Jedro

Določba 2. alineje tretjega odstavka člena 14 ZP-1, na katero se sodišče opira z utemeljitvijo, da je pravna oseba zadostila dolžnosti seznanitve, pride v poštev le takrat, ko pravna oseba pri storitvi istovrstnega prekrška z drugimi povzetimi ukrepi prepreči ponavljanje istovrstnih prekrškov neposrednega storilca, to je v konkretnem primeru voznika oziroma ko pravna oseba pravila, s katerimi je seznanila delavca, tudi sama spoštuje. Sama seznanitev voznika z njegovimi obveznostmi ni dovolj, pomembno je, ali je pravna oseba izdala kakšna posebna navodila, in ali je tudi ukrepala, da do teh prekrškov ne bi prišlo, zato ni nepomembno, da je bil vozniku prevoz odrejen s strani pravne osebe.

Izrek

Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) pravne osebe in odločbo o prekršku Generalne policijske uprave, Uprave informirane policije, Specializirane enote za nadzor prometa, št. 5550090509885 z dne 10. 11. 2020 (oziroma 14. 10. 2020) po uradni dolžnosti spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrškov v prekršek po 4. alineji sedmega odstavka 34. člena ZCes-1 in prekršek po 2. alineji četrtega odstavka 35. člena ZCes-1 ter postopek zoper pravno osebo zaradi teh prekrškov na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo ter odločilo, da stroški postopka, ki je ustavljen, bremenijo proračun.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ z odločbo o prekršku z dne 10. 11. 2020 pravno osebo spoznal za odgovorno zaradi prekrška po 4. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1, ker je njena odgovorna oseba dne 23. 9. 2020 ob 15:09 uri v javnem cestnem prometu vozila tovorno vozilo pravne osebe, katerega osna obremenitev je presegala dovoljeno osno obremenitev po določilih proizvajalca vozila nad 30%, vsled čemur ji je določil globo 3.000,00 EUR, ter zaradi prekrška po 2. alineji sedmega odstavka 31.a člena ZCes-1, saj je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah njena odgovorna oseba v javnem cestnem prometu vozila tovorno vozilo pravne osebe, katerega masa je presegala največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila nad 10 do vključno 20 odstotkov, saj je namesto 3.500 kg znašala skupna masa tehtanega vozila 4.200 kg, vsled čemur ji je določil globo 900,00 EUR ter nato na podlagi 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo 3.900,00 EUR.

5. Ob tem, ko je pravna oseba v ZSV zatrjevala in izkazovala, da je neposrednega storilca oziroma odgovorno osebo ustrezno seznanila s predpisi in pravili ravnanja ter zatrjevala, da ji dolžnosti neposrednega nadzorstva pri delu delavcev ne nalaga noben predpis in da delavec pri nalaganju ni spoštoval navodil pravne osebe, s katerimi je bil seznanjen, je sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka zaključilo, da obstojijo okoliščine, ki glede na tretji odstavek 14. člena ZP-1 izključujejo odgovornost za prekršek.

Pri tem iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je neposredni storilec - voznik z zavestno malomarnostjo kršil pravila, saj ni preveril obremenitve tovornega vozila, na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila pravna oseba in na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika pa je po prepričanju sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je pravna oseba je v obravnavanem primeru storila vse, kar se od nje zahteva, da do prekrškov ne bi prišlo, saj je neposrednega storilca seznanila z internimi akti, obveznostmi in posledicami nedovoljenih ravnanj, v obravnavanem primeru pa ni predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžnostno ravnanje.

6. Tako odločitev graja prekrškovni organ z navedbami, da prvo sodišče ni sledilo načelu materialne resnice ter da so razlogi o samovolji neposrednega storilca, to je voznika nerazumni. Pri tem izpostavlja sodno prakso (sklep VSK PRp 757/2021 in PRp 658/2022, odločba US RS Up-548/15) ter sodišču očita, da izpostavljene sodne prakse ni upoštevalo.

