Jedro

Za učinkovanje menične zaveze ni potrebna posebna pisna menična poroštvena izjava in pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s podpisom menice na talonu bianco menice zavezala kot menični porok-avalist, saj za nastanek avala zadostuje podpis na licu menice, razen če ne gre za trasatov ali trasantov podpis.(30. člen ZM). V okoliščinah konkretnega primera, ko se je sicer tožena stranka podpisala na menico kot menični porok, je šteti, da je ta podpis ne more materialnopravno zavezovati, saj gre za nedvomno nepošten način pridobitve podpisa tožene stranke. Tožeča stranka je vedela, da se je podpisnik pogodbe o poslovnem sodelovanju zavezal le za zavarovanje z bianco ne avalirano menico, pa je kljub temu po svojem komercialistu toženi stranki dala v podpis bianco menico na podlagi vzorčne menice, ki pa je bila bianco avalirana menica, pri čemer pa tožene stranke na to okoliščino sploh ni opozorila, na kar bi jo gotovo morala ob upoštevanju zaveze iz pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da sedaj izrek sodbe glasi: “1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. 002 VL 123640/2012 z dne 30. 8. 2012 se v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 379,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.” Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 369,96 EUR v roku 15 dni od vročitev te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1445/2012 z dne 4. 3. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. 002 VL 123640/2012 z dne 30. 8. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku, tako da je tožena stranka v roku 3 dni tožeči stranki dolžna plačati 2.084,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2012 dalje do plačila in povrniti izvršilne stroške v znesku 106,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 421,20 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pod tč. 1 izreka sklep Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. VL 123640/2012 z dne 30. 8. 2012 razveljavi za znesek v višini 2.084,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2012 dalje in stroške izvršilnega postopka in spremeni izrek v tč. 2 glede višini pravdnih stroškov in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba povzema, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da je najprej s tožečo stranko podpisala Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... in je nato šele v letu 2012 podpisala menici in menični izjavi, ne pa vse skupaj kot navaja tožeča stranka in kot je nekritično povzelo sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in tega dokaznega zaključka niti ni obrazloži. Tožena stranka pa je navajala in dokazno podprla, zakaj je s strani tožeče stranke bila zahteva za podpis menice in pri tem ni bilo zahteve tožeče stranke po osebnem poroštvu tožene stranke, slednja pa ga ni nikoli zagotavljala.

Pritožba poudarja, da ni sporno, da je tožena stranka menico podpisala, toda ves čas zatrjuje in dokazuje, na kakšen način je prišlo do tega in da ni bil njen namen, prevzeti osebnega poroštva niti ni bilo tako predstavljeno niti o tem ni bilo govora, kar je potrdil tudi priča P. H. Slednji je celo izpovedal, da ne ve, da podpis na talonu menice pomeni, da se podpisuje kot porok in izpovedal je še: “da je on menici dal in kako zgleda menica in da so imeli vzorec menice, tako se je potem poleg pogodbe podpisalo točno tako kot se je in še, da je njemu bilo bistveno, da je dobil, se pravi s strani direktorja, da je zagotavljal, da bodo sigurno poplačali, da on zagotavlja, da bo poplačano”. Pritožba meni, da je to izpovedbo razumeti, da je direktor družbe C. d.o.o. zagotovil, da bodo poplačani in ne gre za zagotovila tožene stranke kot osebnega poroka.

Pritožba meni, da je napačen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da ni dolžnost komercialista, da zakonitega zastopnika stranke poučuje o meničnem poslovanju, vendar pa sodišče prve stopnje pri tem popolnoma obide in ne upošteva vloge tega komercialista H., ki je dogovarjal celoten posel s toženo stranko kot direktorjem družbe C. d.o.o., ki je bila poslovni partner tožeče stranke. Ta komercialist sam zanika kakršenkoli dogovor o poroštvu in enako je izpovedal toženec, sodišče prve stopnje pa vseeno zaključi, da je zavezan kot porok, pa čeprav tudi ugotovi, da je komercialist pri sebi imel vzorec druge že podpisane menice, kar pa naj bi pomenilo le, da je komercialist ravnal skrbno in z namenom, da zagotoviti pravilno izpolnitev menice, da bi to tožeči stranki omogočilo kasnejše pravilno unovčenje (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa to ni bila skrbnost komercialista, temveč nepoznavanje, saj je sam povedal, da ni vedel, kakšne menice se podpisujejo. Tako je mogoče po stališču pritožbe presoditi le, da tudi na strani tožeče stranke, ki jo je prestavljal H., ni bilo volje po podpisu menice z osebnim poroštvom.

Pritožba izpostavlja, da toženi stranki ni bilo predstavljeno in zahtevano, da menico podpiše kot porok in zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je neskrbnosti tožene stranke pripisati posledice, ki izhajajo iz podpisov na bianco menicah.

Pritožba končno še izpostavlja, da tudi Pogodba o poslovnem sodelovanju št. … in menična izjava-pooblastilo za izpolnitev menice in unovčenje menice z dne 22. 8. 2012 nima navedb o osebnem poroštvu, temveč le o zavezi družbe C. d.o.o. in vse to potrjuje trditve tožene stranke, da ni nikjer pravno upoštevno izrazila svoje volje kot osebni porok, pa čeprav se je na menico podpisala. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dogovore med strankama in voljo strank, česar ni storilo in je zato presoja o menični zavezi tožene stranke napačna.

Tožena stranka je priglasila specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 2.084,20 EUR na podlagi avalirane bianco menice, ki jo je kot porok-avalist podpisala tožena stranka; - bianco menico je tožena stranka podpisala v funkciji direktorja družbe C. d.o.o. kot trasanta in izdajatelja menice (podpis desno spodaj ob žigu) in kot porok (podpis levo zgoraj na talonu menice); - menična zaveza je nastala s podpisom na menici in tožene stranke ni nihče silil v podpis; - toženi stranki je bilo ob podpisu pojasnjeno, da se zahteva na menici še aval; - ker poroštvo ustvarja že sam podpis na menici, ni potrebna posebna izjava o poroštveni zavezi; - tožena stranka je prerekala utemeljenost tožbenega zahtevka in trdila, da menice ni podpisala kot menični porok, temveč zgolj kot zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. in nikoli ni podala nobene poroštvene ali menične izjave kot fizična oseba; - tožena stranka je kot direktor družbe C. d.o.o. 28. 9. 2011 podpisala Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... s tožečo s stranko; - edini njen kontakt s tožečo stranko je bil komercialist tožeče stranke P. H., ki je zaradi občasnih zamud pri plačevanju zahteval, da družba C. v zavarovanje izstavi bianco menici; - podpis menice je bil na sedežu tožeče stranke ob prisotnosti P. H. in tožene stranke; - tožena stranka je izrecno vprašala, če gre za klasično menico, kot izhaja iz 9. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju in po katerem tožena stranka kot fizična oseba ni navedena kot porok ter je zagotovljeno, da tožena stranka s poroštvom nima nič; - tožeča stranka je označila, kje naj se menica podpiše; - tožena stranka je poleg menice podpisala še menično izjavo-pooblastilo za izpolnitev menice in unovčenje, ki je bila le za družbo C. d.o.o.; - nikjer tožena stranka ni bila navedena kot menični porok in tudi ni podpisala menične izjave s pooblastilom kot porok; - menici sta bili podpisani šele v letu 2012; Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi tudi po uradni dolžnosti (takšne kršitve so morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, vendar pa preizkus pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Pritožba sicer meni, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj šteje, da so Pogodba o poslovnem sodelovanju št. ... z dne 28. 9. 2011 in menici ter menični izjavi podpisani istega dne, čeprav je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da temu ni tako in da je do podpisa menic in meničnih izjav prišlo šele v letu 2012, vendar pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje, res ne zgolj v eni točki obrazložitve, je navedlo, da sledi izpovedbi priče H., kdaj je prišlo do podpisa menic (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in nato še 18. točka obrazložitve) in ta je izpovedal, da sočasno ob podpisu Pogodbe o poslovnem sodelovanju, tako da je sodišče prve stopnje podalo razloge za svojo presojo glede časa podpisa menic in je pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov neutemeljen.

