Jedro

Ker se dobra vera domneva, je trditveno in dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da druga stranka, ni bila v dobri veri. Pri presoji tega vprašanja je potrebno upoštevati vse konkretne okoliščine zadeve. V slabi veri je tisti, ki zaradi svoje malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.

Sodna praksa zahteva, da je pot dovolj identificirana in prepoznavna, zato zadoščajo že opredelitve z izrazi kot so „obstoječa“, „asfaltirana“, „utrjena“ pot Geometrska odmera tako ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine s parcelno št. 27/2 k.o. Ž.v., pravica stvarne služnosti hoje preko služečih nepremičnin s parcelnimi št. 377, 28 in 27/1 k.o. Ž.v. in sicer po obstoječi trasi makadamske poti na parceli 377 iste k.o. do meje med parcelama 29/2, 377 in te 28 k.o., od tam pa po obstoječi poti diagonalno v severozahodni smeri preko parcele št. 28 do meje med parcelama 29/1, 27/1 in 28, vse k.o. Ž.v., ter od tam po južnem delu služeče parcele 27/1 do jugovzhodnega roba parcele 27/2, obe k.o. Ž.v., in sicer tako, da je pot po celotni dolžini široka 1,5 metra, toženca pa sta dolžna s trase opisane poti oziroma na južnem delu parcele 27/1 odstraniti stoječo ograjo in v bodoče prenehati s poseganjem v navedeno služnost. Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik terjal ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika parcele 27/2 k.o. Ž.v., obstoji pravica stvarne služnosti hoje v breme služečih nepremičnin s parcelnimi št. 28, 26 ter 375/2 k.o. Ž.v. in poteka od severozahodnega dela parcele 27/2 iste k.o. po zahodnem delu nepremičnine s parcelno št. 28 do jugozahodnega roba parcele 26 ter nato diagonalno v smeri severovzhoda čez parcelo št. 26, od tam naprej pa v smeri proti vzhodu do parcele 375/2, vse iste k.o., ter preko severnega dela parcele 375/2 k.o. Ž.v. do meje s parcelo 375/1 iste k.o. tako, da je pot po celotni dolžini široka 1,5 metra ter da morata toženca na trasi opisane poti odstraniti obstoječo ograjo med parcelama 27/2 in 28 k.o. Ž.v. ter med parcelama 28 in 375/2 iste k.o. ter tožniku omogočiti dostop do parcele 27/2. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe vlagata toženca iz vseh pritožbenih razlogov in navajata, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. V prvi točki sodišče ugotovi, da služnost poteka po obstoječi poti ter tožencema naloži odstranitev ograje na njej, iz dokazov v spisu pa ni mogoče zaključiti, da ograja sploh posega v obstoječo pot. Poleg tega postavljeni tožbeni zahtevek ni izvršljiv, saj ni ustrezno konkretiziran glede poteka zatrjevane poti. Tožnik bi v tej zvezi moral predlagati postavitev izvedenca geometra. Sodba prav tako nima razlogov v zvezi z odstranitvijo ograje, enako velja tudi za stroškovni izrek. Toženca sta se prvenstveno sklicevala na dobro vero in zaupanje v zemljiško knjigo, pa tudi dokazni postopek je pokazal, da zatrjevana trasa poti v času nakupa nepremičnin ni bila vidna, stavba pa je bila zapuščena. Obljuba tožencev, ki izhaja iz lokacijske informacije, je bila dana po nakupu nepremičnine, saj parcela 28, ki je v lasti tožencev, poteka okoli parcele tožnika in zato na slednjo ni mogoče priti nikakor drugače kot preko parcele tožencev. Obstoj dobre vere izhaja tudi iz zaslišanja priče G., da je bila v tistem času hiša razdejana, da je tja morebiti kdo kdaj prišel, vendar se je pot zarasla. Tudi samo sodišče zaključuje, da je tožnik na parcelo hodil bolj poredko. Toženca ograje nista postavila samovoljno. Tožnik je imel možnost izbirati, katero stezo bo uporabljal in je sam izbral južno pot, s katero je bil sprva zadovoljen, pozneje pa je zahteval stezo v širini 1,5 metra, kar presega širino, ki bi zadostovala za namene hoje. Tožnik torej zasleduje interes, ki ga po pravilih priposestvovanja ne more uresničiti. Sama širina trase tudi ni bila predmet dokaznega postopka oziroma je ostala nedokazana. Tudi iz izpovedi priče G. izhaja, da je tudi po postavitvi ograje tožnik hodil enkrat pod in drugič nad hruško, torej ga ograja ni ovirala oziroma se s tem ni zožila navedena pot. Sodišče je spregledalo tudi nasprotja v izpovedih nekaterih prič in sicer je priča M. Š. izpovedala, da se o poti že ves čas pogovarja s svojim možem, torej tožnikom in tako ne more biti verodostojna, priča H. N. je neprepričljivo izpovedala, da naj bi zaradi ograje sedaj hodili po drugi poti, M. K. pa je sprva izpovedala, da je pot spremenjena zaradi poteka plinovoda, šele nato je pričanje spremenila, da naj bi se pot zaradi ograje pomaknila dva do tri metre v parcelo toženih strank, česar ostale priče niso potrdile. Vsi zaslišani sorodniki so enako odgovorili na vprašanje o stanju hiše leta 2000, kar kaže na usklajenost pričevanj, ki pa ni potrjeno z dejanskim stanjem. O tožnikovi 20 letni kontinuirani rabi poti tako ni mogoče govoriti. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijanem delu oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki odgovora nanjo ni podal. Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je pri odločanju o priposestvovanju vtoževane služnosti potrebno izhajati iz nespornega dejstva, da je bila prejšnja lastnica tožnikove parcele 27/2 k.o. Ž. njegova teta D. Š., ki je (v pritožbi še sporno) južno pot uporabljala vse od leta 1948 do 1978. Iz navedenega sledi, da je na podlagi paragrafa 523 v zvezi s paragrafoma 1453 in 1470 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) priposestvovala sporno pot, kar posledično, zaradi pravila pravnega prednika (paragraf 1465 ODZ, vsebinsko enako drugi odstavek 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in drugi odstavek 45. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), učinkuje tudi v korist tožeče stranke. Ker se s tožbenim zahtevkom vtožuje le služnost hoje in se tudi glede širine poti tožnik opira na stanje oziroma uporabo, kakršna je bila tudi v času njegove pravne prednice, je kontinuirana raba poti (upoštevajoč trditveno podlago strank) relevantna zgolj zaradi vprašanja dobre vere tožencev in posledično omejitve priposestvovanja (drugi odstavek 44. člena SPZ, prej vsebinsko enako paragraf 1500 ODZ in 5. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95).

