Jedro

Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno.

V gospodarskih sporih se uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.

Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in drugo tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) na ugotovitev, da je tožeča stranka A. lastnik nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1 (I. točka izreka), z zamudno sodbo pa odločilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 19. 9. 2017 med drugo toženo stranko K. z. o. o. in prvo toženo stranko B. d. o. o., nična (II. točka izreka) ter da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., na ime prvo tožene stranke B. d. o. o., neveljavna, ter vzpostavilo prejšnje zemljiško knjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičninah parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prvo tožene stranke B. d. o. o., in znova vpiše lastninska pravica v korist drugo tožene stranke K. z. o. o. (III. točka izreka).

2. Zoper zgoraj citirano sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

3. Prvo tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

4. Drugo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

5. Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Predlaga zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in zahteva povračilo stroškov odgovorov na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo: - da je bila tožba obema toženima strankama pravilno vročena, nobena od toženih strank pa v zakonskem roku na tožbo ni odgovorila; - da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 1884/2020 z dne 30. 11. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 232/20171 ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1 in da je tožeča stranka postala lastnica teh nepremičnin originarno (s priposestvovanjem); - da je prvo tožena stranka v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica navedenih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo objekte in zemljišča športnega letališča P., s katerimi že več desetletij upravlja tožeča stranka in da se je v zemljiško knjigo vpisala na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila z drugo toženo stranko dne 19. 9. 2017, ki je bila vse do tedaj v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornih nepremičnin, čeprav to ni bila, saj je lastnica nepremičnin tožeča stranka že po samem zakonu, zato drugo tožena stranka nepremičnin s kupoprodajno pogodbo ni mogla veljavno odsvojiti, saj je prodala tuje nepremičnine oziroma nepremičnine tožeče stranke; - da je tožeča stranka v tožbi izkazala številna ravnanja toženih strank, ki izkazujejo nedopustne nagibe, in sicer je tožeča stranka navedla, da ŠD deluje že več kot pol stoletja v upravljanju tožeče stranke, kar je upoštevajoč naravo dejavnosti tožeče stranke splošno znano in navzven vidno dejstvo, da tožeča stranka že več deset let upravlja s celotno letališko infrastrukturo in je jasno in navzven razvidno, da je tožeča stranka posestnik nepremičnin in tudi dejanski lastnik, da drugo tožena stranka z nepremičninami nikoli ni imela ničesar, nikoli jih ni koristila, posesti tožeči stranki nikoli ni branila, saj je bila seznanjena s tem, da je tožeča stranka lastnica objektov, da je tožeča stranka drugo toženo stranko večkrat pozvala k ureditvi zemljiško knjižnega stanja, ne glede na to pa je drugo tožena stranka sklenila kupoprodajno pogodbo s prvo toženo stranko in to dne 19. 9. 2017 (pridobitev lastninske pravice je bila v zemljiški knjigi predznamovana 22. 9. 2017), kar je takoj, ko je tožeča stranka dne 23. 8. 2017 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vložila tožbo v zadevi P 232/2017, dejstvo prodaje pa je drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo v zadevi P 232/2017 zamolčala, kar kaže, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena izključno z namenom izigravanja tožeče stranke, na kar kaže tudi znesek kupnine, ki je bistveno prenizka, da je drugo tožena stranka vedela in se zavedala, da prodaja tuje nepremičnine, kar je moralno zavržno in v nasprotju s prisilnimi predpisi ter da je glede na določila kupoprodajne pogodbe vse navedeno vedela tudi prvo tožena stranka kot kupec nepremičnin.

8. Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je kupoprodajna pogodba glede na določbo 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nična. Skladno s prvim odstavkom 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je zato neveljavna vknjižba lastninske pravice na ime prvo tožene stranke, zato je sodišče ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižno stanja tako, da se vknjiži lastninska pravica na spornih nepremičninah v korist drugo tožene stranke.

