Jedro

Ob odsotnosti listinskih dokazov o plačilu preostanka kupnine je sodišče prve stopnje na podlagi celovite in prepričljive ocene izpovedi pravdnih strank ter prič prišlo do pravilnega zaključka, da tožencu plačila preostale kupnine v višini 25.000,00 EUR ni uspelo dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da je toženec dolžan v roku petnajst dni plačati tožniku znesek 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2009 dalje do prenehanja obveznosti. Pod točko II. izreka je odločilo, da je toženec dolžan v roku petnajst dni povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.359,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil ne tega, da toženec ni plačal 25.000,00 EUR na račun kupnine in ne tega, da bi toženec dokazal, da je kupnino v celoti plačal. Navaja, da je toženec pogodbo razlagal na način, da se s tem, ko se izroči overjen izvod pogodbe, šteje, da je bil istočasno izročen denar in zato ni zahteval potrdila o izročitvi denarja. Sodišče neutemeljeno meni, da je priča T., ki je videla izročitev denarja, neverodostojna. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženec in priča nista skladno izpovedala o kraju izročitve denarja, saj ni sporno, da je do izročitve prišlo v lokalu za avtobusno postajo. Na neskladje v izpovedbi pa ne more kazati to, da je toženec napačno navedel ime lokala, ki se sedaj imenuje M., pred tem pa se je imenoval T., saj so o istem lokalu (M.) izpovedali tako pravdni stranki kot priča T. Sicer pa tožnikova izpovedba, da je v lokalu bil prisoten neki moški, ki pa je kasneje odšel, potrjuje navedbo toženca, da je bil ob izročitvi denarja v lokalu prisoten priča T. Toženec navaja, da ga tožnik nikoli ni pozval na plačilo preostanka kupnine in ni razumljivo, zakaj je tako dolgo časa čakal, v vmesnem času pa podpisal služnostne pogodbe za komunalno opremljenost prodane nepremičnine. Zaključek prvega sodišča, da toženec ni zahteval potrdila o plačilu celotne kupnine, je potrebno razlagati drugače, in sicer z vidika, da je toženec pogodbo sam sestavil, da je pri pripravi pogodbe tožnik aktivno sodeloval, saj jo je toženec trikrat popravljal, da je bil namen pogodbe, da se kupnina izroči sočasno z izročitvijo overjene pogodbe, toženec pa je v potrditev tega posla prosil prijatelja T., da je prisostvoval v lokalu, ko je toženec izročil denar. V pogodbi ni bilo govora o obročnem plačilu, to tudi niso bile tožbene navedbe, čudno pa je, da tožnik v zemljiškoknjižnem postopku ni uporabil pravnih sredstev. Sodišče nima nobene podlage, da bi lahko varno zaključilo, da naj bi toženec zadrževal plačilo preostanka kupnine zaradi težav z gradbenim dovoljenjem. Sodišče zmotno ocenjuje izjavo toženca, da naj mu tožnik vrne 15.000,00 EUR, pa bo on dal nazaj parcelo, za razliko pa bo toženec tožil tožnika. Toženčevo izjavo je potrebno razumeti na način, da parcela zaradi nezazidljivosti ni vredna ničesar, niti 15.000,00 EUR. Toženec pa je že plačal 40.000,00 EUR in bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku moral plačati 65.000,00 EUR. Tožnik ni bil zadovoljen z dogovorjeno kupnino v znesku 40.000,00 EUR in je zato zahteval še nekaj zraven, in sicer 5.000,00 EUR, ni pa res, da je toženec dolgoval še preostanek kupnine v znesku 25.000,00 EUR, sicer bi tožnik to zahteval. Ocena sodišča prve stopnje, da sta priči R. C. in M. C. izpovedovala v nasprotju s tožencem, je napačna. Priči sta bili seznanjeni z vložitvijo tožbe, zato je bil predlog tožnika za plačilo še 5.000,00 EUR, da bi umaknil tožbo. Znesek 2.500,00 EUR ni bil ponujen s strani toženca na račun premalo plačane kupnine, to je v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Ta znesek je bil s strani toženca ponujen zaradi ljubega miru. Toženec navaja, da je bila celotna kupnina 40.000,00 EUR izročena po podpisu in overitvi pogodbe pri notarju, in sicer v lokalu M., kar je potrdila tudi priča T. Sodba ima po mnenju toženca zaradi zgoraj naštetih argumentov takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj odločilna dejstva nasprotujejo zaključkom sodišča in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo prvega odstavka 435. člena Obligacijskega zakonika, ko je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja naložilo tožencu plačilo premalo plačane kupnine. Toženec predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil niti tega, da toženec ni plačal preostanka kupnine niti tega, da je kupnino v celoti plačal. Iz razlogov sodbe na strani tri obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da v dokaznem postopku ni bilo dokazano niti, da je bilo ustno dogovorjeno obročno plačilo kupnine (kar je zatrjeval tožnik) niti, da je bilo dogovorjeno, da izročitev overjenega izvoda kupoprodajne pogodbe pomeni potrditev, da je bila kupnina v celoti plačana (kar je zatrjeval toženec). Iz obrazložitve jasno izhaja, da je prvo sodišče ocenilo, da tožencu plačila preostale kupnine glede na izvedene dokaze ni uspelo dokazati. Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno, skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev. Sodba ima razloge o pravnoodločilnih dejstvih, v pritožbi očitane bistvene kršitve postopka niso podane, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere mora še paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da toženec ni dokazal, da izročitev overjenega izvoda kupoprodajne pogodbe pomeni potrditev plačila kupnine, saj iz pogodbe to ne izhaja, tožnik je to zanikal, toženec pa tega z ostalimi dokaznimi predlogi ni uspel dokazati. Na tožencu je bilo dokazno breme, da dokaže plačilo med strankama spornega dela kupnine (212. člen ZPP). Ob odsotnosti listinskih dokazov o plačilu preostanka kupnine je sodišče prve stopnje na podlagi celovite in prepričljive dokazne ocene izpovedi pravdnih strank ter prič prišlo do pravilnega zaključka, da tožencu plačila preostale kupnine v višini 25.000,00 EUR ni uspelo dokazati. Držijo sicer pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama ni sporno, da je do izročitve denarja prišlo v gostilni, ne držijo pa pritožbene navedbe, da tožnikova izpovedba, da je v lokalu bil prisoten neki moški, ki pa je kasneje odšel, potrjuje navedbo toženca, da je bil ob izročitvi denarja v lokalu prisoten priča T. Tožnik je namreč zanikal, da bi v času izročitve denarja bil v bližini kdo, ki bi lahko videl ali slišal, da je toženec izročil denar, pri čemer je izpovedal, da je ob prihodu strank v gostilno v enem kotu sedel možakar, ki pa je gostilno zapustil, preden mu je toženec izročil denar. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot neprepričljivo ocenilo izpovedbo priče T., ki je po eni strani izpovedal, da je bil v gostilni le meter in pol stran od pravdnih strank in je zato dobro videl izročitev denarja, po drugi strani pa kljub tej kratki razdalji ni slišal, kaj sta se tožnik in toženec pogovarjala. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je nenavadno, da je priča T. po lastni izpovedbi, takoj ko je videl izročitev denarja, kar odšel, saj bi bilo glede na prijateljske vezi s tožencem bolj logično, da bi ga počakal. Predvsem pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženec nikoli ni ne zatrjeval ne izpovedoval tega, kar je povedal priča T. glede razlogov za svojo prisotnost pri izročitvi denarja med pravdnima strankama, in sicer da je bil priča tožencu dolžan 1.500,00 EUR, ki jih je tožencu vrnil tisti dan na parkirišču, toženec pa je dal ta denar v kuverto skupaj z ostalim denarjem za kupnino in je torej tožencu za plačilo kupnine manjkalo prav teh 1.500,00 EUR. Toženec v pritožbi prvič podaja trditve, da je priča T. spornega dne tožencu vrnil 1.500,00 EUR, zato takšne trditve predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec zatrjeval, da je denar za celotno kupnino prejel od prodaje nepremičnin A. T., na vprašanje sodišča, kako to, da je priča T. vedel za izročitev denarja, pa tudi ni povedal, da mu je bil T. še kaj dolžan, temveč je dejal, da bo o tem izpovedala priča sama. Ob dejstvu, da toženec od tožnika ni zahteval potrdila o plačilu kupnine, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni razumljivo, zakaj toženec priče T. ni povabil k mizi, kjer sta sedeli pravdni stranki, v kolikor je bil s T. res dogovorjen, da bo T. priča izročitvi denarja med strankama, saj bi T. v takšnem primeru lahko tudi sam preštel denar, ki je bil izročen tožniku. Glede na navedene neskladnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivejši izpovedbi tožnika, da je od toženca prejel le 15.000,00 EUR, saj mu je toženec dejal, da ne more plačati vsega naenkrat. Na podlagi pritožbeno neizpodbijane ugotovitve prvega sodišča, da je toženec sredstva od prodaje nepremičnine A. T. prejel ob podpisu pogodbe s T. dne 8.9.2008, pa je sodišče pravilno ocenilo, da to dokazuje zgolj to, da je toženec z zadostnimi sredstvi razpolagal eno leto pred sklenitvijo pogodbe s tožnikom, ne pa nujno tudi v času sklenitve te pogodbe, to je 4.9.2009. Pravilna je ocena prvega sodišča, da dodatno okoliščino, ki nakazuje, da je toženec res plačal le 15.000,00 EUR, ne pa celotne kupnine v višini 40.000,00 EUR, predstavlja tudi izjava toženca, podana na naroku dne 19.1.2011, ko je toženec dejal, da naj mu tožnik zaradi težav z gradbenim dovoljenjem vrne 15.000,00 EUR, pa bo on dal nazaj parcelo, nato pa dodal, da bo za razliko sam tožil tožnika. Po presoji pritožbenega sodišča bi toženec v primeru, če bi res plačal celotno kupnino, tožniku predlagal, naj mu celotno kupnino tudi takoj vrne. Toženec v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje trditve, da tožnik ni bil zadovoljen z dogovorjeno kupnino v znesku 40.000,00 EUR, saj takšne toženčeve izpovedbe, kot je prvo sodišče pravilno ugotovilo, ni potrdil noben drug izveden dokaz in tožencu tega ni uspelo dokazati.