Pritožba pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotne materialnopravne zaključke o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožeča stranka kot prodajalec 28. 9. 2011 z družbo C. d.o.o. kot kupcem sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... (listini A 4 in B 3 v spisu); - da je s četrtim odstavkom 9. člena te pogodbe bilo dogovorjeno, da za zavarovanje plačil kupec izstavi dve bianco podpisani menici z menično izjavo in pooblastilom za unovčenje; - da je tožena stranka kot direktor pri kupcu podpisal dve bianco menici in sicer na mestu, kot je bilo označeno na vzorčni menici, ki jo je imel pri sebi komercialist P. H., ki je bil tudi edini navzoč pri podpisovanju menic; - da ob podpisovanju menic sploh ni bilo govora o meničnem poroštvu, vendar pa je tožena stranka kljub temu glede na vzorčno menico podpisala bianco menici kot zakoniti zastopnik za izdajatelja-trasanta C. d o.o. in v tej funkciji podpisala menično izjavo - pooblastilo za izpolnitev menice in unovčenje menice (priloga A 7) in na talonu - lice menice podpisala menico še kot fizična oseba (priloga A 2); - da je bila menica podpisana kot bianco menica, podatki o višini in dospetju obveznosti pa so bili vpisani 22. 8. 2012 (prilogi A 2, A 7); - da tožena stranka kot menični porok ni podpisala izjave za to poroštvo niti pooblastila za unovčenje.

Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da zakon o menici (v nadaljevanju ZM) posebej ne ureja bianco menice in da o njej govori posredno le drugi odstavek 16. člena ZM, ki dopušča, da ob izdaji menice, ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo kot menico, razen podpisa izdajatelja menice ali akceptanta ali obeh, vendar pa se izdajatelj - dolžnik in upnik - prejemnik menice sporazumeta, da sme slednji menico izpolniti in uporabiti v svojo korist ali pa prenesti na drugega in z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

Pravilen je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da za izpolnitev bianco menice in njeno unovčenje ni nujno potrebna pisna menična izjava in pooblastilo za izpolnitev, saj je menično pooblastilo lahko dano tudi na konkludenten način, zlasti s podpisom in izročitvijo meničnega blanketa upniku.

V obravnavni zadevi je menično izjava s pooblastilom bila podpisana le za izdajatelja bianco menice družbo C. d.o.o., kar je podpisala tožena stranka kot zakoniti zastopnik te družbe, ni pa takšne izjave in pooblastila podpisala tožena stranka kot menični porok, vendar pa je glede na zgoraj navedeno pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da za učinkovanje menične zaveze ni potrebna posebna pisna menična poroštvena izjava in pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s podpisom menice na talonu bianco menice zavezala kot menični porok-avalist, saj za nastanek avala zadostuje podpis na licu menice, razen če ne gre za trasatov ali trasantov podpis.(30. člen ZM).

Da je tožena stranka bianco menico podpisala dvakrat in sicer kot zakoniti zastopnik trasanta (družba C. d.o.o.) in še posebej na talonu menice, pritožbeno ni sporno, sporno pa je ali drugi podpis, ki šteje kot podpis meničnega poroka tudi zavezuje toženo stranko kot meničnega poroka glede na okoliščine, v katerih je bianco menica podpisana in na katere je tožena stranka opozarjalo, sodišče pa jih štelo kot neupoštevne temeljne menično pravne ugovore.

Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da ni bilo nikoli govora, tudi ne ob podpisovanju sporne menice, da bi se tožena stranka naj s podpisom menice tožeči stranki zavezovala kot porok za obveznosti izdajatelja menice.

