Jedro

V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Razlogi za odločitev za mednarodno zaščito se ne prekrivajo v celoti z razlogi, pomembnimi za spoštovanje načela nevračanja. To pomeni, da tudi, če navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju za odločanje o njegovem statusu mednarodne zaščite niso pomembne, to ne pomeni, da so te okoliščine neutemeljene tudi z vidika spoštovanja načela nevračanja. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč niso v celoti presojene tudi okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja. Zato mora organ le-te, če obstojijo že v času postopka izdaje odločbe o vrnitvi upoštevati in se do njih tudi ustrezno opredeliti.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in I. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se II. točka izpodbijane sodbe potrdi.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo št. 2142-56/2026/6 (1222-15) z dne 13. 3. 2026, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnilo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), odločilo, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju Konvencija; 3. točka izreka), ter odločilo, da če v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Tožniku je določilo tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožnikovo tožbo, v delu, s katerim izpodbija 1. točko izreka odločbe toženke, zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu, s katerim izpodbija 2., 3., 4. in 5. točko izreka odločbe toženke, pa po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

3.V obrazložitvi sodbe je v zvezi z statusom mednarodne zaščite pritrdilo toženki, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in navedlo, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, ki bi toženki narekovalo, da mora v okviru subsidiarne zaščite posebej preverjati razmere glede zmožnosti zdravstvene oskrbe v tožnikovi izvorni državi, saj v upravnem postopku in nato kasneje v tožbi in naroku, ni izpostavil, da bi mu v izvorni državi grozila kakršnakoli škoda v povezavi z zdravstveno oskrbo, navedel je le slabo ekonomsko situacijo. V zvezi odločitvijo glede vrnitve tožnika, pa je navedlo, da toženka okoliščine zdravstvenega stanja tožnika ni presojala in se v zvezi s spoštovanjem načela nevračanja do njih tudi ni z ničemer opredelila, čeprav bi se morala, saj z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito niso v celoti tudi presojene okoliščine pomembne za spoštovanje načela nevračanja. Zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in jo je treba razveljaviti.

4.Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki.

5.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s pritožbo izpodbija I. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odpravi I. točko izreka izpodbijane odločbe toženke, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je dokazal svoje zdravstvene težave in neustrezno zdravstveno oskrbo v izvorni državi. Poudarja, da je še vedno zdravstveno obravnavan, za kar je predložil tudi več zdravstvene dokumentacije. Meni, da huda bolezen lahko pomeni razlog za priznanje subsidiarne zaščite in opozarja, da ga toženka o tem, ali bi mu bila zdravstvena oskrba v izvorni državi sploh zagotovljena, ni povprašala, prav tako ne, ali bi mu bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena. Poudarja, da se subsidiarna zaščita lahko podeli tudi iz razlogov sočutja ali humanitarnosti, kar vključuje primere, ko bi bila vrnitev v izvorno državo v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, kar pa je v konkretnem primeru podano.

6.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) s pritožbo izpodbija II. točko izreka izpodbijane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba tožeče stranke zavrne v delu, ki se nanaša na 2., 3., 4. in 5. točko izreka in se potrdi odločbo toženke, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno in protislovno pristopilo k dokazni oceni, saj je po eni strani kot prepozne zavrnilo dokazne predloge tožnika, po drugi strani pa je štelo, da dejansko stanje v delu, ki se nanaša na zdravstveno stanje tožnika, ni bilo zadostno razjasnjeno. Tak pristop po njenem mnenju pomeni notranjo neskladnost sodbe, saj sodišče ne more hkrati zavrniti izvedbe dokazov kot nerelevantnih ter nato organu naložiti, da mora prav ta ista dejstva dodatno ugotavljati. Navaja, da je sodišče prve stopnje v bistvenem nadomestilo dokazno oceno pristojnega organa z lastno, hkrati pa ni pojasnilo, zakaj naj bi bila prvotna dokazna ocena pristojnega organa pomanjkljiva, če so bili vsi dokazni predlogi že ocenjeni kot nerelevantni. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni ustrezno upoštevalo, da se relevantne okoliščine za presojo nevarnosti vračanja ne morejo obravnavati abstraktno, temveč le v okviru individualiziranega in aktualnega izvršitvenega postopka, kjer se upoštevajo tudi dejanske možnosti vrnitve, zdravstveno stanje v času odstranitve ter druge konkretne okoliščine, ki v fazi odločanja o prošnji za mednarodno zaščito še niso nujno dokončno oblikovanje ali relevantne. Poudarja, da načelo nevračanja presoja v primerih, ki so taksativno našteti v desetem odstavku 49. člena ZMZ-1, v delu, kjer določa rok za prostovoljni odhod. Meni da v obravnavani zadevi za takšno poglobljeno presojo ni bilo podane ustrezne trditvene podlage in dokazov, saj tožnik niti v prošnji, niti ob osebnem razgovoru ni zatrjeval takšnega zdravstvenega stanja, ki bi ji dajal podlago za izvedbo te poglobljene presoje z vidika morebitne kršitve načela nevračanja. Zatrjevane zdravstvene težave tožnika, ki so nastale na poti v Republiko Slovenijo, niso v vzročni zvezi z ravnanjem izvorne države ali nedržavnih subjektov v tej državi, temveč gre za posledico migracijske poti, ki jih po njenem mnenju ni mogoče subsumirati pod standarde načela nevračanja v smislu ZMZ-1 in Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

