Jedro

Zahtevek za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ je bil pri tožencu pravilno zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ in da ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar je pogoj za odmero pokojnine po zahtevani določbi ZPIZVZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 6. 3. 2009 in št. ... z dne 16. 1. 2009 odpravita ter da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ od 1. 11. 2008 dalje in da mu toženec premalo izplačane zneske izplača, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo že citiranih odločb toženca ter da se le-temu naloži izvedba novega postopka in izdajo nove odločbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba povzema kronologijo v zvezi s tožnikovo upokojitvijo. Temelji pa na ugotovitvi, da je tožnik pokojnino po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami) uveljavljal že v prejšnjih postopkih oziroma da je bila tožniku starostna pokojnina pravnomočno odmerjena z dokončno odločbo z dne 27. 7. 1995 (očitno gre za odločbo z dne 27. 7. 1999). Sodišče prve stopnje se je tako postavilo na stališče, da so vse prejšnje odločbe, navedene v 2. odstavku na 3. strani sodbe postale pravnomočne in dokončne in bi zato, ker se dejansko in pravno stanje od tedaj ni spremenilo, toženec moral tožnikovo zahtevo zavreči, ne pa o njej odločiti po vsebini. Ker nobena od odločb, ki jih povzema sodišče prve stopnje, ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ je jasno, da o takšnem zahtevku do sedaj še ni bilo odločeno. Vsaka odločba postane pravnomočna samo glede zahtevkov, o katerih je organ odločal, ne pa tudi glede zahtevkov, o katerih ni odločal. Po mnenju tožnika torej o zahtevku, ki je predmet tega postopka, še ni bilo pravnomočno odločeno, pa čeprav je bil morda omenjen v obrazložitvi katere od odločb, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine je v primeru tožnika ZPIZVZ. Tako stališče deli tudi toženec. Tožnik je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pokojnina mu je bila priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih, pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. V tem smislu je dejstvo, da mu je pravico do pokojnine po splošnih predpisih podelil ravno 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, seveda ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Pri tem opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ, ki je v tem, da 6. člen tega zakona omenja „upravičence iz 1., 2. ali 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ“, 7. člen pa omenja „upravičence iz 2. člena“. V tem smislu bi se 7. člen nanašal tudi na tožnika, a se v resnici ne, saj je ta člen namenjen za izračun odmere pokojnin upravičencem, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih, tožnik pa takšno odločbo ima, zato zanj pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Iz besedila 8. člena izhaja, da položaj zavarovancev, ki sicer niso predložili potrdila o dejansko prejetih plačah, so pa predložili pokojninsko odločbo, izdano po vojaških predpisih, v ZPIZVZ sploh ni urejen. Deloma jih njihov položaj uvršča v 6. člen ZPIZVZ (po tem, da imajo odločbo), deloma jih iz tega člena izloča (ker niso upravičenci iz 1., 2. ali 4. alineje 1. odstavka 2. člena tega zakona). Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Po prepričanju tožnika pride v poštev edino odmera po 6. členu. Določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih. Tožnikov položaj je bolj podoben položaju, ki ga ureja 6. člena ZPIZVZ, kot pa položaju, ki ga ureja 8. člena ZPIZVZ. Tožniku bi torej morali priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. Temu v prid dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča RS, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo iz razloga, da se ne nanašajo na tožnika. Ustavne odločbe vzpostavljajo ustavni okvir, v katerem bi se moralo obravnavati tudi druge tovrstne zadeve. Tožnik se glede tega sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006. Izpostavlja tudi vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ, ki tožniku, če njegovi argumenti ne bi bili sprejeti, onemogoča odmero pokojnine, ki bi mu šla po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. Opozarja tudi na 2. odstavek 36. člena Sporazuma med Republike Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Sloveniji in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2010). Po mnenju tožnika gre njegova zavarovalna doba v breme Slovenije (ker je slovenski državljan). Pokojnina pa bi mu morala biti odmerjena glede na prejemke, ki jih je imel tekom te zavarovalne dobe, kar ga smiselno avtomatično uvršča v položaj, ki je urejen v 6. členu ZPIZVZ. Navedeni sporazum je stopil v veljavo po izdaji individualnih odločb, je pa bistveno spremenil materialno podlago za odločanje o odmeri pokojnin. To pa pomeni, da je tožnik, če že ne prej, pa vsaj od uveljavitve tega sporazuma dalje pridobil pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 6. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ zavrne.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bil tožnik s sklepom V. ... št. ... z dne 22. 8. 1991 s 30. 11. 1991 razrešen aktivne vojaške službe. S sklepom SSNO – Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 29. 11. 1991 mu je bila priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1. 12. 1991 dalje. Tožnik je nato pri tožencu uveljavljal priznanje starostne pokojnine. S tem v zvezi je bilo izdanih več odločb, ki jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi. Z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 27. 7. 1999 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 18. 7. 1998 dalje.

Tožnik je uveljavljal tudi priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ za nazaj, ki pa je bila z odločbo toženca št. ... z dne 14. 6. 2005 zavrnjena z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po nobeni določbi ZPIZVZ, razen po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, ki pa je že bil upoštevan pri priznanju in odmeri starostne pokojnine. Odločitev je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 18. 1. 2006. Tudi ta odločba je po ugotovitvi sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

V predmetni zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Tak zahtevek je bil pri tožencu zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik prejema pokojnino po splošnih predpisih kot upravičenec iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, zato nima pravice do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. To pravico imajo le upravičenci iz 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v primeru, ko tožnik uveljavlja novo odmero, tokrat ob upoštevanju 6. člena ZPIZVZ, ne gre za ponovno odločanje o sami pravici do pokojnine, kajti o tem je bilo že pravnomočno odločeno. Odmera pokojnine nikakor ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izrednih pravnih sredstev. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevi pod opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010. V primeru, da je bilo o pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, o isti pravici ni mogoče ponovno odločati, temveč je potrebno tako zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), zavreči, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa je toženec zadevo obravnaval po vsebini, pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se tožniku starostna pokojnina odmerila po 6. členu ZPIZVZ. Tožnik je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ, kar je razvidno iz dokumentacije v spisu. Odmera pokojnine po 6. členu ZPIZVZ pa je predpisana le za upravičence iz 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ker tožnik ni upravičenec po navedenih določbah, se mu tudi pokojnina ne more odmeriti na podlagi 6. člena ZPIZVZ. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah, kot na primer tudi v Psp 114/2011 z dne 5. 5. 2011. Pri tem je sodišče tudi pojasnilo, da za rešitev zadeve niso odločilne odločbe Ustavnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnik. Omenjene odločbe bi bile odločilne le v primeru, če bi bil tožnik upravičenec iz 1., 2. ali 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Na drugačno odločitev tudi ne vpliva Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Navedeni predpis je bil sprejet v mesecu aprilu 2010, predmet presoje pred sodiščem pa je bila drugostopenjska odločba toženca z dne 16. 1. 2009, torej odločba, ki je bila sprejeta še pred uveljavitvijo prej citiranega sporazuma.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.