Jedro

V obravnavani zadevi gre po vsebini za drugačen zahtevek, kot je bil podan v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ob tem pa še za spremembo investitorja, saj gre v postopku za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo za delno legalizacijo že zgrajenih objektov, za katere v takem obsegu ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje in je bila v tem postopku lokacijska dokumentacija dopolnjena. Poleg navedenega je bil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, še preden je upravni organ odločal o izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, že zaključen in zahteva zavrnjena. Ker je bilo gradbeno dovoljenje v obnovljenem postopku razveljavljeno, enotno dovoljenje za gradnjo pa je bilo izdano naknadno na podlagi dopolnjene lokacijske in projektne dokumentacije, tako ni mogoče govoriti o tem, da je upravni organ odločal dvakrat o isti stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.2.2003, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper enotno dovoljenje za gradnjo Upravne enote Ljubljana z dne 28.3.2002, izdano investitorju Z.I. d.d., za izgradnjo dveh nizov večstanovanjskih objektov s podzemnimi garažami ter za izvedbo pripadajoče zunanje, komunalne in prometne ureditve, vse na zemljišču parc. št. ... vse k.o..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v svoji odločbi. Navaja, da je med strankami sporno vprašanje, ali je lahko upravni organ prve stopnje izdal investitorju enotno dovoljenje za gradnjo glede na to, da v času izdaje spornega dovoljenja še ni bilo pravnomočno odpravljeno prej izdano gradbeno dovoljenje oziroma lokacijsko dovoljenje. Tožniki menijo, da je upravni organ v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) o isti stvari odločil dvakrat, namesto da bi vlogo investitorja zavrgel. Po presoji prvostopenjskega sodišča ugovor ni utemeljen, saj je bilo, kot izhaja iz upravnih spisov, gradbeno dovoljenje izdano investitorjema Z.I. d.d. in F. d.o.o.., sedaj izpodbijano enotno dovoljenje za gradnjo pa je izdano investitorju Z.I. d.d.. Pravilni so razlogi, ki jih je navedla že tožena stranka, da gre dejansko za nov postopek za izdajo drugačnega dovoljenja za deloma drugače zgrajene objekte, kot so bili predvideni z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem. Po presoji sodišča gre za dve različni dovoljenji, ki se izdajata na različni pravni podlagi in sicer enotno dovoljenje za gradnjo na podlagi 33. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO; Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00), gradbeno dovoljenje pa na podlagi 36. člena ZGO in je za posamezno zahtevo potrebno priložiti drugačna dokazila. Dovoljenji se nanašata na deloma drugačne objekte. Pri izdaji enotnega dovoljenja gre za delno legalizacijo že zgrajenega objekta, za katerega (v takem obsegu) ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Po presoji prvostopenjskega sodišča obstoj enega dovoljenja ni ovira za obstoj drugega, saj gre po vsebini za drugačen zahtevek, ob tem pa še za spremembo investitorja.

V zvezi z ugovorom tožnikov glede dopolnitve postopka pri toženi stranki, sodišče prve stopnje navaja, da ima tožena stranka v 251. členu ZUP pooblastila, da sama dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena dejstva, ali je prišlo do bistvenih kršitev, ali je izrek nejasen ali nerazumljiv. Upravni organ mora pri odločanju ugotoviti skladnost posega s predpisi, ki urejajo posege v prostor na konkretnem območju po uradni dolžnosti, zato ni potrebe po seznanjanju ostalih udeležencev v postopku z dopisom MOL, saj to ni dokaz o skladnosti gradnje in zgolj na to mnenje se upravni organ ne more opreti, pač pa mora sam ugotoviti skladnost gradnje s predpisi. Tožena stranka ni kršila načela zaslišanja strank, saj ne gre za pridobitev novih dokazov.

