Up-378/01 - 9

9. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 261/2000 z dne 19. 6. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1295/98 z dne 6. 10. 2000 in sodbo ter sklepom Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 325/96 z dne 19. 3. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za razporeditev na delovno mesto pomočnika poveljnika poveljstva za operativno učne zadeve v 43. OPSV, ovrednoteno z osnovnim koeficientom 3,40, skupaj z dodatki pa 4,90, zahtevek za razveljavitev razporeditvenih odločb št. 10 440 z dne 1. 3. 1992, št. 10/1461 z dne 1. 6. 1992 in št. 10/2793 z dne 5. 10. 1992 v celoti, ter odločbe št. 123-7291/95 z dne 22. 11. 1995 v delu, v katerem je bil pritožnik razporejen na delovno mesto skladiščnika, pa zavrglo. Višje sodišče je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Meni, da sta mu bili z odločitvijo o zavrženju tožbe kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Nasprotuje zlasti stališču sodišč, da se predlog za sodno varstvo z dne 25. 10. 1993 ni nanašal tudi na odločbi delodajalca z dne 1. 3. 1992 in 1. 6. 1992, pri čemer zatrjuje, da sodišči na pritožbene in revizijske trditve, da se je predlog za sodno varstvo nanašal tudi na ti dve odločbi, sploh nista odgovorili.

B.Neobrazložena po njegovem mnenju je odločitev Vrhovnega sodišča tudi v delu, ko se sklicuje na splošne zastaralne roke in dejstvo, da je tožena stranka ugovarjala pravočasnosti tožbe. V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe še navaja, da sodišča niso upoštevala, da je v času vložitve predloga na sodišče veljal še Zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84 - v nadaljevanju ZSZD), po katerem je bilo treba v predlogu za sodno varstvo navesti le sporno razmerje, sicer pa delavcu zahtevka ni bilo treba konkretizirati, kar je podobno urejeno tudi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Četudi bi se štelo, da je zahtevek v celoti postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 1997, pa meni, da takšna tožba ne bi bila vložena izven razumnih rokov. S sklicevanjem na to, da odločitev o zavrženju tožbe odstopa od številnih podobnih primerov, uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do revizijske navedbe, da bi morala sodišča zahtevku pritožnika za razporeditev ugoditi na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - v nadaljevanju ZObr), kar prav tako predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

3.Pritožnik zatrjuje, da sta bili z odločitvijo o zavrženju tožbe kršeni njegovi pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Takšna pritožnikova očitka sta neutemeljena. Zavrženje tožbe iz razloga, ker ta ni bila vložena v določenem roku, kar predstavlja razlog za zavrženje v obravnavanem primeru, samo po sebi ne pomeni kršitve pravice iz 23. člena Ustave. Določitev rokov za vložitev tožbe sicer predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva, ki pa je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti. Takšna odločitev pa tudi ne more predstavljati kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, in ki je bila pritožniku zagotovljena. Ustavne pritožbe pritožnik tudi ne more utemeljiti zgolj s pavšalnim očitkom, da izpodbijana odločitev odstopa od siceršnje sodne prakse, kar bi sicer lahko bilo relevantno z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

4.V zvezi z zavrženjem tožbe glede odločb delodajalca z dne 1. 3. in 1. 6. 1992 pritožnik navaja, da bi ob upoštevanju ZSZD sodišči morali šteti, da se je predlog za sodno varstvo z dne 25. 10. 1993 nanašal tudi na ti dve odločbi, da se sodišči do njegovih pritožbenih in revizijskih navedb v zvezi s tem sploh nista opredelili, da bi bilo treba njegovo tožbo šteti za pravočasno, četudi bi se štelo, da je bil zahtevek postavljen šele s pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 1997, in da je sodba Vrhovnega sodišča v delu, ko se v zvezi z zavrženjem sklicuje na zastaralne roke, neobrazložena. Pritožnikov očitek, da sodišči nista odgovorili na njegove navedbe, da se je predlog za sodno varstvo z dne 25. 10. 1993 nanašal tudi na omenjeni odločbi, ki bi sicer lahko bil relevanten z vidika 22. člena Ustave, je neutemeljen. Obe sodišči sta namreč obrazložili, zakaj tudi ob upoštevanju ZSZD ni mogoče šteti, da bi se predlog za sodno varstvo nanašal tudi na ti dve odločbi. Pritožnikove tovrstne navedbe je mogoče zato obravnavati le kot uveljavljanje očitka zmotne uporabe prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Nesprejemljivosti z vidika človekovih pravic pa ni mogoče očitati niti stališču sodišč, da se predlog za sodno varstvo z dne 25. 10. 1993 ni nanašal na odločbi delodajalca z dne 1. 3. in 1. 6. 1992, niti stališču, da pomeni izpodbijanje teh odločb s tožbo iz decembra 1997 uveljavljanje sodnega varstva izven vseh še razumnih rokov. Glede pritožnikovih očitkov, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj se je ob potrditvi odločitve o zavrženju sklicevalo na zastaralne roke in na to, da je tožena stranka ugovarjala pravočasnosti tožbe, pa velja ugotoviti, da je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču nižjih sodišč, da je zavrženje utemeljeno zato, ker sodno varstvo ni bilo uveljavljeno pravočasno, pri čemer pa je k obrazložitvi Višjega sodišča zgolj dodalo, da je bilo to okoliščino pri odločanju mogoče upoštevati zato, ker se je tožena stranka na nepravočasnost sklicevala, ker so roki iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) po mnenju tega sodišča zastaralni.

5.Pritrditi gre sicer navedbam pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da bi morala sodišča ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za razporeditev uporabiti prvi odstavek 109. člena ZObr. Vendar pa ta opustitev ne predstavlja kršitve Ustave. Določba 22. člena Ustave sicer vključuje tudi pravico vsake od strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, vendar le, če niso očitno pravno nepomembna. Takšna pa je, glede na stališče sodišč, da pritožnik v obravnavanem primeru sploh ne more zahtevati razporeditve na konkretno delovno mesto, navedba o uporabi prvega odstavka 109. člena ZObr, iz katere naj bi izhajalo, da pritožnik izpolnjuje pogoje za uveljavljano razporeditev.

6.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave), zato je pritožnikov očitek o kršitvi te konvencijske pravice Ustavno sodišče presojalo v okviru presoje o zatrjevani kršitvi te ustavne pravice.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan