Jedro

Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS št. DT 21-01475 z dne 29. 9. 2016 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki za leto 2010 odmerjena dohodnina v znesku 6.203,24 EUR, ki jih je prejela na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu v Avstriji. Od odmerjene dohodnine je bila zavezancu od davčne osnove 22.291,57 EUR odmerjena dohodnina po stopnji 27,82774% ter od odmerjene dohodnine v znesku 6.203,24 EUR, v skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine ter odbitek davka plačan v tujini v višini 3.017,39 EUR.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Sklicevala se je na določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da mora zavezanec, ki mu do 15. 6. ni vročen informativni izračun dohodnine, do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto, v kateri mora na podlagi prvega odstavka 61. člena, v povezavi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2 navesti podatke, potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine ter druge podatke potrebne za nadzor, uveljavljanje davčni olajšal ter osebne in druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca ter drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave. Zakon torej določa način uveljavljanja davčnih ugodnosti, ki jih davčni zavezanec, v kolikor pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način, izgubi oziroma izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. V konkretnem primeru zavezanec napovedi ni vložil v zakonskem roku, torej napovedi ni vložil do 31. 7. (270. člen ZDavP-2), ampak je vložil samoprijavo, je s tem izgubil pravico do uveljavljanja stroškov za prevoz in prehrano ter olajšav. Sklicevala se je na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki to stališče potrjujejo ter glede instituta samoprijave pojasnila, da ni podlage za zaključek, da naj bi za davčni odmerni postopek na podlagi samoprijave veljala drugačna načela oziroma, da posamezna načela naj ne bi veljala ali pa, da naj bi bila samoprijava možnost za uveljavitev sicer že prekludiranih materialnih pravic. Glede pritožnikovega sklicevanja na določbe drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 je pojasnila, da lahko davčni zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona pa tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona pa je napoved za odmero dohodnine, ki jo mora zavezanec, kateremu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, vložiti sam in sicer najkasneje do 31. julija. Ne drži torej navedba zavezanca, da se priznavajo olajšave za vzdrževane družinske člane tudi v primeru, ko je napoved bila vložena prepozno, ali na podlagi samoprijave in je zavezanec šele v pritožbi uveljavljal olajšavo za vzdrževane družinske člane.

3. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je skladno z določbo 63. člena ZDavP-2 vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2010 (samoprijava). Tožena stranka v izpodbijani odločbi pri odmeri dohodnine ni upoštevala stroškov v zvezi z delom v tujini po 45. členu ZDoh-2 in posebne olajšave za čezmejnega delovnega migranta po petem odstavku 113. člena ZDoh-2 iz razloga, ker je tožeča stranka napoved za odmero dohodnine na podlagi samoprijave vložila po poteku roka iz 267. člena ZDavP-2, zaradi česar naj bi izgubila pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Trdi, da je stališče davčnega organa na katerem temelji izpodbijana odločitev pravno zgrešeno in v nasprotju z ostalimi določbami ZDavP-2. Z oddajo napovedi na podlagi samoprijave tožeča stranka ni izgubila pravice uveljavljanja znižanja davčne osnove za stroške povezane z delom, ki se sicer ne vštevajo v davčno osnovo že po 44. členu ZDoh-2. Rok za vložitev napovedi na podlagi samoprijave je predpisal zakon, drugih vsebinskih pogojev ali omejitev pravic zavezancev, pa zakon ni predpisal. Nasprotno drugi odstavek 271. člena ZDavP-2, ki ureja uveljavljanje posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane izrecno določa, da lahko uveljavlja posebno olajšavo tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Napačna je tako razlaga, da zavezanci zaradi prepozne napovedi izgubijo pravico do ugodnosti (olajšav), saj bi se jih na takšen način sankcioniralo za zamudo, kar pa nikakor ni namen instituta samoprijave. V javnem interesu je prav tako tudi poštena obdavčitev, ki zajema tudi upoštevanje različnih davčnih olajšav. Napoved na podlagi samoprijave je sui generis institut, in v tem primeru ne gre za odmero dohodnine po uradni dolžnosti, temveč na podlagi podatkov, ki jih predloži davčni zavezanec. To pa lahko stori najkasneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Določba 63. člena ZDavP-2 torej izredno določa rok v primeru samoprijave, kar je v razmerju do roka iz šestega odstavka 267. člena lex specialis, zato ni nobenega razloga, da bi se različno obravnavalo tiste davčne zavezance, ki so napoved za odmero dohodnine oddali pravočasno glede na šesti odstavek 267. člena ZDavP-2 in tiste, ki so napoved za odmero dohodnine oddali na podlagi samoprijave, v zakonskem roku iz 63. člena ZdavP-2. Ravnanje slednjih je že podvrženo sankciji, ko morajo za svojo zamudo plačati zamudne obresti.

5. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa, ki je v izpodbijani odločbi tožeči stranki odmeril dohodnino tako, da ni upošteval uveljavljenih stroškov. Izhajal je iz stališča, da se položaja davčnega zavezanca, ki davčno napoved odda pravočasno in davčnega zavezanca, ki vloži napoved na podlagi samoprijave (kot je to bilo v primeru tožeče stranke), razlikujeta v tolikšni meri, da za slednjega ne utemeljujeta le naložitve plačila obresti za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do njene vložitve na podlagi samoprijave, temveč tudi določitev davčne osnove pod drugačnimi pogoji.

9. V zvezi z navedenim vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017 sprejelo materialno pravno stališče, ki zavezuje tudi upravno sodišče, da se davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložit nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, se zavezanec ne glede na 1. točko 394. člena, 1. točko 395. člena ter 7. in 8. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 za prekršek na kaznuje (396. člen ZDavP-2). Zakon torej opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

10. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavani zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2010 vložila dne 21. 12. 2015, kot napoved v obliki samoprijave po 63. členu ZDavP-2 in v njej uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2010 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2010 brez upoštevanja stroškov in olajšav, nepravilna in nezakonita. Upoštevaje citirano materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS, da se napoved vložena na podlagi samoprijave vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi, je namreč ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno.

11. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu, da v ponovljenem postopku dejansko stanje dopolni z ugotovitvijo glede tega, v kakšni višini stroški dela, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v davčni napovedi, znižujejo davčno osnovo in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga davčni organ, ugotovi pravilno davčno osnovo in dohodnino za leto 2010 ponovno odmeri.

K II. točki izreka:

12. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu glede na to, da je o zadevi odločalo sodišče na seji in da je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik.