Jedro

Pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti, ki jo lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice po dol. 123. čl. SZ uveljavlja v dveh letih po uveljavitvi zakona, če glede na dol. 117. člena SZ prične uveljavljati z vložitvijo zahteve za odkup in ne z vložitvijo tožbe. Zato v 123. členu SZ ni določen prekluzivni rok za vložitev tožbe, temveč za vložitev zahteve. Če je bila ta postavljena pravočasno, je mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da s tožnico sklene za enosobno stanovanje v K., L., kupno pogodbo za kupnino 241.238,30 SIT, ki je določena v skladu s popusti po Stanovanjskem zakonu ter da izstavi za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožničino ime sposobno listino. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

V pravočasni reviziji proti odločbi sodišča druge stopnje tožnica uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z očitano procesno kršitvijo. Revizijskemu sodišču predlaga, da ugodi reviziji prvenstveno tako, da odločbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj ravna v skladu s 395. členom ZPP. Gramatikalna in teleološka razlaga določbe prvega odstavka 123. člena Stanovanjskega zakona, kot jo je zavzelo pritožbeno sodišče, je zgrešena in pripelje do absurdnih sklepov. Če bi upravičenec zahtevo za odkup stanovanja vložil tik pred 20.11.1993, lastnik pa bi to zahtevo zavrnil, bi upravičenec kljub upoštevanju 30 dnevnega roka po zavrnitvi zahteve tožbo prepozno vložil. Logična metoda razlage navedene zakonske določbe pripelje do drugačnega rezultata. Revizija meni, da prekluzivnost roka za uveljavljanje pravice s tožbo velja le v primeru, ko lastnik izrecno zavrne zahtevo za odkup stanovanja, saj zakonodajalec ni uredil situacije v primeru molka lastnika stanovanja. Zato v takem primeru po stališču revizije velja splošni 5 letni zastaralni rok, ki teče od 20.11.1993 pod pogojem, da je prejšnji imetnik stanovanjske pravice vložil pismeno zahtevo za odkup stanovanja do tega datuma. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker ima sodba druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker nima razlogov oziroma ima nejasne in nasprotujoče si razloge. Poleg tega pa je ostalo neraziskano dejansko stanje prav v zvezi z vprašanjem pravočasnosti oziroma okoliščino, da tožnica iz zdravstvenih razlogov ni mogla prej uveljavljati svoje pravice.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, do katere naj bi prišlo v pritožbeni odločbi, ni podana, saj revizijske navedbe predstavljajo le prepis dela besedila te zakonske določbe, niso pa konkretizirane. Zato tega revizijskega razloga ni mogoče obravnavati. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa je utemeljena revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava iz določbe prvega odstavka 123. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), po kateri lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da gre za rok prekluzivne narave, v katerem mora upravičenec vložiti tožbo. Ker prekluzivnost roka pomeni, da z njegovim potekom pravica ni več iztožljiva in ugasne tudi sama naturalna obligacija, mora zaradi težkih in nepopravljivih posledic za upnika zakon to določiti na jasen in nedvoumen način. Navedena zakonska določba pa sama po sebi ni jasna. Razlagati jo je zato potrebno v povezavi z ostalimi zakonskimi določbami. O uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja zakon govori v 117. členu, v katerem določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku, da v 30 dneh po vložitvi zahteve sklene prodajno pogodbo. Zakonski določbi 117. člena in 123. člena se nahajata v istem poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in v istem oddelku o privatizaciji stanovanj. Zato njuna primerjava napotuje na razlago, da se 2 letni rok iz 123. člena nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena. Zakon v 123. členu ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Končni datum 19.10.1993 ne more veljati tako za vložitev zahteve, kot tudi za vložitev tožbe. Pravice do nakupa stanovanja se glede na določbo 117. člena ne prične uveljavljati z vložitvijo tožbe, pač pa z vložitvijo zahteve za odkup, lastnik pa ima 30 dni po vložitvi zahteve čas za sklenitev pogodbe. Zato določbe 123. člena SZ ni mogoče razlagati tako, da določa prekluziven rok za vložitev tožbe, pač pa je v njej določen prekluziven rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Če je bila zahteva vložena pravočasno, je mogoče sklenitev prodajne pogodbe zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Sodišče druge stopnje je po obrazloženem zmotno uporabilo materialnopravno določbo iz prvega odstavka 123. člena SZ, ko je zavzelo stališče, da mora upravičenec v 2 letnem prekluzivnem roku vložiti tožbo. Ob takem stališču se ni ukvarjalo z ostalimi uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, pač pa je ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je tako ostal v pritožbi tožene stranke tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka neizčrpan, je revizijsko sodišče tožničini reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo tako, da je izpodbijano pritožbeno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Ker s tako odločitvijo še ni znan končni uspeh v pravdi, je bilo potrebno odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP).