Jedro

Ker se je tožnica po kapitulaciji Italije vrnila v P. pri Č. (Hrvaška), kjer je bivala do leta 1948, ko se je priselila v Slovenijo, ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za pridobitev statusa taboriščnikov določa ZZVN v 7. odstavku 2. člena (naselitev v Republiki Sloveniji najkasneje do 31.12.1945).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 884/2002-7 z dne 14.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2002, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Š. z dne 21.12.1999. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ po dopolnitvi postopka zavrnil zahtevek tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - taboriščnice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da tožnica pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnice iz 1., 2., 6. in 7. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ne izpolnjuje, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da jo je italijanski okupator dne 7.8.1942 poslal v taborišče R. iz kraja P. pri Č. (Hrvaška), da se je po kapitulaciji Italije vrnila domov v decembru 1943, kjer je bivala do leta 1948, ko se je preselila v Slovenijo. Ker tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja taboriščnice, ji tudi ni mogoče priznati pravic iz tega naslova, to je rente, ki jo zahteva, ne glede na to, da je državljanka Republike Slovenije, saj v tem primeru ne gre za diskriminatorno obravnavanje državljanov Republike Slovenije, ampak za izpolnjevanje zakonskih pogojev, ki jih določa zakon.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da so ji bile z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene ustavne pravice, saj svojih pravic ne more uveljavljati po drugih predpisih ali v drugi državi glede na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Mednarodno priznane pravne norme in Ustava Republike Slovenije sta v neposredni uporabi. Ves čas se govori, da je treba zakone v Republiki Sloveniji uskladiti z evropskimi pravnimi normami in zakoni, zato pričakuje, da se bo odpravila ta anomalija v zakonu, ki krati in omejuje pravice državljanov s stalnim prebivališčem, zaradi osebnih okoliščin, kot je bivališče do leta 1945, ter ji bo priznan status taboriščnice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZZVN je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče (taboriščnik). Po določbi 7. odstavka 2. člena ZZVN se šteje, da je imela oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945. Glede na dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi tožnica sama navedla, ni sporno, da se je tožnica po kapitulaciji Italije vrnila v P. pri Č. (Hrvaška), kjer je bivala do leta 1948, ko se je priselila v Slovenijo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za pridobitev statusa - taboriščnika določa ZZVN v 7. odstavku 2. člena. To pa sta pravilno ugotovila tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ne gre za kršitev ustavnih pravic, če odločitev sodišča prve stopnje temelji na zakonu. Predmet presoje v tem upravnem sporu tudi ne morejo biti pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na določbe ZZVN, ki so bile podlaga za odločitev o tožničinem statusu taboriščnice, saj je za presojo ustavnosti posameznih zakonov pristojno le Ustavno sodišče Republike Slovenije, dopolnitev oziroma sprememba zakona pa je stvar zakonodajalca. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Kolikor pa je tožnica v upravnem postopku in v tožbi uveljavljala priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi svojega zatrjevanega statusa civilne invalidke vojne, je to lahko podlaga za morebitni nov zahtevek glede na novelo ZZVN-H, ki je pričela veljati dne 2.1.2003, torej po odločanju v upravnem postopku, ko še ni bila del materialnega prava, na podlagi katerega je bilo odločeno o njenem zahtevku. Z novelo ZZVN-H pa ni bila predvidena njena retroaktivna uporaba.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.