Jedro

V obravnavanem upravnem sporu ne gre za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom poravnave. Tožniki se niso odpovedali zahtevati povrnitve stroškov v zapuščinskem postopku, ker te možnosti po zakonu sploh nimajo. Zato tudi ni mogoče uporabiti pravne interpretacije določila 48. člena ZBPP, na katero se je oprla tožena stranka. Z metodo razlage a maiori ad minus določila 3. odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče v tem primeru ni vrnilo zadeve organu, ki je upravni akt izdal. Kajti, če ima sodišče možnost, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), lahko zaradi narave stvari stori tudi manj, tako da izpodbijani akt samo odpravi, ne da bi zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp ... z dne 12. 12. 2006 odpravi. 2. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 270 EUR v 30 dneh od dneva, ko Vrhovno sodišče RS prejme pravnomočen sklep, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. 3. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 34. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da morajo tožniki povrniti stroške izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 81.996,00 SIT v določenih 6 mesečnih obrokih na tekoči račun Okrožnega sodišča v A.. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se tožena stranka sklicuje na določilo 48. člena ZBPP. Tožena stranka pravi, da je bil v zadevi izdan popravni sklep o delovanju, iz katerega izhaja, da so upravičenci pridobili delež pri nepremičninah vpisanih pod vl. št. ... k.o. B., kar je že vpisano v zemljiško knjigo, o stroških postopka pa ni bilo odločeno. Zato terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala, kar pa ne pomeni, da so upravičenci prosti odgovornosti po 47. in 48. členu ZBPP. Ker upravičenci v obravnavanem primeru niso zahtevali povračila stroškov, so se odpovedali zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečili prehod terjatve v korist države. Zato so postali glavni zavezanci za izpolnitev obveznosti stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celoti.

V tožbi tožniki pravijo, da so s popravnim sklepom o dedovanju pridobili delež pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. ... k.o. B., vendar pa o stroških postopka ni moglo biti odločeno, saj v zapuščinskem postopku po določbi 174. člena Zakona o dedovanju, stranke trpijo vsaka svoje stroške. Zato očitek tožnikom, da niso zahtevali povrnitve stroškov, ni utemeljen, ravno tako pa tudi ne razlog oziroma podlaga za uporabo določila 48. člena ZBPP. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Zahtevajo povrnitev stroškov postopka in prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Določilo 48. člena ZBPP pravi, če je upravičenec do brezplačne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku, in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, razen premoženja iz 47. člena tega zakona, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Iz tega določila izhaja, da ima upravičenec do brezplačne pravne pomoči obveznost povrniti določen del dobljene finančne pomoči, če obstaja razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je izterjala Republika Slovenija od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Tako kot v sodbi v zadevi U 2734/2006 z dne 21. 12. 2006 bi bilo mogoče tudi v tej zadevi sklepati, da ni nobena od teh okoliščin iz 48. člena ZBPP podana, kajti razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka ni in ravno tako ni razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in tistim zneskom, ki ga je izterjala Republika Slovenija od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Tožena stranka odločitev argumentira s tem, da se je upravičenka odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka in je s tem preprečila prehod terjatve v korist države in je zaradi tega postala glavna zavezanka za izpolnitev obveznosti stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč. Preprečitev prehoda terjatve v korist države prek odpovedi zahtevku za povrnitev stroškov za primer sklenitve poravnave pred sodiščem pa zakonodajalec v določilu 48. člena ZBPP izrecno ni uredil kot podlago za obveznost vrniti stroške za brezplačno pravno pomoč. Vsaka obveznost pa mora biti predpisana z zakonom, kajti pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom (87. člen Ustave). Poleg tega iz 48. člena ZBPP ne izhaja, da se postopek v zvezi z obveznostjo iz tega določila začne po uradni dolžnosti s strani organa za brezplačno pravno pomoč, niti postopka po uradni dolžnosti, ki bi ga začel organ za brezplačno pravno pomoč, ne določa 47. člen ZBPP, ob upoštevanju dejstva, da je pa v primerih drugih sorodnih pravnih institutov v ZBPP za vsak primer določeno, kdaj se postopek začne po uradni dolžnosti s strani organa za brezplačno pravno pomoč (določbe 1. odstavka 42. člena ZBPP, 3. odstavek 43. člena ZBPP, 2. odstavek 46. člena ZBPP, 4. odstavek 49. člena ZBPP). Nadalje iz določila 48. člena ZBPP izhaja, da terjatev pripada Republiki Sloveniji, v ZBPP pa ni izrecne zakonske podlage, po kateri se mora znesek določenih stroškov nakazati na račun organa za brezplačno pravno pomoč, v konkretnem primeru tožene stranke.

