Jedro

Če lahko kot izvršilni upnik nastopa pravni naslednik, ki je z javno ali po zakonu overjeno listino ali pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku dokazal, da je bila terjatev nanj prenesena, je mogoče šteti, da je prenos terjatve dokazan tudi takrat, kadar je ta prešla na pravnega naslednika po samem zakonu. V skladu z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče pri svojem odločanju vezano na rezultat predhodnega postopka iz katerega izvira izvršilni naslov, in sicer tako v objektivnem smislu oz. glede vsebine in obsega v njem ugotovljene terjatve, kot tudi v subjektivnem smislu oz. glede oseb, na katere se nanaša izvršilni naslov. Zaradi te subjektivne vezanosti je zakonodajalec v že navedenem 22. členu ZIP tudi določil izjemo, s tem ko je dal možnost predlaganja izvršbe, ob izkazanosti zakonsko določenih pogojev, tudi pravnemu nasledniku tistega, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi, na podlagi izvršljivih sodb Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, dovolilo izvršbo z izpraznitvijo enosobnega stanovanja izmere 42,79 m2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu X v Ljubljani. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper omenjeni sklep o izvršbi.

Zoper tega je omenjena dolžnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev izvršbe. Navaja, da izvršba ni več dopustna glede na to, da je od izdaje pravnomočne sodbe preteklo več kot 10 let. Očitno je tudi, da v času izdaje izpodbijanega sklepa upnica ni bila več lastnica navedene nepremičnine, zato tudi ni več upravičena do izvršbe zoper dolžnico oz. za to nima izkazanega pravnega interesa. Ne glede na to pa upnica ni bila aktivno legitimirana niti za vložitev predloga za izvršbo. Po pravnomočni sodbi je dolžnica dolžna izročiti stanovanje Samoupravni stanovanjski skupnosti Ljubljanskih občin, ne pa komu drugemu, ne glede na lastništvo predmetnega stanovanja. Mestna občina Ljubljana ni pravni naslednik samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljanskih občin, zato tudi ni mogla vstopiti v njene pravice. Upnica bi kot lastnica stanovanja lahko zahtevala njegovo izpraznitev v pravdnem, ne pa v izvršilnem postopku, saj neposredna izvršba zaradi izpraznitve stanovanja ni mogoča. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izvršba nedopustna zaradi poteka desetletnega roka od izdaje pravnomočne sodbe. S takšno trditvijo dolžnica očitno uveljavlja zastaranje upničine terjatve. Res je, da terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo zastarajo v desetih letih, če upnik v tem času ne zahteva izpolnitve obveznosti (2. odstavek 360. člena in 1. odstavka 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodba, s katero je bila ugotovljena obravnavana terjatev, je postala pravnomočna 27.9.1990 z odločitvijo sodišča druge stopnje. Vendar pa je bilo z dnem, ko je upnica zahtevala njeno izterjavo (izvršba je bila predlagana 4.1.1993), zastaranje pretrgano (388. člen ZOR).

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da upnica ni bila aktivno legitimirana za vložitev predmetne izvršbe in da bi morala v pravdnem postopku ponovno zahtevati izpraznitev stanovanja. Po določilu 22. člena ZIP (pravilnost odločitve v obravnavani zadevi je treba presojati po določilih ZIP, Ur. list SFRJ, št. 20/78, ki je veljal v času odločitve o dovolitvi izvršbe in v času vložitve ugovora) dovoli sodišče izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj; kadar pa to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku. Če torej lahko kot izvršilni upnik nastopa pravni naslednik, ki je z javno ali po zakonu overjeno listino ali pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku dokazal, da je bila terjatev nanj prenesena, je mogoče šteti, da je prenos terjatve dokazan tudi takrat, kadar je ta prešla na pravnega naslednika po samem zakonu. In prav za takšno situacijo je v obravnavani zadevi tudi šlo. Pravni naslednik samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljanskih občin je glede obravnavanega stanovanja postala Občina Ljubljana Center. Po določilu 25. člena Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. list SRS, št. 42/89) prevzamejo ustrezne družbenopolitične skupnosti v skladu s prevzemom nalog po ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih amandmajev IX - LXXXIX k Ustavi SR Slovenije (Ur. list SRS, št. 32/89) sredstva, pravice in obveznosti samoupravnih interesnih skupnosti, arhiv, dokumentacijo in drugo. S tem je bilo z zakonom odločeno o vprašanju pravnega nasledstva ukinjenih samoupravnih skupnosti. Po 113. členu Stanovanjskega zakona je omenjena občina postala lastnica obravnavanega stanovanja, vse njeno premoženje, torej tudi obravnavano stanovanje, ki leži na njenem območju, pa je na podlagi 51. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. list RS št. 72/93) v celoti pripadlo Mestni občini Ljubljana oz. upnici.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da upnica v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila več lastnica navedene nepremičnine, saj je bila ta vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki. V skladu z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče pri svojem odločanju vezano na rezultat predhodnega postopka iz katerega izvira izvršilni naslov, in sicer tako v objektivnem smislu oz. glede vsebine in obsega v njem ugotovljene terjatve, kot tudi v subjektivnem smislu oz. glede oseb, na katere se nanaša izvršilni naslov. Zaradi te subjektivne vezanosti je zakonodajalec v že navedenem 22. členu ZIP tudi določil izjemo, s tem ko je dal možnost predlaganja izvršbe, ob izkazanosti zakonsko določenih pogojev, tudi pravnemu nasledniku tistega, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik. Izvršbo zato lahko predlaga tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik ali njegov pravni naslednik, ali pa naslednikov naslednik, torej vsakdo izmed navedenih. Pri tem pa je izvršilno sodišče (zaradi litispendence) dolžno paziti le, da izvršbe ne predlagata oba oz. vsi hkrati. Glede na navedeno je za realizacijo obveznosti v izvršbi v izvršilnem naslovu brez pomena, če je po izvršljivosti obveznosti tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik ali pa njegov pravni naslednik, odtujil predmet obveznosti. Izvršilni upnik pa tudi ni dolžan izkazati pravnega interesa za vodenje izvršbe, saj se ta glede na navedeno predpostavlja.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo dolžnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP - 77 v zvezi s 14. členom ZIP).