7. Odgovornost pravne osebe, kot pravilno povzema pritožba in kot izhaja tudi na načelni ravni iz izpodbijane sodbe je določena v 14. členu ZP-1. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njena dejavnost stori v njenem imenu ali pa za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi neposredni storilec1. Te navezne okoliščine sicer zadostujejo za obsodbo pravne osebe, niso pa edina materialnopravna predpostavka kršiteljeve odgovornosti za prekršek, ki ga stori druga fizična oseba. Iz tretjega odstavka člena 14 ZP-1 namreč, kot je sicer prav tako obrazložilo prvo sodišče, izhaja še dodatna (tretja) predpostavka odgovornosti, ki je opredeljena skozi dva alternativno določena ekskulpacijska razloga. Skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZP-1 tako pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi (1. alineja), ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali _s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška_ (2. alineja). Sicer je pritrditi sodišču prve stopnje, da v kolikor noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora kršitelj izvrševati, da bi prekršek preprečil, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da kršitelj izkaže, da je izpolnil dolžnost seznanitve. Vendar, kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 77/2015, so to splošne smernice za presojo ekskulpacijskih razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo z namenom, da kršiteljem olajša uveljavljanje ekskulpacijskih razlogov, prekrškovnim organom in sodiščem pa njihovo presojo, ob tem je pa potrebno pri presoji posamezne prekrškovne zadeve upoštevati konkretna dejstva in okoliščine posameznega življenjskega primera. V primeru, ko pravna oseba odredi ravnanje, ki je v nasprotju z njenimi navodili in pravili, zaradi česar pride do prekrška, pa se ne mora razbremeniti odgovornosti s tem, da izkaže, da je storilca prekrška seznanila s svojimi navodili in pravili, torej da je izpolnila dolžnost seznanitve.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče dokazno ocenjevalo zgolj dejstva in dokaze, ki so v korist pravne osebe, to je listinsko dokumentacijo, iz katere je razviden lastnoročni podpis voznika in zgolj najnižji standard seznanitve. Kot namreč pravilno poudarja pritožba, določba 2. alineje tretjega odstavka člena 14 ZP-1, na katero se sodišče opira z utemeljitvijo, da je pravna oseba zadostila _dolžnosti seznanitve_, pride v poštev le takrat, ko pravna oseba pri storitvi istovrstnega prekrška z drugimi povzetimi ukrepi prepreči ponavljanje istovrstnih prekrškov neposrednega storilca, to je v konkretnem primeru voznika oziroma ko pravna oseba pravila, s katerimi je seznanila delavca, tudi sama spoštuje. Sama seznanitev voznika z njegovimi obveznostmi ni dovolj, pomembno je, ali je pravna oseba izdala kakšna posebna navodila, in ali je tudi ukrepala, da do teh prekrškov ne bi prišlo, zato ni nepomembno, da je bil vozniku prevoz odrejen s strani pravne osebe.

Pritrditi je zato pritožbi, da so razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi, zlasti, ker je imelo prvo sodišče na razpolago dokaze, iz katerih izhaja, da je neposredni storilec v času prekrška delo opravljal po navodilih pravne osebe ter izdajnico z dne 23. 9. 2020, izdano v A. d.o.o., ki se nanaša na naloženi tovor in iz katere izhaja da je naročnik tovora pravna oseba. Pri tem pa so ob ugotovitvi, da pri A. d.o.o. ni bilo tehtnice, tudi nerazumljivi razlogi sodišča prve stopnje, da neposredni storilec prekrška ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni preveril obremenitve tovornega vozila.

Vse te okoliščine so tako, kot pravilno opozarja pritožba pomembne in morajo biti deležne ustrezne pravne presoje v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti pravne osebe, česar prvo sodišče ni storilo, temveč se je zadovoljilo zgolj z zaslišanjem voznika in direktorja pravne osebe, kar pomeni, da je dokazna ocena pomanjkljiva, na podlagi tako pomanjkljive dokazne ocene pa so posledično neprepričljivi in pomanjkljivi tudi razlogi prvega sodišča v izpodbijani sodbi za ekskulpacijo pravne osebe, ko sodišče tako, kot pravilno opozarja pritožba, ekskulpacijske razloge gradi posplošeno na zavestnem kršenju pogodbe na strani voznika tovornega vozila, povsem so pa izostali razlogi o tem, kaj v okviru dolžnega nadzorstva pravne osebe pomeni izpostavljeno dejstvo, da je prevoz naloženega blaga naročila pravna oseba in da voznik blaga ni imel možnosti stehtati.

9. Navedeno pomeni, da se je prvemu sodišču zaradi tako pomanjkljivih in nejasnih razlogov pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, kar je terjalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek.

10. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče bodisi dopolniti dokazni postopek in izhajati pri tem iz načela materialne resnice, kateremu je zavezano na podlagi določbe prvega odstavka člena 68 ZP-1 ter podrobneje raziskati, kako so potekali prevozi blaga s tovornim vozilom pravne osebe. Ob tem se bo moralo ustrezno kritično opredeliti do vseh listinskih dokazov, tudi izdajnice z dne 23. 9. 2020, po potrebi pa ponovno zaslišati zakonitega zastopnika pravne osebe in neposrednega storilca prekrškov. Ob tako dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem bo moralo ugotoviti obstoj vseh pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za razsojo, bo moralo izhajati tudi iz prej navedene in dopolnjene sodne prakse glede odgovornosti pravnih oseb in pogojev za njeno ekskulpacijo v primeru, ko je neposredni storilec prekrška, kot je tudi v obravnavanem primeru, znan. Le tako ponovljen dokazni postopek pred prvim sodiščem bo dal zanesljiv odgovor na vprašanje, ali je mogoče z gotovostjo trditi, da je pravna oseba v obravnavanem primeru poleg tega, da je, kot je že doslej ugotovilo prvo sodišče z listinskimi dokazi dokazovala seznanitev neposrednega storilca, to je voznika tovornega vozila z vsemi navodili, v okviru dolžnega nadzorstva izvedla tudi vsa potrebna _navodila in ukrepe_, da do ponavljanja tovrstnih prekrškov ne bi prišlo. Namreč predmet varstva po določbah ZCes-1 (oziroma ZCes-2), ki so predmet tega postopka, je cestna infrastruktura, ki s prekomernimi obremenitvami motornih vozil izgublja na kakovosti in trajnosti, kot tudi varnost cestnega prometa, saj je vozilo v primeru prekoračitve dovoljenih obremenitev obremenjeno nad zmogljivostmi, s čimer se zmožnost za varno opravljanje premosorazmerno niža. 1 Tako sodba VS RS opr. št. IV Ips 41/2016 z dne 20. 9. 2016.