Vendar pa je Upravno sodišče že v zadevi U 191/2004 z dne 22. 6. 2004, ko je šlo za vračanje stroškov za zastopanje v postopku, v katerem je bila sklenjena poravnava, pri kateri se je upravičenec do brezplačne pravne pomoči odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov, zavzelo stališče, iz katerega izhaja, da je treba določilo 48. člena ZBPP interpretirati tako, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičencu, preidejo v višini stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo. Sodišče je v zadevi U 191/2004 zavzelo stališče, da gre za primer "subrogacije, ki nastane po samem zakonu. Na podlagi navedene subrogacije država prevzame terjatev prejemnika brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki in sicer v višini izplačanih sredstev za brezplačno pravno pomoč. Ne glede na navedeno pa v postopkih, v katerih je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje, odgovarja tudi subsidiarno, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti iz naslova stroškov postopka (47. člen ZBPP) oziroma za razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (48. člen ZBPP). Ker pa po sklenjeni poravnavi nasprotna stranka ni bila dolžna tožniku povrniti stroškov sodnega postopka, torej njegova terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. To pa ne pomeni, da je s tem tudi upravičenec do brezplačne pravne pomoči prost svoje odgovornosti, določene v 47. in 48. členu ZBPP. Država je tožniku z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja, zato je zakon za tak primer tudi določil subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države, kakor tudi subsidiarno odgovornost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka te obveznosti ne izpolni. V obravnavanem primeru pa se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, torej se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka. S tem je preprečil nastop subrogacije v korist države. To pa po presoji sodišča hkrati pomeni, da je postal glavni zavezanec nasproti državi za obveznost vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč (in ne subsidiarni za primer, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti) in sicer do celotne višine izplačanih stroškov (ne samo za razliko)." Sodba v zadevi U 191/2004 je postala pravnomočna in pravnomočne so tudi druge sodne odločbe v zadevah U 19/2006 z dne 9. 5. 2006, U 406/2006 z dne 19. 9. 2006, ko je tudi šlo za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči v postopkih sklepanja poravnav. Sodišče je enako odločilo tudi v zadevi U 1366/2004 z dne 22. 11. 2006. Stališče oziroma pravno interpretacijo določila 48. člena ZBPP iz zadeve pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 1090/2004 z dne 7. 10. 2004. Vendar pa v obravnavanem upravnem sporu ne gre za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom poravnave, na kar se nanaša zgoraj navedena ustaljena sodna praksa v zvezi z določilom 48. člena ZBPP, ampak gre v obravnavani zadevi za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom izdaje sklepa v zapuščinskem postopku po Zakonu o dedovanju. Po določilu 174. člena Zakona o dedovanju pa vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. To pa pomeni, da se tožniki niso odpovedali zahtevati povrnitve stroškov v zapuščinskem postopku, ker te možnosti po zakonu sploh nimajo. To pomeni, da v konkretni zadevi ne gre za primerljivo pravno situacijo s postopki, kjer se stranke ob brezplačni pravni pomoči poravnajo z nasprotnimi strankami in zato tudi ni mogoče uporabiti pravne interpretacije določila 48. člena ZBPP, na katero se je oprla tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Zato je sodišče s sodbo v prvi točki izreka, na podlagi določila 104. in 2. odstavka 105. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Z metodo razlage a maiori ad minus določila 3. odstavka 64. člena ZUS-1 v tem primeru ni vrnilo zadeve organu, ki je upravni akt izdal. Kajti, če ima sodišče možnost, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), lahko zaradi narave stvari sodišče stori tudi manj, tako da izpodbijani akt samo odpravi, ne da bi zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom odločilo o zahtevku tožečih strank glede stroškov postopka. Po določilu 5. odstavka 34. člena ZBPP se nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu ter sodne takse za tožbo krijejo iz sredstev po 44. členu tega zakona, če upravno sodišče tožbi ugodi. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeči stranki priznalo stroške, ki se morajo tožeči stranki izplačali po 44. členu ZBPP iz proračuna Republike Slovenije v 30 dneh (2. točka 1. odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2006 in 2007 - ZIPRS0607) od dneva, ko Vrhovno sodišče prejme pravnomočni sklep, kajti plačilni rok po določilu 2. odstavka 24. člena ZIPRS0607 prične teči z dnem, ko neposredni uporabnik prejme listino, ki je podlaga za izplačilo. Z iztekom plačilnega roka začnejo teči zamudne obresti. Sodišče je odvetnici tožeče stranke priznalo stroškovni zahtevek in sicer 500 točk za sestavo tožbe, ni pa priznalo 50 točk za predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker tega določilo 5. odstavka 34. člena ZBPP ne predvideva. Sodišče je odvetnici tako priznalo 500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003) skupaj znese 229,50 EUR. Od tega se odmeri še 20% DDV, kar skupaj znese 275,40 EUR.

Obrazložitev k tretji točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče s sklepom tožnike oprostilo plačila sodnih taks, ker iz podatkov v spisu in tožbenih navedb izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo (1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) .