_O pritožbi prvo tožene stranke_

9. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločilo z zamudno sodbo, saj toženi stranki nista odgovorili na tožbo. Izdaja zamudne sodbe je posledica neaktivnosti tožene stranke, ki kljub opozorilu sodišča v predpisanem roku ne odgovori na tožbo. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki tožba v odgovor vročena pravilno (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

10. Iz podatkov spisa, ki so povzeti tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (r. 7 v spisu), izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke vročalo obema toženima strankama s pozivom za odgovor na tožbo z dne 7. 1. 2020, in sicer je bila prvo toženi stranki tožba z vsemi prilogami in pozivom vročena 27. 1. 2020 s fikcijo vročanja na sedežu družbe (sedež družbe ni sporen), kar izhaja iz povratnice v spisu. Vročanje s fikcijo ureja 142. člen ZPP, ki določa, da se tožba vroča stranki osebno, če pa to ni možno, pusti vročevalec (običajno poštar) v hišnem predalčniku obvestilo o prispeli poštni pošiljki, ki jo mora stranka nato dvigniti pri vročevalcu v roku 15 dni. Če pošiljke v tem roku pri vročevalcu ne dvigne, pusti vročevalec sodno pisanje v hišnem predalčniku in o vsem tem obvesti sodišče preko povratnice. Iz povratnice v spisu v obravnavanem primeru izhaja, da je vročevalec 9. 1. 2020 skušal prvo toženi stranki sodno pismo vročiti, ker to ni bilo mogoče, je istega dne pustil v hišnem predalčniku obvestilo o prispeli pošiljki in ker prvo tožena stranka pošiljke v roku ni dvignila, ji je bilo nato sodno pismo (tožba s prilogami in poziv na odgovor na tožbo) 27. 1. 2020 puščeno v hišnem predalčniku.

11. Prvo tožena stranka v pritožbi izpodbija pravilnost vročitve, svojo pritožbeno grajo pa temelji na trditvah, da kot pravna oseba na sedežu redno prejema vse, tudi sodne pošiljke, na sedežu pravne osebe je v delovnem času vedno nekdo prisoten, da prejme pošto, na vhodu je montiran hišni predalčnik za sprejem pošte, če pri prvo toženi stranki prejmejo obvestilo, poštno pošiljko tudi prevzamejo. Temu pri vročanju tožbe v obravnavanem primeru po mnenju pritožbe ni bilo tako, saj se je z zamudno sodbo prvo tožena stranka po svojih pritožbenih navedbah seznanila šele preko drugo tožene stranke in nato sama opravila poizvedbe o vročitvi na sodišču. Prvo tožena stranka ni spregledala ali pozabila odgovoriti na tožbo, saj ima interes, da v sporu aktivno sodeluje, ampak ji tožba ni bila vročena. O spornih nepremičninah se namreč pred istim sodiščem vodi tudi pravdni postopek P 232/2017, zato bi prvo tožena stranka na tožbo, če bi jo prejela, gotovo odgovorila. Obvestila o prispeli poštni pošiljki pa pritožnica po njenih navedbah nikoli ni prejela, ker ta tudi ni bil puščen v poštnem predalčniku. V pritožbi nadalje prvo tožena stranka navaja, da so bili dne 9. 1. 2020, ko naj bi bilo v hišnem predalčniku prvo tožene stranke puščeno obvestilo o prispeli poštni pošiljki, vsi zaposleni pri prvo toženi stranki, vključno s prokuristom C. C. (katerega zaslišanje predlaga prvo tožena stranka v pritožbi2) na dvorišču pred poslovnim prostorom oziroma v poslovnem prostoru, kjer se je sestavljala kovinska konstrukcija, zato bi od poštarja poštno pošiljko lahko prevzel vsak. Vse to naj bi po stališču pritožbe pomenilo, da obvestilo dne 9. 1. 2020 ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, prav tako 27. 1. 2020 v hišnem predalčniku ni bilo puščeno sodno pisanje, saj bi prvo tožena stranka sicer reagirala, saj ni življenjsko logično, da ni odgovorila na tožbo. V pritožbi prvo tožena stranka še navaja, da je obvestilo o poštni vročitvi lahko ponarejeno oziroma lahko gre za neresničen dokument. 12. Način vročitve v obravnavanem primeru izhaja iz povratnice oziroma vročilnice, ki ima moč javne listine in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Vročilnica kot dokument z močjo javne listine, vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. Če nasprotna stranka dokazno informacijo izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard.3

13. Po presoji pritožbena sodišča pa pritožnica v pritožbi ne navaja nobenih takih dejstev, s katerimi bi obstoj domneve o načinu vročanja lahko izpodbila. Vročitev je namreč opravljal vročevalec, ki je vročilnico tudi izpolnil, zato lahko le on poda ustrezna pojasnila v zvezi z načinom vročanja, izpolnitvijo vročilnice in torej v zvezi z njeno vsebino. Prvo tožena stranka je glede načina vročanja predlagala le zaslišanje prokurista C. C., ki bi izpovedal o tem, da prvo tožena vedno prejema poštne pošiljke, da prazni hišni predalčnik, da so bili na relevantna datuma 9. 1. 2020 in 27. 1. 2020 vsi zaposleni pri prvo toženi stranki in C. C. prisotni na sedežu prvo tožene stranke in da obvestilo in sodno pisanje nista bila puščena v hišnem predalčniku na v vročilnici zapisana datuma. Vendar vse te trditve, ki naj bi jih s svojim zaslišanjem potrdila priča C. C., za način vročitve (ki je edino pomemben, da se ugotovi ali je bila vročitev opravljena kakor koli drugače kot to že izhaja iz vročilnice v spisu) in ga je izvedel (opravil) vročevalec, niso relevantne in resničnosti tistega kar je na vročilnici / povratnici zapisano z njimi prvo tožena stranka ne more izpodbiti. Relevantne niso niti pritožbene trditve o življenjski nelogičnosti dejstva, da prvo tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki naj bi jih sodišče ugotavljalo s pritožbi priloženimi dokaznimi listinami (B2-B5), saj to z načinom vročitve ni v nobeni zvezi.

14. Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno. Pritožba prvo tožena stranke je zato v delu, ko trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, neutemeljena.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi drugi pritožbeni razlog, da obstoji absolutno bistvena kršitev določb ZPP, ker je sodišče prve stopnje postopek vodilo in odločitev sprejelo v skladu s pravili o gospodarskih sporih, čeprav gre za pravdni postopek. Pritožba na načelni ravni pravilno opozarja na to, da predmetni spor ni gospodarski spor, temveč gre za redni pravdni postopek. Ker je tožeča stranka društvo, ni podan subjektivni element iz 481. člena ZPP za vodenje tega spora po pravilih o postopku v gospodarskih sporih. Prav tako gre v danem primeru za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, zato se tudi glede na določbo drugega odstavka 481. člena ZPP spor ne bi smel voditi kot gospodarski spor, temveč bi sodišče prve stopnje postopek moralo voditi po pravilih o pravdnem postopku. Vendar pa slednje ne predstavlja nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), temveč bi lahko šlo le za relativno kršitev določb postopka, ki pa ni podana, saj navedena kršitev ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V gospodarskih sporih se namreč prav tako uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ker je ni izdalo takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Sama okoliščina, da sodišče prve stopnje te ni izdalo takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji zanjo, ne more spremeniti ključnega argumenta za njeno izdajo - dejstva, da je bila popolna in sklepčna tožba (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) pravilno vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila ter da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Zato na odločitev tudi nima vpliva dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega ni posebej pojasnjevalo in da pravdnih strank o razlogih, da ni nemudoma izdalo zamudne sodbe, ni posebej obveščalo. Take obveznosti sodišču tudi sicer ne narekuje nobena zakonska določba.

17. Prav tako ne predstavlja procesne kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitev (prvi odstavek 339. člena ZPP) okoliščina, da sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka in pravdnih strank obveščalo, da čaka na izdajo sodbe in pravnomočnost v zadevi P 232/2017. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom med drugim zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1. Kot že navedeno je o istem zahtevku med tožečo in drugo toženo stranko pred istim sodiščem tekel tudi pravdni postopek P 232/2017. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, da o istem zahtevku med istima strankama že ne teče postopek (litispendenca; 189. člen ZPP) oziroma da stvar še ni pravnomočno razsojena (res iudicata; 319. člen ZPP). Če sodišče ugotovi obstoj teh okoliščin, tožbo zavrže (kar je pravilno storilo sodišče tudi v obravnavanem primeru; navedena odločitev ni pod pritožbo). Da je sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe čakalo na pravnomočno odločitev v pravdnem postopku P 232/2017 iz sodbe ne izhaja, poleg tega pa to tudi ni ključno (prim. 16. točko te obrazložitve). Vložitev predloga za dopustitev revizije v postopku P 232/2017, pa na odločitev v tem trenutku nima vpliva, saj je lastninska pravica tožeče stranke ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Ker sodišče prve stopnje o zahtevku na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke ni odločalo meritorno, je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da si je sodišče s tem, ko je čakalo na izdajo zamudne sodbe, pridržalo pravico do naknadnega odločanja in bi o tem moralo obvestiti toženi stranki.