Prvo sodišče je prav tako pravilno ugotovilo, da niti priči R. in M. C., toženčeva hči in zet, o plačilu celotne kupnine na podlagi lastnih zaznav nista znala izpovedati, medtem ko pritožba neutemeljeno izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da navedeni priči nista potrdili izpovedbe toženca, da je tožniku ponujal plačilo dodatnega zneska 2.000,00 EUR oziroma 2.500,00 EUR zato, da bi mu ta pomagal pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta priči C. potrdili, da je tožnik dodatna plačila zahteval na račun premalo plačane kupnine, ne pa za ureditev soglasij v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je v tem delu podano nasprotje s spisovno dokumentacijo. Priča R. C. je namreč izpovedala, da tožniku z njihove strani v zvezi s temi soglasji plačila niso bila ponujena in jih tožnik tudi ni zahteval, temveč je tožnik zahteval še 5.000,00 EUR na račun kupnine, medtem ko priči M. C. ni bilo znano, da bi tožnik za podpise soglasij zahteval kakšno plačilo ali da bi mu z njihove strani v ta namen bili ponujeni kakšni zneski. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da so bila dodatna plačila tožniku z njegove strani oziroma s strani njegove hčerke ponujena zaradi pridobitve soglasij za gradbeno dovoljenje, pa ne more vplivati dejstvo, da sta navedeni priči povedali, da je R. C. po tožnikovi zahtevi za plačilo kupnine tožniku ponudila 2.500,00 EUR zato, ker je želela dobre odnose s sosedi oziroma izvensodno rešitev zadeve. Pritožba nadalje neutemeljene uveljavlja, da ni razumljivo, zakaj je tožnik podpisal služnostne pogodbe za komunalno opremljenost prodane nepremičnine, saj je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani sedem sodbe prepričljivo pojasnilo, da je tožnik naknadne dogovore v zvezi s souporabo dovozne poti in vodovodnim ter komunalnim priključkom podpisal zaradi odpravljanja težav pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nenavadno, da tožnik v zemljiškoknjižnem postopku ni uporabil pravnih sredstev, če kupnina res ni bila v celoti plačana. Glede na to, da je toženec razpolagal z overjenim izvodom kupoprodajne pogodbe z vsebovanim zemljiškoknjižnim dovolilom, tožnik v zemljiškoknjižnem postopku zaradi neplačila celotne kupnine ne bi mogel biti uspešen. Zemljiškoknjižno sodišče je namreč pri odločanju o vpisu na podlagi četrtega in petega odstavka 149. člena ZZK-1 dolžno presojati popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ni pa pristojno pri odločanju o vpisu preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla iz prvega oziroma drugega odstavka 36. člena ZZK-1, in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla.

Prvo sodišče je tudi pravilno obrazložilo, da je toženec v svoji izpovedbi, ko je dejal, da je do izročitve denarja prišlo v lokalu T., prišel v nasprotje z lastnimi zatrjevanimi dejstvi in z izpovedbo priče T., da je do izročitve denarja prišlo v lokalu M., pri tem pa je tudi na naroku dne 21.3.2011 podal nasprotujoč si opis lokacije spornega lokala. Da se je lokal M. prej imenoval T. toženec v pritožbi prvič navaja, na to niti ni opozorila toženčeva pooblaščenka, ki je bila prisotna ob toženčevem zaslišanju, vendar pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da med strankama glede na njuno trditveno podlago ni bilo sporno, da je do izročitve denarja prišlo v lokalu M., zato navedeno neskladje v tožnikovi izpovedbi za odločitev v obravnavanem primeru niti ni bistvenega pomena. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik sploh ni zatrjeval obstoja dogovora o obročnem plačilu, saj je tožnik to zatrjeval v prvi pripravljalni vlogi z dne 2.9.2010, kar je še pred prvim narokom za glavno obravnavo in zato pravočasno. Pritožbene navedbe, da v pogodbi ni bilo govora o obročnem plačilu, pa so v skladu z oceno sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo dokazano, da je bilo dogovorjeno obročno plačilo kupnine.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Ker toženec s svojo pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).