Dokazni postopek je pokazal, da sta ob podpisu menice sodelovala le tožena stranka in na strani tožeče stranke komercialist P. H., ki je glede na dogovor z deveto točko Pogodbe o poslovnem sodelovanju, s katero se je družba C. zavezala, da bo v zavarovanje svoje obveznosti izdala dve bianco menici, s sabo prinesel dve bianco menici in vzorčno izpisano menico, ki je služila kot navodilo toženi stranki, kako naj podpiše menico, pri čemer sploh ni bilo govora o meničnem poroštvu, saj je komercialist pojasnil, da mu ni znano, kako nastane menično poroštvo in da je deloval tako, da je stranki prinesel poleg menic, ki naj jih podpiše, še vzorec menice, da je stranki olajšal delo.

Dokazni postopek je še pokazal, da se je pogodbeno menično zavezala le družba C. d.o.o. kot podpisnik pogodbe o poslovnem sodelovanju in da v devetem členu te pogodbe ni govora o bianco avalirani menici ter da je menična izjava s pooblastilom za izpolnitev in unovčenje te menice podpisana zgolj za izdajatelja menice, vse je podpisovala tožena stranka kot zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. Glede na takšne dejanske okoliščine, kot so ugotovljene, ima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno materialno pravno presodilo utemeljenost temeljnega meničnega ugovora, ki ga ima tudi avalist do prvega imetnika menice, upravičenca iz temeljnega posla, ko je štelo, da mora tožena stranka nositi posledice svojega lahkomiselnega ravnanja in posledice nepoznavanja prava, ker je lahkoverno podpisala bianco menico tudi kot menični porok, pri tem pa ni presojalo ugotovljenega dejanskega stanja glede na po toženi stranki uveljavljan ugovor nepoštene pridobitve menične zaveze meničnega poroka.

Pritožbeno sodišče meni, da je v celoti pritrditi toženi stranki, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je sicer tožena stranka podpisala na menico kot menični porok, šteti, da je ta podpis ne more materialnopravno zavezovati, saj gre za nedvomno nepošten način pridobitve podpisa tožene stranke.

Tožeča stranka je vedela, da se je podpisnik pogodbe o poslovnem sodelovanju zavezal le za zavarovanje z bianco ne avalirano menico, pa je kljub temu po svojem komercialistu toženi stranki dala v podpis bianco menico na podlagi vzorčne menice, ki pa je bila bianco avalirana menica, pri čemer pa tožene stranke na to okoliščino sploh ni opozorila, na kar bi jo gotovo morala ob upoštevanju zaveze iz pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Tožena stranka je podpisovala menico glede na dogovor v pogodbi o poslovnem sodelovanju in ob zaupanju v pošteno ravnanje tožeče stranke, da bo od predložitvi menice v podpis dosegla zgolj to, kar je bila zaveza po pogodbi, ko pa je tožeča stranka s svojim ravnanjem dosegla več, kot bi ob pričakovanju tožene stranke, ki je podpisovala bianco menico v vlogi direktorja pogodbene stranke smela, ji je gotovo pripisati nepošteno ravnanje.

Ker je tožeča stranka ravnala nepošteno, tožene stranke podpis na menici ne more materialno pravno zavezovati in je zato ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. (1) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano s sodbo spremenilo, tako da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. 002 VL 123640/2012 z dne 30. 8. 2012 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka glede na to, da je tožena stranka v celoti uspela v tem postopku (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 379,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o sodnih taksah ( v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) kot potrebne stroške priznalo: 136,50 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 126,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR administrativnih stroškov (tar. št. 6002), vse povečano za 20% DDV, ki je veljal v času izstavitve stroškovnika, ker je pooblaščenec tožene stranke zavezanec za plačilo DDV, kar znaša 56,50 EUR. Priznalo je tudi sodno takso za ugovor v znesku 40,00 EUR. Skupaj torej znašajo potrebni stroški tožene stranke 379,00 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo v celoti, ji mora tožeča stranka povrniti še stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Na podlagi priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) kot potrebne stroške priznalo: 168,00 EUR kot nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210), povečano za 22 % DDV (ki velja v času odločanja o pritožbi), kar znaša 36,96 EUR. Poleg tega ji je priznalo tudi sodno takso za pritožbo v znesku 165,00 EUR. Tožeča stranka mora tako toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 369,96 EUR v roku 15 dni od vročitev te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): primerjaj dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 41 in stran 228.