V zvezi z „dopisom“ Oddelka za urbanizem MOL z dne 6.2.2003, za katerega tožniki menijo, da ga ni moč šteti za javno listino in ne vsebuje potrditve ampak le mnenje, sodišče navaja, da je bila navedenemu organu poslana spremenjena lokacijska dokumentacija v mnenje, da pojasni ali je le - ta v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti. Ta ugotovitev pa izhaja iz dopisa z dne 6.2.2003, saj MOL meni, da je spremenjena lokacijska dokumentacija skladna z določili prostorskega izvedbenega akta. Jasno je razvidno, kateri organ je mnenje podal ter v kakšni funkciji in v kateri zadevi. Tožniki se sklicujejo na določbo 6. člena PUP, ki med drugim v 4. odstavku določa, da so posegi v okviru projektantsko – zaključenih homogenih celot dopustni le na podlagi strokovne rešitve, ki jo potrdi pristojna mestna služba za urbanizem. Po mnenju sodišča ta potrditev iz dopisa izhaja, saj pristojni oddelek MOL navaja, da je lokacijska dokumentacija skladna z določili PUP.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na poslabšanje bivalnih pogojev, sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniki ne navajajo, kateri pogoji bivanja naj bi se poslabšali. V postopku je bilo pridobljeno soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS, OE L., iz katerega izhaja, da je soglasje dano po pregledu predložene lokacijske dokumentacije (vključno s spremembami) ter ogleda na kraju samem, brez pogojev. Upravni organ pri izdaji dovoljenja ni imel razloga za dvom o tem soglasju. Investitor je predložil tudi Poročilo o vplivih na okolje, kar sicer po Uredbi o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, res ni predpisano, vendar to na samo pravilnost dovoljenja ne vpliva, saj se je upravni organ pri izdaji dovoljenja oprl na soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki ocenjuje, da poseg ne bo vplival na bivalne pogoje sosednjih nepremičnin.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. V pritožbi navajajo, da ZGO v 33. členu določa, da se lahko začne objekt graditi ali na podlagi gradbenega dovoljenja ali na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo, s čimer zakon izključuje možnost vložitve obeh zahtev, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Tako ne gre za dve različni dovoljenji, ki se izdata na različni pravni podlagi, pač pa za zahtevo za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta, ki se lahko vloži na en ali drug način, nikakor pa ne na oba. Gre namreč za isto stvar, saj sta bila ob sami vložitvi zahteve za enotno dovoljenje z dne 10.10.2001 investitorja ista in je šele v nadaljevanju postopka dne 26.2.2002 en investitor kupil zemljišče od drugega. Ob vložitvi zahteve je bila predložena popolnoma identična dokumentacija kot v postopku zahteve za gradbeno dovoljenje in je bila šele dne 5.2.2002 lokacijska dokumentacija spremenjena. V trenutku vložitve zahteve je tako šlo za isto stvar tako glede subjektov kot glede samega objekta in je bilo kršeno načelo „ne bis in idem“. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da se dovoljenji nanašata na deloma drugačne objekte, češ da je bil objekt zgrajen v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, saj je bil zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Investitor zahtevi za izdajo dovoljenja tudi ni predložil v zakonu zahtevanih listin, saj ni predložil predpisane potrditve pristojne mestne službe za urbanizem, določene v 4. odstavku 6. člena PUP. Bila je pridobljena samo potrditev skladnosti lokacijske dokumentacije s PUP z dne 19.8.1997, k poznejšim spremembam lokacijske dokumentacije pa potrditev skladnosti s PUP ni bila pridobljena. Po mnenju pritožnikov je tožena stranka sicer pravilno dopolnila postopek vendar je priznala „listino dvomljive vsebine“, saj je očitno ocenila, da je bilo dejansko stanje organa prve stopnje nepopolno ugotovljeno v tem, ali je poseg skladen z določbami PUP, zato je ponovno zahtevala z dopisom z dne 27.1.2004 (pravilno 27.1.2003), da Oddelek za urbanizem MOL preveri, ali je lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s PUP. Taka potrditev je bila izdelana le za prvotno lokacijsko dokumentacijo, kot to izhaja iz 2. točke in ne za poznejšo in je kasneje pridobljena ugotovitev skladnosti z dne 6.2.2003 dvomljive narave. Tožniki še opozarjajo, da je bil sedanji predstojnik Oddelka za urbanizem pri MOL-u pred tem v vlogi direktorja projektantskega podjetja IN-R. IN S. d.o.o., L., ki je pripravilo strokovne podlage za lokacijske dokumentacije ter nosilec projektiranja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navajajo še, da bi moral upravni organ sam ugotoviti skladnost lokacijske dokumentacije z določbami PUP, kar toliko bolj velja za sodišče. V nadaljevanju pritožniki ponavljajo tožbene navedbe v zvezi z neskladnostjo lokacijske dokumentacije z določili PUP.