Po smrti D.Š. na parceli 27/2 k.o. Ž.v. sicer nihče ne živi, vendar pa iz pričevanj M. Š., J. Š., H. N., M. K. in A. G. izhaja, da je tožnik to pot redno uporabljal, redkeje pa so jo uporabljale tudi zaslišane priče. Pot se v obdobju po smrti tete ni uporabljala dnevno (tako izrecno priče G., M. in J. Š.), torej je logično, da se je nekoliko zarasla, vendar pa je, glede na pričevanja o njeni uporabi, morala biti vidna. Ker so vse zaslišane priče izpovedale vsebinsko enako, tudi sosed, ki z njimi ni v sorodstvenem razmerju, o usklajenosti izpovedb in dogovorih v zvezi s tem, ni mogoče govoriti. Nadalje toženca sama navajata, da njuna parcela 28 poteka okoli parcele tožnika in da torej na to parcelo ni mogoče priti drugače, kot s prečkanjem parcele 28. Torej že pogled v kataster in dejansko stanje v naravi nasprotujeta stališču, da do parcele 27/2 ne bi bilo poti; zlasti, ker na njej stoji starejša stanovanjska hiša, do katere se je moralo dostopati. Dejstvo, da je ta v sedanjem času in tudi v času nakupa tožencev v slabem stanju, za presojo ni pomembno. Da sta se toženca zavedala, da se parcela 27/2 uporablja in da tožnik do nje dostopa, pa izhaja tudi iz dejstva, da sta mu že leta 1997 predlagala njen odkup. Priča J. Š. pa je izpovedal, da je kot predsednik KS P. pred nakupom zemljišč s strani tožencev zahteval, da bi bil dostop do parcele 27/2 širok 1,5 metra, kje bi potekal, pa naj bi povedala toženca sama. Posredno pa to izhaja tudi iz postopka za pridobitev lokacijskega dovoljenja, v katerem sta toženca izjavila, da dostopa do parcele tožnika ne bosta ovirala.

