Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 15. 12. 2001 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Pri tem je utrpel pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarninsko raztrganinsko rano na čelu nad desno obrvjo, udarninsko raztrganinsko rano v predelu zunanjega očesnega kota desno, globoke odrgnine po glavi, zvin levega gležnja, udarnino in izliv pod noht palca leve noge in udarnino desne dlani, zaradi česar mu je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 13.353,36 EUR (prej 3,200.000 SIT), od tega 5.842,09 EUR (prej 1,400.000 SIT) za telesne bolečine, 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za strah in 5.842,09 EUR (prej 1,400.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, medtem ko je bil v presežku tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

2. Revizijo je vložil tožnik glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za vsako od uveljavljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik sicer v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine, podrejeno pa razveljavitev.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno upoštevano.(1) Neutemeljen je revizijski očitek, da bi morala biti tožniku prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pojem skaženosti je pravni standard. V sodni praksi prevladujejo za presojo o konkretni vsebini tega pravnega standarda objektivno subjektivni kriteriji. To pomeni, da presoja terja najprej natančno ugotovitev konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti. Nato sledi sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti njihovega zakrivanja in subjektivna merila o vplivanju teh lastnosti sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje, upoštevaje pri tem njegovo starost in spol. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je otekanje tožnikovega gležnja le občasno, deformiran noht na levi nogi pa ni opazen. Tožnik lahko oboje zakrije tako, da se ustrezno obleče. Nižji sodišči sta glede na navedeno pravilno zaključili, da v tem primeru ne gre, izhajajoč iz določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. v nadaljevanju ZOR), za pravno priznano škodo.

6. Revizijsko sodišče je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov. .Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 141/92, II Ips 352/2005, II Ips 324/2002, II Ips 372/2003, II Ips 456/96, II Ips 237/98, II Ips 563/2002, II Ips 154/2007, II Ips 151/99, II Ips 470/2001 in II Ips 419/2006.