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se v skladu s 33. a členom ZGO na zahtevo investitorja izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Glede na to, je potrebno upoštevati tudi 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN; Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/01 in 23/02 – odločba US), ki določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona gradnja prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Območje obravnavanega posega v prostor ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja BS 6/2 (PUP). V skladu s 4. členom PUP se uporabljajo splošna merila in pogoji, ki so določeni v 7. do 18. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 – B. – zahod (v nadaljevanju PUP zahod). Poseg se nahaja v območju urejanja BS 6/4-1 G., v morfološki enoti 4C/2. Pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ zavreči zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ker gre za isto stvar, saj je že pred tem tekel postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja in v času vložitve zahteve gradbeno in lokacijsko dovoljenje ni bilo odpravljeno, ni utemeljen, saj, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, gre po vsebini za drugačen zahtevek, ob tem pa še za spremembo investitorja. Kot izhaja iz upravnih spisov, gre v postopku za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo za delno legalizacijo že zgrajenih objektov, za katere v takem obsegu ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje in je bila v tem postopku lokacijska dokumentacija dopolnjena. Poleg tega se enotno dovoljenje za gradnjo glasi na investitorja Z.I. d.d., medtem ko se lokacijsko in gradbeno dovoljenje glasita na investitorja F. d.o.o. in Z.I. d.d.. Poleg navedenega je upravni organ pri ponovnem odločanju v obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja, z odločbo z dne 22.3.2002 zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bila zoper navedeno odločbo vložena pritožba in je odločba postala pravnomočna. Tako ne drži ugovor tožnikov, da je upravni organ istočasno odločal o dveh enakih zahtevkih, saj je bila obnova postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, še preden je upravni organ odločal o izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, že zaključena in zahteva zavrnjena. Ker je bilo gradbeno dovoljenje z dne 29.7.1998, v obnovljenem postopku razveljavljeno, enotno dovoljenje za gradnjo pa je bilo izdano naknadno na podlagi dopolnjene lokacijske in projektne dokumentacije, tako ni mogoče govoriti o tem, da je upravni organ odločal dvakrat o isti stvari.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo enotno dovoljenje za gradnjo izdano skladno z določili ZGO, ZUN in PUP, pridobljena so tudi vsa z zakonom predpisana soglasja. Upoštevano je tudi določilo 4. odstavka 6. člena PUP, ki določa, da so posegi v okviru projektantsko – zaključenih homogenih celot dopustni le na podlagi strokovne rešitve, ki jo potrdi pristojna mestna služba za urbanizem. Iz dopisa Oddelka za urbanizem Mestne občine L. z dne 6.2.2003 izhaja, da je lokacijska dokumentacija, skupaj z dopolnitvami le-te, skladna z določili PUP, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na izpolnjevanje pogojev iz 4. odstavka 6. člena PUP. Pritožbena navedba, da je bila pridobljena potrditev skladnosti lokacijske dokumentacije z določbami PUP le za prvotno dokumentacijo, ne pa tudi za poznejše spremembe, ne drži, saj iz dopisa z dne 6.2.2003 izhaja, da je bila ugotovljena skladnost lokacijske dokumentacije vključno z vsemi dopolnitvami. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati zgolj pavšalno zatrjevanje tožnikov v pritožbi, da je bil sedanji predstojnik Oddelka za urbanizem pri MOL-u pred tem v vlogi direktorja projektantskega podjetja IN-R. IN S. d.o.o., L., ki je pripravilo strokovne podlage za lokacijske dokumentacije ter nosilec projektiranja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedeno dejstvo iz upravnih spisov ne izhaja, pa tudi sicer to ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena v zvezi z 1. odstavkom 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni mogoče uspešno uveljavljati. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo možno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.