18. Povsem neutemeljeni so tudi pavšalni in nekonkretizirani pritožbeni očitki prvo tožene stranke o nekorektnosti in nepristranosti ravnanja sodišča prve stopnje in „akterjev“ v tej celotni zadevi. Izpodbijana zamudna sodba je bila namreč izdana kot posledica dejanj toženih strank, ki na tožbo nista odgovorili, o zavrženju tožbe pa je sodišče odločilo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih trditev o osebni povezanosti pooblaščencev tožeče stranke in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo v zadevi P 232/2017, zaradi njihove pavšalnosti in posplošenosti niti ne more opredeliti, saj tudi ni jasno kaj skuša s temi trditvami pritožnica doseči. Če prvo tožena stranka meni, da je prišlo pri odločanju o pritožbi v postopku P 232/2017 do kakšnih kršitev, mora namreč to uveljavljati v postopku P 232/2017 in ne v tem postopku.

_O pritožbi drugo tožene stranke_

19. Drugo tožena stranka v pritožbi trdi, da zadeva vsebinsko ni dovolj razčiščena in zrela za razsojo, da bi sodišče o njej lahko izdalo zamudno sodbo, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvedlo predlaganih dokazov (ogled na kraju samem, zaslišanje tožeče stranke in postavitev izvedenca gradbene stroke). S tem uveljavlja drugo tožena stranka pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba namreč temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbe navedbe o tem, da je bila upravičena prodajati zemljišče in da kupoprodajne pogodbe ni sklenila z namenom izigravanja tožeče stranke, saj se je tožeča stranka zavedala, da ni lastnica spornih nepremičnin. Gre za dejstva, ki jih je kot priznana sodišče prve stopnje vključilo v dejansko podlago in na tako dejansko podlago nato pravilno uporabilo določbo 39. člena OZ, iz katerega izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog), podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli in če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična. Če sta pogodbeni stranki tj. toženi stranki vedeli, da kljub vpisu v zemljiško knjigo drugo tožena stranka ni lastnica spornih nepremičnin in sta kupoprodajno pogodbo sklenili z namenom izigravanja tožeče stranke (kar izkazuje predvsem trditev tožeče stranke, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena takoj, ko je drugo tožena stranka prejela v odgovor tožbo v zadevi P 232/2017, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je ona lastnica spornih nepremičnin), gre nedvomno za podlago, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, zaradi česar je nedopustna. Ne drži tudi pritožbena navedba, da se je tožeča stranka zavedala, da ni lastnica nepremičnin oziroma da sklenitev kupoprodajne prodaje ni moralno zavržno in v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj je tožeča stranka vedela, da je drugo tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, zato pogodba ni nična. Tožeča stranka je prav nasprotno ves čas (tako v tem postopku kot v postopku P 232/2017) trdila, da je lastnica nepremičnin ona sama in da drugo tožena stranka nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin kljub temu, da se je pri teh nepremičninah uspela vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica. Vse navedeno pa je bilo predmet obravnavanja in presoje v zadevi P 232/2017, kjer je pravnomočno ugotovljeno, da te navedbe tožeče stranke držijo (prim. sodbo VSL I Cp 1884/2020 z dne 30. 11. 2020).

