Jedro

Pri urbanističnem ukrepu je pomembno le to, da investitor nima ustreznega dovoljenja za poseg v prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1669/98-12 z dne 15.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.1998. Z njo je tožena stranka najprej združila v en pritožbeni postopek zadeve z dne 18.7.1995 in z dne 18.8.1995, nato pa odločila, da se obe pritožbi zavrneta.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica postavila počitniško stavbo na zemljišču parc. št. 90/2 k.o. L., ter, da za tako postavitev ni imela kot investitor lokacijskega dovoljenja ali kakšne druge listine. Organ prve stopnje je od Upravne enote Z. ob S. pridobil podatke o zazidljivosti navedene parcele in ugotovil, da to zemljišče ni opredeljeno kot stavbno zemljišče, na podlagi Družbenega plana Občine Z. ob S. 1986-1990 in kartografskega dela sprememb in ugotovitev planskih dokumentov. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je prvostopni organ imel podlago za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90, v nadaljevanju ZUN/84). Na podlagi 1. odstavka 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 z dne 9.4.1993) se inšpekcijski postopki za nedovoljene posege v prostor, pričeti pred uveljavitvijo tega zakona, vodijo po doslej veljavnih določbah. Pravilno je zato stališče organa prve stopnje in tudi organa druge stopnje, da sta jo oprla na določilo 73. člena ZUN/84, ki določa, da, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta, ne glede na gradbeno fazo, odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče ugotoviti pa se objekt odstrani na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Ker je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik nima lokacijskega dovoljenja in da zemljišče parc. št. 90/2 k.o. L. ni opredeljeno kot stavbno zemljišče, je pravilno izdal ukrep na podlagi citiranega določila. Pravilno je bilo odločeno tudi glede predloga za odlog upravne izvršbe. Svojo odločitev je organ prve stopnje oprl na zakupno pogodbo med zakupodajalcem Skladom kmetijskih zemljišč RS in tožnikom, po kateri se je tožnik zavezal, da na zemljišču parc. št. 90/2 k.o. L. ne bo postavljal nobenih objektov brez dovoljenja zakupodajalca. Ker tožnik nasprotnega niti ne zatrjuje in ne dokazuje, je pravilno stališče tožene stranke, da bi odložitev upravne izvršbe nasprotovala javnemu interesu, ki je izkazan prav z omenjeno zakupno pogodbo, ker tožnik pridobljenega zemljišča ne uporablja v skladu s podpisano pogodbo. Neutemeljen je ugovor, da javni interes v odločbi tožene stranke ni obrazložen.

Sodišče prve stopnje zavrača vse tožbene ugovore. Pri urbanističnem ukrepu ni potrebno ugotavljati starosti objekta, temveč le stanje na dan inšpekcijskega ogleda. Ni pomembno soglasje najemodajalca, ampak le to, da investitor ni imel ustreznega dovoljenja in da je zemljišče nezazidljivo. Ni merodajna pogodba med tožnikom in skladom kmetijskih zemljišč in tudi ne razmerje med lastnikom zemljišč ter lastnikom parcele. Ni pomembno, če lastnik zemljišča gradnji ne nasprotuje in tudi ne sklicevanje na mapno kopijo. Tudi ne ocena degradacije prostora. Irelevantno je, če zemljišče ni uporabljeno za kmetijsko proizvodnjo. Ni naloga urbanističnega inšpektorja, da presoja planske akte.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre za gradnjo še iz časa pred ZUN/84. Gre za zazidljivo zemljišče. Rudnik je gradnjo dovolil, on pa je sklenil pogodbo z njegovim pravnim naslednikom. Glede odločitve o odlogu izvršbe je javni interes napačno ocenjen. Ni bil opravljen ogled parcele. Zemljišče ni primerno za kmetijsko proizvodnjo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje presodila vse pritožbene in tožbene ugovore tožnika. Tako glede izrečenega inšpekcijskega ukrepa kot glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe (2. odstavek 281. člena ZUP/86). Ugotovljeno je bilo, da tožnik za poseg v prostor nima dovoljenja in da je zemljišče nezazidljivo. Navedeni razlogi so po presoji pritožbenega sodišča pravilni in v skladu z dejanskim stanjem, kot ga ugotavlja tožena stranka in z določbami ZUN in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Tožnik zato s pritožbenimi ugovori, v katerih ponavlja enake ugovore kot v pritožbi v upravnem postopku in v tožbi, s katero je začel ta upravni spor, ki so bili, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno zavrnjeni, ne more uspeti. Zato je bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (tožnikov poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, in to na zemljišču, kjer takega dovoljenja ni možno izdati) pravilno uporabljeno materialno pravo (določbe ZUN) in določbe Zakona o splošnem upravnem postopku glede odloga prisilne izvršbe. Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje sta zato pravilni in zakoniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.