7.Pritožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

8.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi pritožnika

ZMZ-1 določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1).

Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja).

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe s pravilnimi razlogi zavrnilo pritožnikove navedbe, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Utemeljeno je kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi moral pritožnik v upravnem postopku vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Gani nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP, ter da bi šele tedaj dokazno breme prešlo na toženko. V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), namreč obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča,

v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru.

Prav tako je Upravno sodišče v 27. točki obrazložitve pravilno presodilo, da tožnikova ocena o nesposobnosti obravnave njegovih zdravstvenih težav v njegovi izvorni državi, ne pomeni razloga za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Pritožnik tako ne more biti uspešen z navedbami, da v njegovi izvorni državi ne bo deležen ustrezne oskrbe, ker se tam ne srečujejo z ozeblinami, saj ima država tropsko podnebje in visoke temperature. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic,

dostopa do zdravstvenih storitev

ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O pritožbi pritožnice

Pritožnica s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku v zvezi s spoštovanjem nevračanja ponovno presoditi tožnikovo zdravstveno stanje. Meni, da taka odločitev pomeni notranjo neskladnost sodbe, hkrati pa sodišču prve stopnje očita, da je v bistvenem nadomestilo dokazno oceno pristojnega organa z lastno, ne, da bi ustrezno obrazložilo, zakaj naj bi bila prvotna dokazna ocena pristojnega organa pomanjkljiva. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje namreč ni opravilo vsebinske presoje tožnikovih zdravstvenih težav v zvezi z načelom nevračanja, pač pa je samo ugotovilo, da izpodbijana odločba toženke razlogov v zvezi s tem nima, čeprav bi jih morala imeti. Upravno sodišče je ugotovilo, da je tožnik že na osebnem razgovoru uradno osebo opozoril na svoje zdravstveno stanje (da je utrpel ozebline, zaradi katerih bo treba njegove prste na nogah amputirati). Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da ji je poškodbo tudi pokazal. To pomeni, da je bila z njegovimi zdravstvenimi težavami seznanjena pa se kljub temu o njih, z vidika načela nevračanja, ni opredelila.

Ta odločitev sodišča prve stopnje pa tudi ni notranje neskladna. Kot je pravilno (ob sklicevanju na prakso Vrhovnega sodišča

) poudarilo že sodišče prve stopnje, se razlogi za odločitev za mednarodno zaščito ne prekrivajo v celoti z razlogi, pomembnimi za spoštovanje načela nevračanja. To pomeni, da tudi, če navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju za odločanje o njegovem statusu mednarodne zaščite niso pomembne, to ne pomeni, da so te okoliščine neutemeljene tudi z vidika spoštovanja načela nevračanja. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč niso v celoti presojene tudi okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja. Zato mora organ te, če obstojijo že v času postopka izdaje odločbe o vrnitvi upoštevati in se do njih tudi ustrezno opredeliti.

Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 in I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024.

2Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024, točka 11.

3Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, točka 12.

4Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, točka 12.

5Sodba Sodišča EU C-542/13 z dne 18. 12. 2014, točka 36.

6Glej sodbo VSRS I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024.