20. Predmet kupoprodajne pogodbe, ki jo je sodišče z izpodbijano sodbo ugotovilo za nično, je bila prodaja nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ... Iz 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izhaja, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (povezanost zemljišča in objekta). Izjemi od tega načela sta stavbna pravica4 in etažna lastnina5, za kar ne gre v obravnavanem primeru. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je jasno, da se je s sporno kupoprodajno pogodbo prodajalo le zemljišče, ne pa tudi objektov na nepremičninah. Tega tožeča stranka v tožbi tudi ni trdila, kot to v pritožbi napačno trdi drugo tožena stranka. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta s kupoprodajno pogodbo toženi stranki skušali izigrati tožečo stranko, na kar naj bi (med drugim) kazala tudi višina kupnine, pri čemer ni bilo upoštevano, da gre dejansko za zemljišča, na katerih se nahaja večje število objektov, trditve drugo tožene stranke, da je prodala zgolj zemljišča brez objektov, ki stojijo na njih, pa so zavajajoče. S takimi trditvami je tožeča stranka nasprotovala trditvam, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe le zemljišče, ne pa tudi objekti, ki stojijo na njem in so z njim trajno povezani, ne pa da je ta dejstva priznala. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da ravno določitev višine kupnine in dejstvo, da je v pogodbi opozorila na obstoj letališča in objektov kaže na to, da njeno ravnanje ni bilo fraudolozno. Predmet pogodbe je bil jasno določen (točno določene nepremičnine označene s parcelnimi številkami), zato ga navedeno opozorilo ni moglo spremeniti.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugo tožene stranke, ki merijo na nepravilnost odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi I Cp 1884/2020 z dne 30. 11. 2020, saj jih v tem postopku ne more uspešno uveljaviti. Dokler s pravnimi sredstvi navedene pravnomočne odločitve drugo tožena stranka ne uspe izpodbiti, je glede na objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti (319. člen ZPP) ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1, v tem postopku ki se vodi med istimi pravdnimi strankami kot zadeva P 232/2017, zavezujoča. Zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, da tožnica ni postala lastnica spornih nepremičnin na nobeni zatrjevani pravni podlagi. Lastninska pravica tožeče stranke je pravnomočno ugotovljena in je sodišče na tako ugotovitev v tem postopku vezano. Tožeča stranka se je v tožbi na navedeni postopek tudi sklicevala in podala ustrezne trditve, da je v njem (v postopku, ki je tekel zoper drugo toženo stranko kot zemljiško knjižno lastnico nepremičnin pred vpisom prvo tožene stranke na podlagi sporne kupoprodajne pogodbe) postavila zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah v njeno korist. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru svojo odločitev o tem pravilno vezalo na tako ugotovitev v postopku, ki je tekel pred istim sodiščem in med istimi strankami.

22. Povsem pavšalna, s tem pa tudi neutemeljena, je pritožbena trditev drugo tožene stranke, da po vsej verjetnosti tudi njej tožba ni bila pravilno vročena, saj bi sicer nanjo pravočasno odgovorila. Iz povratnice / vročilnice v spisu izhaja, da je bila tožba z vsemi prilogami in pozivom na odgovor drugo toženi stranki vročena osebno dne 9. 1. 2020, kar potrjuje podpis na vročilnici. Drugo tožena stranka pravilnosti vročitve ne more izpodbiti le z navedbo, da če bi ji bila tožba pravilno vročena, bi nanjo odgovorila, saj slednje za ugotavljanje pravilnosti vročitve nima nobenega pomena.

23. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi obeh toženih strank ne izkazujejo utemeljenosti njunih pritožb, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obeh toženih strank kot neutemeljeni v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prvo tožena stranka povračila stroškov ni zahtevala, niti stroškov ni specificirala. Stroškov pritožbenega postopka pa pritožbeno sodišče tudi ni priznalo tožeči stranki, saj njena odgovora na pritožbo v bistvenem nista prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

1 Pravdni postopek P 232/2017 se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu med tožečo stranko in drugo toženo stranko, prvo tožena stranka je v postopku sodelovala kot stranski intervenient. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo P 232/2017 z dne 29. 6. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo I Cp 1884/2020 z dne 30. 11. 2020 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin parc. št. 819/13, 819/23, 819/24 in 819/12, vse k. o. ..., do 1/1. 2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo tožena stranka v pritožbi predlagala le zaslišanje C. C., čeprav nato v zaključku pritožbe navede, da bosta pritožbeno zatrjevana dejstva potrdili „priči“ (zadnji odstavek na 5. strani pritožbe). 3 Sodba VS RS II Ips 241/2007 z dne 22. 10. 2009. 4 Člen 256 in nadaljnji SPZ. 5 Člen 270 in nadaljnji SPZ.