Jedro

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnici pa mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 224 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo dolžničinemu ugovoru z dne 5. 1. 2021, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 5. 1. 2021 in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). Upnici je naložilo, da mora v osemdnevnem roku povrniti dolžnici 1.176,71 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in odločilo, da upnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Upnica po pooblaščenem odvetniku vlaga zoper citirani sklep pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je vložila predlog za izvršbo na podlagi 229. člena ZIZ, ker je dolžnica na sporno dovozno pot postavila svoje osebno vozilo, zaradi česar je bil upnici onemogočen dostop od garaže oziroma stanovanjske hiše. Zato je upnica pravilno zahtevala odstranitev vozila (na podlagi 225. člena ZIZ), torej aktivno ravnanje dolžnice, saj je bilo dolžnici po izvršilnem naslovu (sklep o motenju posesti) prepovedano postavljanje vozil na sporno dovozno pot. Gre za izvršbo, katere cilij je odstranitev vozila, katerega postavitev je bila dolžnici prepovedana. Postavitev vozila na dovozni poti pomeni ponovno motenje posesti. Nepravilna in preveč restriktivna je odločitev sodišča prve stopnje, da je upnica predlagala napačno sredstvo izvršbe, ker bi bilo pravilno izvršilno sredstvo po 227. členu ZIZ. S tem je izvotljen namen izvršbe pri ponovnem motenju posesti, upnica sploh nima učinkovitega pravnega varstva, če dolžnica na sporno dovozno pot postavi vozilo in ga ne umakne. Nepravilna je argumentacija sodišča prve stopnje, da je bila dolžnici naložena opustitev, saj ji je bilo prepovedano postavljanje ovir na cesti, kar pomeni, da če takšno prepoved krši (postavi vozilo na pot) mora imeti upnica možnost, da v izvršbi zahteva odstranitev vozila.

3. Dolžnica po pooblaščeni odvetnici v odgovoru na pritožbo pritrjujejo razlogom v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje in navaja, da upnica vlaga predlog za izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve - odstranitev osebnega vozila dolžnikov, iz navedb predloga za izvršbo in kasnejših upničinih navedb pa izhaja, da ne gre za eno konkretno, v času vložitve predloga na trasi stoječe vozilo, saj naj bi se motenje izvajalo s puščanjem vozil, ki stojijo na dovozni poti pred njeno garažo, igrač in podobno, zaradi katerih ne more v garažo ali iz nje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova zaradi uveljavitve nedenarne terjatve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva (ki niso pritožbeno izpodbijana): - v obravnavani zadevi je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 1. 2021 izdan zaradi uveljavitve nedenarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Celju P 242/2017 z dne 26. 2. 2020, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 268/2020 z dne 23. 9. 2020 (v nadaljevanju motenjski sklep); - sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 5. 1. 2021 v celoti ugodilo upničinemu predlogu, s katerim je predlagala, da se zaradi uveljavitve njene nedenarne terjatve, to je odstranitev osebnega vozila dolžnikov1 na jugovzhodnem delu sporne nepremičnine, dovoli izvršba s pooblastitvijo upnice, da na stroške dolžnikov zaupa nekomu drugemu, da odstrani osebno vozilo dolžnikov, parkirano na jugovzhodnem delu sporne nepremičnine, s čimer bo upnici omogočen nemoten avtomobilski dostop do in iz garaže; - z motenjskim sklepom je bilo v I. točki izreka ugotovljeno, da je toženka (sedaj dolžnica) tožnici (sedaj upnica) odvzela in motila delno posest oziroma soposest dela nepremičnine parc. št. 444/1 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), s tem ko je 3. 6. 2017 po svojih izpolnitvenih pomočnikih na jugovzhodnem delu sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja dovozno pot z javne ceste parc. št. 453 in katero ima v soposesti oziroma delni posesti ter v souporabi upnica (v nadaljevanju sporna dovozna pot), postavila zeleno panelno ograjo, visoko 1,60 m, v skupni dolžini cca. 10 m, zaradi česar je bil upnici onemogočen avtomobilski dostop do njej lastne garaže, stoječe na parc. št. 445 k. o. ... V II. točki izreka pa je bilo dolžnici v bodoče prepovedano s takšnim ravnanjem, kot izhaja iz I. točke izreka, torej s postavitvijo ograj ali drugih podobnih ovir, posegati v soposest upnice na jugovzhodnem delu sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja sporno dovozno pot. 7. Po prvem odstavku 229. člena ZIZ izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo z izvršilnim naslovom, ki je podlaga sklepu o izvršbi z dne 5. 1. 2021, dolžnici prepovedano postavljati ograje ali druge podobne ovire na dovozni poti do upničine garaže, kar pomeni, da je dolžnica zavezana k opustitvi določenih ravnanj in ne k storitvi nečesa, kar bi lahko namesto nje opravil nekdo drug. Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena, torej z izrekom denarne kazni in z njeno izvršitvijo v primeru kršitve opustitvene obveznosti. Dolžnica z izvršilnim naslovom torej ni bila zavezana k storitvi, zato se izvršba v konkretnem primeru ne opravi po določbi 225. člena ZIZ s pooblastitvijo upnice, da na dolžnikove stroške sama ali po tretjem opravi dejanja oziroma opusti dejanje, kot je predlagala upnica.

9. Pravila o izvršilnih sredstvih pri izterjavi nedenarne terjatve so namreč obvezna _(ius cogens_) in njihova izbira ni v dispoziciji strank. Po prvem odstavku 225. člena ZIZ se tako na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam. Po prvem odstavku 227. člena ZIZ pa sodišče tedaj, kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti, opravi izvršbo tako, kot je določeno v prvem do tretjem in v petem odstavku 226. člena ZIZ.

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnica ni predlagala pravega sredstva izvršbe in tako niso izpolnjene materialne predpostavke za dovolitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je tako dolžničinemu ugovoru utemeljeno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in upničin predlog za izvršbo zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

11. Upničina pritožba je zato neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica s pritožbo ni uspela, zato njeni pritožbeni stroški niso bili potrebni za izvršbo in jih krije sama, mora pa v roku osem dni povrniti dolžnici, ki je odgovorila na pritožbo, njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški predstavljajo znesek 224 EUR in jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo je: 300 (od priglašenih 400) točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 6 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 40,40 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih 100 točk za posvet s stranko, saj je ta storitev kot nesamostojna storitev že zajeti v priznani nagradi za odgovor na pritožbo. Odmerjene stroške mora upnica plačati plačati v roku osem dni, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica zakonskih zamudnih obresti od stroškov v odgovoru na pritožbo ni uveljavljala (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Prvotno je bila izvršba dovoljena zoper dolžnico in dolžnika - njenega očeta, ki je med izvršilnim postopkom umrl, dolžnica pa je njegova edina dedinja.