Jedro

V nepravdnem postopku so bile s pravnomočnim sklepom pristojnega sodišča rešena vsa vprašanja, ki opredeljujejo pravna razmerja med tožečo in toženo stranko. Zato sodišče o tem ne more ponovno odločati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec izseliti iz hiše in gospodarskega poslopja in obe stavbi ter funkcionalno zemljišče, vpisano v vl.št. 237 izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da toženec uporablja sporne nepremičnine brez pravnega naslova. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo glede izselitve iz stanovanjske hiše, medtem ko je v prejšnjem odločanju ugodilo pritožbi glede izpraznitve gospodarskega poslopja in izročitve funkcionalnega zemljišča in je v tem obsegu razveljavilo sodbo prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri potrditvi prvostopne odločitve o izselitvi iz stanovanjske hiše se je oprlo na pravnomočno odločitev v nepravdnem postopku opr.št. N ../86, v katerem toženec ni uspel s svojim predlogom, da mu sodišče prizna položaj imetnika pravice do uporabe stanovanja v sporni hiši. Zato tožniki niso dolžni s tožencem skleniti najemne pogodbe. Tožniki kot lastniki hiše so torej upravičeni zahtevati toženčevo izselitev na podlagi 2. odst. 58.čl. stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da se sodba prve stopnje napačno sklicuje na 37. čl. zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Navzlic odločitvi v nepravdnem postopku opr.št. N ../86 toženec meni, da je uporabnik stanovanja in da obstaja stanovanjsko razmerje na podlagi ustne realizirane stanovanjske pogodbe. Zanika, da bi se vselil brez pravnega naslova. Navaja, da se je vselil skupaj z materjo leta 1975, s katero je živel v ekonomski skupnosti do njene smrti leta 1985 in ga je zato treba šteti za uporabnika. Navaja, da bi mu morala tožeča stranka preskbeti drugo primerno stanovanje, saj zaradi spremembe zakonodaje ne more priti v slabši položaj, kot je bil prej. Navaja še, da je bilo o zadevi že razsojeno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V nepravdnem postopku opr.št. N ../86, ki je tekel pri Temeljnem sodišču v ... , je bil pravnomočno zavrnjen predlog sedanjega toženca da se določi za imetnika pravice do uporabe na stanovanju v stanovanjski hiši. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da se je toženčeva mati A.P. leta 1977 poročila z očetom tožnic F.V. Ta je leta 1978 umrl, toženčeva mati pa je umrla leta 1985. Toženec se je priselil skupaj z materjo in je tudi po njeni smrti ostal v spornem stanovanju. Oče tožnic je imel pravico dosmrtnega stanovanja na podlagi izročilne pogodbe, po njegovi smrti pa toženčeva mati ni mogla pridobiti več pravic, prav tako po njeni smrti ne toženec. Ne glede na to toženec po določbi 82. čl. zakona o stanovanjskih pravicah ne bi mogel obdržati spornega stanovanja, saj je bil v tem času že polnoleten in zaposlen.

V tem postopku so bila torej s pravnomočnim sklepom pristojnega sodišča rešena vsa odločilna vprašanja, ki opredeljujejo pravno razmerje med tožnicami in tožencem. Zato sodišče o tem ne more ponovno odločati (1. odst. 12.čl. ZPP). Odločeno pa je bilo, da toženec ni imetnik pravice do uporabe na spornem stanovanju. Po smrti oseb, na katere se toženec sklicuje, ko zase uveljavlja stanovanjsko zaščito, bi mu edino položaj imetnika pravice do uporabe stanovanja zagotavljal stanovanjsko zaščito po zakonu o stanovanjskih razmerjih in glede na to tudi po sedanjem stanovanjskem zakonu. Ker pa toženec ni postal imetnik pravice do uporabe stanovanja in ker tudi njegova mati ter pred njo oče tožnic nista imela stanovanjske zaščite, ni nepravilno pravno stališče, izraženo v sodbi prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodila na podlagi lastninske tožbe po 37.čl. ZTLR. Tudi opredelitev pravnega razmerja med pravdnimi strankami na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskega zakona daje namreč podlago za izpraznitveni in izročitveni zahtevek (58.čl. stanovanjskega zakona v zvezi s 1. odst. 147.čl. in 2. odst. 159.čl. tega zakona), ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi lastninskih predpisov.

V postopku opr.št. P .../87 Temeljnega sodišča v ... je šlo za drugo dejansko in pravno podlago, kot gre v obravnavani zadevi. Tam so tožniki zahtevali toženčevo izselitev zaradi neplačevanja stanarine. Zato ne gre za istovetno zadevo in ugovor razsojene stvari ni utemeljen, čeprav je spor potekal med istimi pravdnimi strankami in je bil tožbeni zahtevek podoben.

Toženčev položaj se zaradi spremembe zakonodaje ni poslabšal. Toženec ne bi užival stanovanjske zaščite niti po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih, saj je bil v nepravdnem postopku opr.št. N ../86 njegov predlog zavrnjen ob upoštevanju določb tega zakona.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).