Jedro

Zoper sklep o prekinitvi postopka za podaljšanje lokacijskega dovoljenja ima pravico pritožbe tudi prizadeta stranka - denacionalizacijski upravičenec, na predlog katerega je bila v denacionalizacijskem postopku izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja s parcelo, ki je predmet lokacijskega dovoljenja.

V postopku podaljšanja veljavnosti izdane lokacijske odločbe mora organ ponovno ugotoviti, ali še obstajajo pravno pomembna dejstva, med katera vsekakor spada tudi zakonski pogoj, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 27.6.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 8.7.1993, s katerim je prekinil postopek za izdajo odločbe o podaljšanju lokacijskega dovoljenja z dne 21.4.1992 investitorju, glede na sklep Sekretariata za kmetijstvo občine z dne 30.3.1993, s katerim je bilo investitorju prepovedano vsakršno razpolaganje s parcelo št. 655/1, ki je predmet lokacijskega dovoljenja, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, najdlje pa do 15.5.1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je lokacijsko dovoljenje izdano dne 21.4.1992 postalo že pravnomočno, zato je prvostopni organ neutemeljeno prekinil postopek podaljšanja lokacijskega dovoljenja do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji sporne parc. št. 655/1, saj v tem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Lastništvo je eden izmed pogojev za odločanje o pridobitvi lokacijskega dovoljenja, ki pa ga mora upravni organ upoštevati že v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in ne tudi v postopku podaljšanja pravnomočnega lokacijskega dovoljenja.

Tožnika s tožbo izpodbijata odločbo tožene stranke in v njej smiselno navajata, da je ta zmotna in protispisna. Menita, da imata pravni interes sodelovati v postopku, zato bi morala tožena stranka njuno pritožbo obravnavati kot dopustno. Dejstvo, da sta tožnika šele tedaj, ko jima je bil vročen sklep z dne 8.7.1993, zvedela, da je bilo izdano lokacijsko dovoljenje z dne 21.4.1992, jima ne more biti v škodo. Zoper navedeno lokacijsko dovoljenje sta dne 19.8.1993 vložila tudi predlog za obnovo postopka, o katerem pa pristojni upravni organ še ni odločil. Po mnenju tožnikov bi moral prvostopni organ vlogo za podaljšanje lokacijskega dovoljenja, v skladu z zakonom o denacionalizaciji (ZDen), ki je tedaj že veljal, zavreči, najmanj pa zavrniti, ne pa s sklepom prekiniti postopek. Smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka - investitor na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v mejah tožbenega zahtevka presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Po določbi 49. člena ZUP je med drugim stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožena stranka je pritožbo tožnikov zavrgla, ker z izpodbijanim sklepom organ ni meritorno odločil o zahtevku strank, zato z izdanim sklepom niso bile prizadete njune pravice in koristi, kar pomeni, da v tem postopku nista imela položaja stranke. Z odločitvijo tožene stranke se sodišče ne strinja. V navedeni zadevi je prvostopni organ s sklepom prekinil postopek za podaljšanje lokacijskega dovoljenja, katerega predmet naj bi med drugim bila tudi parc. št. 655/1, za katero je pristojni upravni organ izdal sklep, s katerim je prepovedal vsakršno razpolaganje s to parcelo do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Denacionalizacijska upravičenca za navedeno parcelo sta oba tožnika, zato imata po mnenju sodišča v postopku podaljšanja lokacijskega dovoljenja investitorju, za varstvo svojih pravic in pravnih koristi povezanih s sporno nepremičnino, ki je predmet lokacijskega postopka, pravico udeleževati se tega postopka, saj je po ZUP zoper sklep o prekinitvi postopka dovoljena posebna pritožba (1. odstavek 144. člena). Tožnika kot denacionalizacijska upravičenca za parcelo, ki je predmet tega postopka, sta po presoji sodišča upravičena za varstvo svojih pravic in koristi povezanih s to parcelo in zato ni utemeljenih pravnih razlogov, da ne bi imela tudi pravice do pritožbe zoper navedeni sklep. Zmotno pa je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je lokacijska odločba z dne 21.4.1992 že pravnomočna in zato naj bi z njo investitor že pridobil določeno pravico, s katerim je utemeljila odpravo sklepa prvostopnega organa, o prekinitvi postopka za podaljšanje lokacijskega dovoljenja. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) v določbi 61. člena določa, da lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po njegovi pravnomočnosti ni bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje in da organ, ki je lokacijsko dovoljenje izdal, lahko na zahtevo stranke podaljša veljavnost lokacijskega dovoljenja vsakokrat, največ za eno leto. Iz tega torej izhaja, da ima po materialnem zakonu lokacijska odločba omejeno veljavnost enega leta, kolikor v tem času ni bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje. V postopku podaljšanja veljavnosti izdane lokacijske odločbe, še posebej v primeru spremembe pravno pomembnih dejstev (na primer pogojev, ki jih določa ZUN), mora organ v postopku ponovno ugotoviti, ali ta še obstajajo in s tem pogojujejo vnaprejšnjo veljavnost izdane odločbe. V tem primeru med taka dejstva vsekakor spada tudi zakonski pogoj, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem, ki je predmet lokacijske odločbe.

Ker sta bila z izpodbijano odločbo kršena tako materialni kot tudi procesni zakon, je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).