Jedro

Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti upošteven vzrok za zmotno uporabo materialnega prava. Po drugem odst. 395.čl. ZPP je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje upošteven razlog, če je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče pa uporablja materialno pravo glede na trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudijo pravdne stranke.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikom znesek 17.094,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1990 dalje in znesek 60.54 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1986 dalje. Tako je odločilo potem, ko je bilo z vmesno sodbo pravnomočno razsojeno, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki nastala tožnikom zaradi smrti T. P., v obsegu dveh tretjin, ponesrečeni P. sam pa eno tretjino. V dosedanjem postopku je bilo že pravnomočno razsojeno o zahtevkih za povrnitev nepremoženjske škode, z izpodbijanima sodbama pa sta bila v obsegu odgovornosti tožene stranke priznana zahtevka za postavitev nagrobnega spomenika in za pogrebne stroške.

Zoper sodbo prve stopnje se je pritožila tožena stranka in sicer zaradi zneska 47.06 SIT, za kolikor naj bi se znižal prisojeni znesek 60.54 SIT. Sporni znesek 47.06 SIT predstavlja zavarovalnino po kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Po mnenju tožene stranke bi bilo treba izplačano zavarovalnino všteti v priznano odškodnino, kajti premijo je plačala tožena stranka iz poslovnega sklada. Sodišče druge stopnje je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava in sicer 948.čl. v zvezi s prvim odst. 193.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. V zahtevi povzema bistvene podatke o dosedanjem poteku postopka. V zvezi s še spornim delom odškodninskega zahtevka pa postavlja pravno vprašanje, ali je imelo kolektivno nezgodno zavarovanje, ki ga je imela tožena stranka pri tedanji Zavarovalni skupnosti Triglav, O. s. P., pravno naravo zavarovanja pred odgovornostjo v smislu tretjega odst. 948.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, glede na to, da tožena stranka zatrjuje, da je premijo plačala iz svojih sredstev in s tem izrazila namen, da bi bili odškodninski zahtevki njenih delavcev delno pokriti. V spisu pa ni pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju delavcev tožene stranke za leto 1986, niti ni ugotovljeno, iz katerih sredstev je tožena stranka plačala zavarovalno premijo. Zato izpodbijana sodba nima prepričljivih razlogov o tem, ali je bilo sklenjeno osebno zavarovanje ali pa zavarovanje odgovornosti. Navaja, da sta sodišči v posledici te bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabili materialno pravo in sicer 948.čl v zvezi s prvim odst. 193.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče RS ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi obe sodbi v izpodbijanem delu ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki pa nanjo nista odgovorili (drugi odst. 408.čl. v zvezi s 3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Dokaz s pogodbo o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, ki jo je sklenila tožena stranka za svoje delavce v letu 1986, je predlagala tožeča stranka na naroku dne 9.10.1994 (l. št. 109 spisa). To pogodbo ima tožena stranka, vendar je ni predložila sodišču. Na naroku dne 11.3.1996, ko je bila končana glavna obravnava, nobena od strank ni zahtevala pregleda te pogodbe. S sodbo opr. št. P 214/95 z dne 11.3.1996 je bilo med drugim ugodeno tudi zahtevku za povračilo stroškov za nagrobni spomenik in pogreb. Zoper to sodbo se je tožena stranka pritožila in izrečno izpodbijala tudi izrek o tem delu zahtevka, vendar kolektivnega pogodbenega zavarovanja sploh ni omenila niti v zvezi z izvajanjem dokazov, niti v zvezi s tem, da bi se že prej plačana zavarovalnina (dne 3.9.1987) morda nanašala na pokritje premoženjske škode tožeče stranke. Navedena sodba je bila prav glede spornih pogrebnih stroškov razveljavljena in o tem delu zahtevka se je postopek nadaljeval. Dejstvo, da dokaz s pregledom pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju v prejšnjem postopku ni bil izveden, na noben način ne more predstavljati kršitve določb postopka v nadaljnjem postopku. Nobena od strank se na to pogodbo ni več sklicevala, pač pa sta stranki soglašali, da se tožeči stranki prizna zaradi plačila stroškov sedmine, za cvetje in vence 90,82 SIT (narok 19.11.1996, l.št. 185 spisa). Dve tretjini tega zneska, to je 60,54 SIT pa predstavlja še zdaj delno sporno postavko.

Iz navedenega sledi, da v zvezi z dokazom po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju za l.1986 ni bilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. To pogodbo ima tožena stranka, ki pa se prej nanjo ni sklicevala. To je storila šele v pritožbi, vendar tudi tedaj pogodbe ni priložila. Če stranka, ki razpolaga z določeno dokazno listino, te listine ne predloži sodišču in se nanjo niti ne sklicuje, tega ni mogoče prikazati kot kršitev določb postopka v njeno škodo. Mogoče je, da je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar mora posledice takega pravdanja pripisati tožena stranka sebi. Vsekakor pa to ni razlog, ki bi ga lahko uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti (3. odst. 385.čl. v zvezi z 2. odst. 408.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi bila s plačilom zavarovalnine po kolektivnem nezgodnem zavarovanju poravnana premoženjska škoda tožeče stranke. Nasprotno, še na zadnji glavni obravnavi dne 18.11.1996 je soglašala z višino zneska za sedmino, cvetje in vence. Šele v pritožbi je uveljavljala, naj se zavarovalnina upošteva pri določitvi te odškodninske postavke, vendar niti tedaj ni trdila, da sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje za leto 1986 sploh pokriva to škodo. Zato vprašanje, ki ga sproža zahteva za varstvo zakonitosti, namreč ali je treba sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje razumeti kot zavarovanje odgovornosti, presega obseg te pravde. V okviru trditev in predlogov strank ni bilo sporno, da tožena stranka ni sklenila zavarovanja za odgovornost. Tako razlago pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju kot možno na novo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti. Vendar to vprašanje postavlja kot nerešeno zaradi zatrjevanih kršitev določb postopka in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev postopka ni bilo, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti upošteven vzrok za zmotno uporabo materialnega prava. Po drugem odst. 395.čl. ZPP je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje upošteven razlog, če je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče pa uporablja materialno pravo glede na trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudijo pravdne stranke. Ko torej tožena stranka ni zatrjevala obstoja zavarovanja za odgovornost in ko ni trdila, da je izplačana zavarovalnina pokrila nepremoženjsko škodo tožnikov, je izpodbijana sodba pravilno uporabila določbo 948.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, s tem da je tožnikom priznala pravico do odškodnine ne glede na njihovo pravico do zavarovalne vsote.

Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podani. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odst. 408.čl. v zvezi s 393.čl. ZPP).