so mu grozili s smrtjo, če se jim ne pridruži. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, glede na navedeno, utemeljeno sklepala, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države in da je lažno predstavljal razloge, s katerimi je utemeljeval prošnjo za azil, pri čemer pa po mnenju sodišča prve stopnje v tem primeru tudi ne gre za razloge v smislu ZAzil oziroma Ženevske konvencije. Ker tožnik tudi v tožbi ni navedel nobenih dokazov oziroma razlogov, s katerimi bi lahko utemeljeval svojo prošnjo za azil kot utemeljeno, sodišče prve stopnje o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ugotovitve sodišča prve stopnje so po njegovem mnenju v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih, saj je že v svoji prošnji za azil pojasnil, da mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje in da iz Albanije ni pobegnil zaradi ekonomskih razlogov, kot se mu očita v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, s tem, da tožena stranka ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, je mogoče prošnjo za azil zavrniti v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kadar je za to podan kateri izmed razlogov iz treh alinej navedenega odstavka. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene torej zadošča že obstoj enega od v treh alineah navedenih razlogov. V tem primeru pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni razlogi iz 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države in da je lažno predstavljal razloge, s katerimi je utemeljeval prošnjo za azil, pri čemer pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za razloge v smislu ZAzil oziroma Ženevske konvencije. Ker tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih dokazov oziroma razlogov, s katerimi bi lahko utemeljeval svojo prošnjo za azil kot utemeljeno, meni pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje utemeljeno o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi.

Tudi pritožbeno sodišče meni, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila določbe ZAzil in zato tudi pritožbeno sodišče sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožnikove pritožbene trditve, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih. Neupoštevna je tudi tožnikova trditev, da mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje in da ni pobegnil iz Albanije zaradi ekonomskih razlogov, kot mu to očita izpodbijana sodba, saj te njegove trditve, podatki in listine v upravnih spisih ne izkazujejo.

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč takšna kršitev pravil postopka podana le, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Tožnikova prošnja za azil je bila namreč zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil, prošnjo za azil pa je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožnik pa niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel okoliščin, ki naj bi jih ugotavljali v azilnem postopku in ki naj bi dokazovale, da njegova prošnja za azil ni očitno neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.