Pritožba izpodbija tudi zaključek v zvezi s širino poti in posledično odločitev o odstranitvi ograje. Pritožbeno sodišče v prvi vrsti opozarja, da toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista ugovarjala niti širini poti, niti trditvam v zvezi z uporabo same poti, pri čemer je tožnik navajal, da se je ta uporabljala kot pešpot, pa tudi za občasni prevoz blaga. Že iz tega razloga je sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu utemeljeno ugodilo (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ne glede na to pa je sodišče na ogledu ugotovilo, da je pot na nekaterih (krajših) mestih tudi sedaj široka preko metra (2. stran zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 10.6.2009), iz zaslišanj tožnika in že navedenih prič pa izhaja, da se je pot uporabljala za hojo, za dostop s konji, D. Š. je pot uporabljala tudi za vožnjo s kolesom in za ročni voziček, J. Š. pa je izpovedal, da je do parcele večkrat prišel z avtomobilom. Dodatno upoštevajoč, da se je pot zaradi manj pogoste rabe nekoliko zarasla in da je zaradi postavljene ograje uporabljana v ožjem delu, je zaključek sodišča, ki je priznalo pot v širini 1,5 metra, povsem pravilen.

Enako velja tudi za odločitev o odstranitvi ograje. Služnostni upravičenec namreč lahko v primeru neutemeljenega motenja pri izvrševanju služnosti zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha (prvi odstavek 212. člena SPZ). Iz zgornjih ugotovitev glede širine poti, ki je zdaj večinoma obsega le 60 cm, ter izpovedb prič, da je pot zaradi postavitve ograje spremenjena (ožja), je sodišče pravilno odredilo njeno (delno) odstranitev. Tako je J. Š. izpovedal, da je bil dostop prekinjen šele s postavitvijo ograje, H. N. pa, da sicer uporabljajo še vedno isto pot, ki pa je zaradi postavljene ograje nekoliko spremenjena. M. K. je sicer res edina izpovedala, da je šla pot pred postavitvijo ograje kar 2-3 metre v parcelo toženih strank, vendar pa so izpovedbe med seboj skladne o tem, da je postavitev ograje predrugačila potek poti, ki ne pelje več v prejšnji širini po nepremičnini tožene stranke. To je potrdil tudi A. G., ki je izrecno izpovedal, da tožnik po sedanji poti dostopa šele kako leto ali dve, in sicer odkar je postavljena ograja, dovoljenje pa je bilo dano prav iz tega razloga. Res je prej dostopal po obeh parcelah, torej tako po njegovem zemljišču kot zemljišču tožencev, vendar je iz povedanega jasno razvidno, da sedaj možnosti izbire več nima in da mu je priča G. dovolil uporabo poti le do preklica (prekarij). Priposestvovana pot, ki jo je uporabljala pravna prednica tožnika, pa je potekala desno od hruške, torej po parceli tožencev. Navedeni dokazi tako vendarle omogočajo zaključek, da ograja posega v priposestvovano služnostno pot, zato je njena odstranitev upravičena.

Tudi tožbeni zahtevek je v tem (odstranitvenem) delu, kot tudi glede poteka služnosti, povsem določno postavljen. Opredelitev širine poti, namena služnosti, kot tudi navedba zemljiškoknjižnih parcel preko katerih pot poteka ter sam potek poti, omogočajo zemljiškoknjižni vpis pridobljene pravice (19. člen Zakona o zemljiški knjigi). Sodna praksa zahteva, da je pot dovolj identificirana in prepoznavna, zato zadoščajo že opredelitve z izrazi kot so „obstoječa“, „asfaltirana“, „utrjena“ pot Geometrska odmera tako ni potrebna. Tožbeni zahtevek glede odstranitev ograje pa se zdi na prvi pogled nekoliko nerodno postavljen, ker tožnik zahteva odstranitev ograje na trasi poti oziroma na južnem delu parcele 27/1, vendar je vsebinsko povsem jasno, da je potrebno izraz „oziroma“ brati kot besedno zvezo „in sicer“, s katerim se podrobneje opredeljuje mesto, na katerem je ograjo potrebno odstraniti. To je glede na ugotovljen potek poti tudi edino življenjsko logično.

Pritožba ima po eni strani sicer prav, da sodišče svoje odločitve v stroškovnem delu ni natančneje razdelalo in ob tem storilo še napako pri navedbi pravne podlage, vendar je odločitev, vsebovana v izreku izpodbijane odločbe, pravilna. Ker je tožnik vtoževal priposestvovanje služnosti dveh poti in na obeh tudi odstranitev ograje, uspel pa le za eno izmed poti, je sodišče upravičeno odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).