Jedro

Dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če med sicer dokazanima kršitvama cestno prometnih predpisov in nastalo prometno nesrečo ni vzročne vzeze. Če je odločilni vzrok za prometno nesrečo na oškodovančevi strani (izsiljevanje prednosti v križišču), obtožencu ni mogoče očitati krivde, da kljub prehitri vožnji in pod vplivom alkohola trčenja v oškodovanca ni uspel preprečiti.

Izrek

Pritožba oškodovancev kot tožilcev S. C. in I. C. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Oškodovanca kot tožilca S. C. in I. C. sta nerazdelno dolžna plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi D. M. oproščen obtožbe zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255. člena v zvezi s III. in I. odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije na škodo pokojnega A.C.. Oškodovancema kot tožilcema so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v nedoločeni višini vključno s stroški obtoženega in njegovega zagovornika, kar vse da bo odmerjeno s posebnim sklepom, in povprečnina v znesku 75.000,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oškodovanca kot tožilca po pooblaščencih zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagala sta opravo pritožbene obravnave in spremembo izpodbijane sodbe v obsodilno, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Pritožbi sta priložila mnenje izvedenca cestnoprometne stroke J.K., ki je bilo naročeno s strani pooblaščencev. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo potrebe po opravi obravnave, ker ni ugotovilo pogojev iz I. odstavka 380. člena Zakona o kazenskem postopku. Zato je v skladu z II.odstavkom 379. člena istega zakona odločalo o pritožbi na seji senata. O seji ni nikogar obveščalo, ker to s strani strank ni bilo predlagano. Sodišče druge stopnje meni v zvezi s pritožbenimi izvajanji, da v ugotovljenem dejanskem stanju ni nič oporečnega.Sodišče prve stopnje je ob pravilni oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da obtožba ni dokazana. Tudi ugotovitev,da sicer obe dokazani kršitvi cestnoprometnih pravil nista v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, je točna. Te ugotovitve tudi ni mogoče izpodbiti s pritožbi priloženim izvensodno pribavljenim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke J. K., ki izhaja iz predpostavke o dovoljeni hitrosti obtoženčeve vožnje in popolnoma zanemarja njegovo hitrost ob zaviranju. Pritožnika sta v celoti prezrla odločilni vzrok za to prometno nezgodo, ki je na strani pokojnega A. C.; po mnenju sodišča druge stopnje njegove nepravilne vožnje z usodno posledico ni mogoče označiti zgolj s soprispevkom, pač pa tako, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pripominja, da je sodišče prve stopnje kritično ocenilo vožnji obeh udeležencev v prometni nesreči. Zato pritožbeno poudarjanje načina vožnje pokojnega A. C., zaradi katerega bi moral obtoženi voziti pod dovoljeno hitrostjo in s posebno pazljivostjo, ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da niti obtoženčeva prehitra vožnja niti vinjenost nista mogli odločilno vplivati na nastanek prometne nesreče. Sicer pa obtoženec zaradi opustitve posebne skrbnosti v razmerju do načina vožnje pokojnega A. C. ni bil obtožen. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil samo pokojni A.C. tisti, ki je z izsiljevanjem prednosti v križišču povzročil nevarno stanje na cesti, da je zaradi tega po načelu vzročnosti moralo priti do prometne nezgode. Če bi ta namreč upošteval obtoženčevo prednost, potem kljub obtoženčevi prehitri vožnji v naselju in vinjenosti nikakor ne bi prišlo do trčenja. Zato zaključek sodišča prve stopnje o nedokazani vzročni zvezi med tema dvema kršitvama in trčenjem ne more biti niti neresen niti izjemno zmoten, kakor se zatrjuje v pritožbi. Sicer pa je tudi v pritožbi priloženem mnenju potrjena nepravilna vožnja pokojnega A.C., kakor jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. V nasprotju s pritožnikoma meni sodišče druge stopnje, da obtoženec ni bil dolžan posebne pozornosti do mladoletnega oškodovanca in da se je takrat, ko ga je zagledal, smel upravičeno zanesti, da bo tudi on vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Končno križišče, v katerem je prišlo do trčenja, ni tako komplicirano, da bi bila potrebna zaradi njega posebno previdna vožnja. Obtožencu tako ni mogoče očitati krivde zgolj zato, ker usodnega trčenja s pokojnim A. C. ni uspel preprečiti. Tudi odločba o stroških kazenskega postopka je pravilna. Res je novela Zakona o kazenskem postopku pričela veljati šele po vložitvi obtožnice, vendar v njej ni nobene določbe, ki bi razmejila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka oškodovanca kot tožilca v primeru izida kazenskega postopka na prvi stopnji z oprostilno sodbo na čas pred in po njeni veljavnosti, to je 23. januar 1999. Zato pač morata oškodovanca kot tožilca povrniti celotne stroške kazenskega postopka na prvi stopnji. Kršitev kazenskega zakona v pritožbi ni obrazložena. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, pa jih ni ugotovilo. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi. Zaradi neuspeha s pritožbo sta dolžna oškodovanca kot tožilca nerazdelno plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka.Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka.