Jedro

Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka, in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožničino vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Ker tožeča stranka niti v predhodnem, niti v rednem postopku pred sodiščem svojega zahtevka ni spremenila, je dokončna odločba zavoda že iz teh - formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje kot tako razveljaviti. Ta nezakonitost ni smela niti mogla biti odpravljena s (kasnejšimi) razlogi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 4 obrazložitve), ki je kot nesporno (?) ugotovilo - čeprav iz razpravnega zapisnika to dejstvo ni razvidno - "da je tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine z dnem 3.11.1994 šteti zgolj kot zahtevo za obnovo postopka ...". Tega dejstva tožnica ni nikoli zatrjevala - ampak nasprotno, vseskozi zanikala - zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati in ga kot odločilno vzeti za podlago svoji - zmotni - odločitvi. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izrecno z revizijo ni bila uveljavljena, zato je revizijsko sodišče v okviru svoje presoje iz 371. člena ZPP ni upoštevalo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. P-645.086 z dne 5.2.1996, v zvezi z odločbo OE Celje z dne 20.2.1995 oziroma njeno spremembo tako, da bi se tožnici priznala pravica do ponovne odmere starostne pokojnine z vštevanjem dodatka za redoljubnost v pokojninsko osnovo. Kot nesporno (?) je ugotovilo, da je tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine z dne 3.11.1994 šteti kot obnovitveni predlog. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, s spremembami - ZPIZ) za dovolitev obnove postopka, je predlog za obnovo zavrnilo. Štelo je, da ne gre za nova dejstva, ki bi nastala ob izdaji odločbe v rednem postopku, saj so bili podatki o višini tožničinih osebnih dohodkov iz naslova redoljubnosti znani že tekom prvotnega postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da vloge tožnice z dne 3.11.1994 ni mogoče šteti kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo ZPIZ, Območne enote C. z dne 8.1.1991, temveč za popolnoma jasno izraženo zahtevo za ponovno odmero pokojnine z vštetjem dela osebnega dohodka iz naslova takoimenovane "redoljubnosti" v pokojninsko osnovo. Ta zahteva ni vsebovala nobenih elementov, ki bi kazali na to, da se izpodbija odločba z dne 8.1.1991 z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka. Tožena stranka pa te zahteve v pritožbenem postopku ni obravnavala po njeni vsebini tako kot se je glasila, temveč jo je mimo volje tožnice obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Če bi tožena stranka štela, da takšna vloga, kot je bila vložena, ni dopustna ali da je vloga nejasna, bi moralo tožnico pozvati na dopolnitev vloge. Tega pa ni storila in takšnemu nezakonitemu ravnanju pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. To pomeni, da ga očitno odobrava. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča s tem, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Po postopku iz 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP), je bil izvod revizije vročen Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi je omejeno na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Sklicevanje revizije o pomanjkanju razlogov v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in njihovem očitnem nasprotju z izrekom, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so podane.

Revizija očita sodišču prve stopnje, da je v okviru sojenja odločalo o zahtevku, ki ga tožnica sploh ni uveljavljala. Na to kršitev je tožnica opozarjala že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, zato je bila tudi na drugi stopnji storjena enaka procesna kršitev. Obe sodišči sta, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, obravnavali in odločali o tožničinem zahtevku kot o predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o odmeri predčasne pokojnine z dne 8.1.1991. In to kljub dejstvu, da je tožnica po svojem pooblaščencu - odvetniku - pri toženem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z vlogo z dne 3.11.1994 uveljavila povsem jasno in določno zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem dela izplačanih osebnih dohodkov iz naslova redoljubnosti (II. točka zahteve). To pa pomeni kršitev, ki je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP).

Iz izreka prvostopenjske sodbe tudi izhaja, da je sodišče o tem zahtevku odločilo, saj je obravnavalo odločbo (sicer neobstoječo) ZPIZ Slovenije, Območne enote C., št. P-645.086 z dne 20.2.1995, ki je bila z dokončno odločbo zavoda z dne 5.2.1996 odpravljena, prav tako pa je odločalo o priznanju pravice do ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem dodatka za redoljubnost v pokojninsko osnovo tožnice. V razlogih pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je presojalo pravilnost dokončne odločbe tožene stranke z dne 5.2.1996, s katero je bil predlog za obnovo postopka zaradi neobstoja obnovitvenih razlogov iz 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) kot nedovoljen zavrnjen.

Dispozitiv prvostopenjske sodbe je zato nerazumljiv in je v nasprotju z njenimi razlogi, to pa pomeni pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se po določbi 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94 - ZPIZ - ki ga je v tem postopku še uporabiti) uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. V postopku pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja morajo organi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje omogočiti zavarovancem, da čim lažje zavarujejo in dosežejo svoje pravice. Ta dolžnost izhaja iz načela varstva pravic (5. člen takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86). Pristojni organ zavoda, ki vodi postopek, mora še posebej skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic (procesnih in materialnih), ki jim gredo po zakonu (14. člen ZUP).

Revizijsko sodišče po podatkih spisa tožene stranke ugotavlja, da je bila zahteva za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem dela izplačanih osebnih dohodkov iz naslova redoljubnosti z dne 3.11.1994 vložena na toženo stranko po pooblaščencu - odvetniku. Vloga tožeče stranke je bila razumljiva in popolna, z jasno postavljenim zahtevkom. O tej zahtevi je prvostopenjski organ z odločbo z dne 20.2.1995 tudi odločil s tem, ko jo je kot neutemeljeno zavrnil. Ob vloženi pritožbi tožnice pa je drugostopenjski organ z dokončno odločbo z dne 5.2.1996 njeno pritožbo zavrnil, odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zavrnil predlog za obnovo postopka zaradi neobstoja obnovitvenih razlogov po 249. členu ZUP-a. Po tretjem odstavku 239. člena takrat veljavnega ZUP-a lahko organ druge stopnje pritožbo zavrne, odločbo v celoti ali deloma odpravi ali jo spremeni.

Organ druge stopnje lahko odpravi odločbo prve stopnje iz formalnopravnih ali materialnopravnih razlogov. Iz prvih razlogov odpravi odločbo, če gre za nepravilnost oziroma kršitev pravil na področju formalnega (procesnega) prava, ki se lahko kaže v izvedbi postopka pred izdajo odločbe (nepravilen postopek) ali v sami odločbi (nepravilna oblika oziroma sestavni deli, nerazumljiv dispozitiv, dispozitiv je sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z obrazložitvijo), iz drugih razlogov pa, če gre za nezakonitost oziroma nepravilnost na področju materialnega prava, ki se kaže v odločitvi o stvari (241., 242. in 243. člen ZUP (1986)). Organ druge stopnje pa lahko - poleg navedenih primerov odpravi odločbo prve stopnje -in ob določenih pogojih drugače reši zadevo, kot je bila rešena na prvi stopnji tako, da spremeni odločbo prve stopnje v korist pritožnika, če s tem ne posega v pravico koga drugega (prvi odstavek 244. člena ZUP). Z enakim namenom lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 263., 266. in 267. členu tega zakona (drugi odstavek 244. člena ZUP (1986)). V prvem odstavku tega člena je določen primer, ko pri odločanju o pritožbi organ druge stopnje veže delno prepoved reformatio in melius (torej spremembe v korist pritožnika). Zaradi pravilne rešitve zadeve sme organ druge stopnje odpraviti odločbo in rešiti stvar v korist pritožnika tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, vendar le ob pogoju, da s tem ne posega v pravico koga drugega (torej ne samo v pravico nasprotne stranke). Toda pri tem je v vsakem primeru vezan na meje zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji.

V obravnavani zadevi, ko je ZPIZ, Območna enota Celje, z odločbo z dne 20.2.1995 zavrnila kot neutemeljeno tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, vloženo dne 3.11.1994, je drugostopni organ Zavoda ob njeni pritožbi odpravil prvostopenjsko odločbo in zavrnil tako pritožbo tožnice kot njen predlog za obnovo postopka. Drugostopenjski organ je po presoji revizijskega sodišča svojo odločitev o odpravi izpodbijane odločbe sprejel mimo pooblastil in pristojnosti, ki mu jih daje 244. člen ZUP (1986), saj je odločal izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek) in ob neobstoju zakonitih razlogov iz 263. člena (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 266. člena (izredna razveljavitev) in 267. člena ZUP (ničnost odločbe) - (drugi odstavek). Predmet preizkusa pritožbenega organa Zavoda je bil jasen in določen izrek prvostopenjske odločbe, s katerim je bila zavrnjena nedvoumno uveljavljena zahteva tožnice za novo odmero pokojnine. Samo v mejah tako postavljenega zahtevka se je lahko gibala presoja drugostopenjskega organa, saj le-ta nima pravice sam (brez volje stranke) preoblikovati uveljavljenega zahtevka. Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka, in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožničino vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Ker tožeča stranka niti v predhodnem, niti v rednem postopku pred sodiščem svojega zahtevka ni spremenila, je dokončna odločba zavoda že iz teh - formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje kot tako razveljaviti. Ta nezakonitost ni smela niti mogla biti odpravljena s (kasnejšimi) razlogi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 4 obrazložitve), ki je kot nesporno (?) ugotovilo - čeprav iz razpravnega zapisnika to dejstvo ni razvidno - "da je tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine z dnem 3.11.1994 šteti zgolj kot zahtevo za obnovo postopka ...". Tega dejstva tožnica ni nikoli zatrjevala - ampak nasprotno, vseskozi zanikala - zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati in ga kot odločilno vzeti za podlago svoji - zmotni - odločitvi. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki izrecno z revizijo ni bila uveljavljena, zato je revizijsko sodišče v okviru svoje presoje iz 371. člena ZPP ni upoštevalo.

Za ugoditev reviziji je zadoščala že ugotovitev, da je tožena stranka z dokončno odločitvijo prekoračila okvire svojih pooblastil iz 244. člena v zvezi s tretjim odstavkom 239. člena ZUP, prav tako pa tudi temeljno načelo iz 5. člena, to je varstvo pravic, s tem pa je bila kršena tudi materialna določba iz 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.