Jedro

Materalnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da kupna pogodba, ki jo je A. A. sklenila s toženko v vlogi navidezne kupke, ni navidezna pogodba, ki glede na določilo prvega odstavka 50. člena OZ ne bi imela pravnega učinka med strankama. Za tako pogodbo bi šlo le v primeru, če bi obe pogodbeni stranki ne le vedeli, da je resnični kupec nepremičnine B. B., ampak bi bila njuna volja, predvsem pa volja toženke, da pogodba med njima nima nobenih učinkov. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak je ugotovilo, da je volja strank za nakup ustrezala pravi volji.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa moralo poseči v stroškovno odločitev. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila toženki z odločbo predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2020, dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, za izvajanje te pomoči pa je bila določena odvetnica F. F. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožniku, ki v pravdi ni bil uspešen, na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP naložiti, da stroške, ki so bili za zastopanje toženke plačani iz proračunskih sredstev, povrne (namesto toženki) v korist proračuna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki II izreka tako, da se ta po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna pravdne stroške tožene stranke v višini 2.071,75 EUR plačati tako, da znesek 1.723,74 EUR v roku 15-tih dni nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 ..., sklic ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 000/2020), znesek 348,01 EUR pa v istem roku toženi stranki, v primeru zamude z enim ali drugim zneskom pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, ki jo je 3. 4. 2003 s toženko sklenila njegova pravna prednica ter plačilo 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2004 dalje plačila. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 2.071,75 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbija odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve. Vztraja, da pravni posel ustreza vsem definicijam navideznega pravnega posla iz 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je ugotovilo, da kupna pogodba ni bila skladna volji pogodbenih strank. Njen namen ni bila prodaja nepremičnine A. A. Pogodba je bila simulirana zato, da se je pri odobritvi kredita preslepila banka. Ob tem, ko se je sodišče naslonilo na stališče literature in sodne prakse o poslih s slamnatim možem ter poslih skritega zaupništva, je spregledalo pomembne okoliščine, ki tega stališča ne podpirajo. Ugotovitev, da naj bi bil B. B. pravi kupec nepremičnine, ni skladno z dejanskim stanjem, ki izhaja iz listin. V nobeni izmed faz sklepanja pogodb ni bil naveden kot kupec. To so bile vedno druge osebe. Toženki dejstva v zvezi s potencialnim oziroma slamnatim kupcem niso bila znana. Šele po sklenitvi pogodbe je do toženke pristopil B. B. s predlogom za sklenitev nove pogodbe. V kolikor bi šlo za takšno pogodbo, kot jo opisuje sodišče, bi pri drugi pogodbi sodelovala tudi A. A., pa zanjo niti vedela ni, o tem pa ni bil obveščen niti tožnik kot njen pravni naslednik. Ne gre za skrito zaupništvo, ampak za izigravanje kupca, to je A. A., ki je bila zlorabljena za najetje bančnega kredita. Ravnanja toženke so tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj je toženka zavestno sodelovala pri sklenitvi in izvedbi posla, ki je prepovedan (preslepitev banke). Zaključek sodišča, da je bila pogodba transparentno sklenjena, je zato nesprejemljiv. Pogodba je obremenjena z najhujšimi kršitvami, za katera zakon določa ničnost. Moralna zavržnost posla je v tem, da toženka neopremičnine vedoma ni prenesla v last in posest kupovalke, čeprav je vedela, da je ona tista, ki je z najetjem kredita zagotovila denarna sredstva za kupnino. Stroškov ne priglaša, se pa sklicuje na odločbo, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tej zadevi ni postavil primarnega in podrednega zahtevka. Tudi sodišče prve stopnje ni odločalo o primarnem in podrednem zahtevku. Je pa pritožnik ugotovitveni in dajatveni zahtevek utemeljeval primarno na trditvah o ničnosti sklenjene kupne pogodbe, podredno pa je zaradi zatrjevane neizpolnitve uveljavljal odstop od pogodbe in vrnitev tega, kar je bilo dano. Navedbo pritožnika, da izpodbija le odločitev o primarnem zahtevku zato pritožbeno sodišče razume kot izpodbijanje sodbe v delu, ki se nanaša na zatrjevano ničnost. 6. Pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v pritožbi ni konkretiziran. Takšno uveljavljanje v pogledu kršitev, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu opravilo pritožbeni preizkus le glede ostalih, uradoma upoštevnih kršitev (glej drugi odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da niso bile storjene.

7. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje ničnost utemeljeval s trditvijo, da je do sklenitve pogodbe prišlo zaradi prevare in goljufije, v teku postopka pa je, ob upoštevanju trditev toženke o okoliščinah sklenitve pogodbe, dodal še trditev o njeni navideznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravna prednica tožnika pogodbo sklenila kot navidezni kupec, to je v svojem imenu, a v interesu B. B. kot resničnega kupca. Taka pogodba pa ni navidezna in posledično nična. Ker pri sklepanju spornega posla ni ugotovilo niti okoliščin, ki bi nudile podlago za sklep, da je bila pravna prednica tožnika prevarana oziroma ogoljufana, je oba zahtevka zavrnilo.

8. Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - toženka je v letu 2003 prodajala nepremičnino parc. št. 660/8 k. o. ...; - nepremičnino je želel kupiti B. B., ki pa za nakup ni bil finančno (kreditno) sposoben in je zato k sklenitvi posla pritegnil A. A.; - toženki je bilo pojasnjeno, da gre za prijateljico, ki mu bo pomagala in pri banki za nakup nepremičnine pridobila kredit in bo zato ona sklenila kupno pogodbo s toženko; - kupna pogodba med toženko in A. A. je bila sklenjena 3. 4. 2003; - toženka je na predlog A. A. pri pridobitvi kredita sodelovala kot zastaviteljica; - A. A. je 28. 4. 2003 z banko sklenila kreditno pogodbo, banka pa je toženki nakazala celotno kupnino; - na podlagi sklenjene in s strani toženke overjene kupne pogodbe, ki je bila deponirana pri notarki, bi se A. A. po plačilu kupnine lahko vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo, a se ni; - 25. 9. 2003 je pogodbo pri notarki, na podlagi pooblastila A. A., dvignil B. B.; - volja strank za nakup nepremičnine izražena v kupni pogodbi je ustrezala pravi volji, sklepala pa se je v korist B. B.; - toženka je vedela, da A. A. nepremičnine ne kupuje zase, ampak za B. B.; - toženka je po prodaji nepremičnino izročila v posest B. B.; - interes toženke je bila prodaja in prejem kupnine; - ker se kreditni obroki niso plačevali, je zoper toženko kot zastaviteljico stekel izvršilni postopek, v katerem je bila sporna nepremičnina prodana na dražbi; banka je plačilo kredita terjala tudi v izvršbi zoper tožnika kot dediča kreditojemalke A. A.; - toženka je za isto nepremičnino kasneje sklenila kupno pogodbo še s kupcema C. B. in D. B. (to je staršema B. B.), ki sta se kot lastnika vknjižila v zemljiško knjigo; tudi pri tej pogodbi je bil dejanski kupec B. B.; - toženka je drugo pogodbo sklenila na podlagi pojasnila odvetnika, ki je sestavil tudi pogodbo z A. A. in je imel vsa njena pooblastila, da gre za dogovor med A. A. in B. B. in z namenom, da bi se pravno razmerje uredilo; - toženka po drugi kupni pogodbi kupnine ni prejela; - toženka B. B.-ja in A. A.-ja, ki je umrla 23. 10. 2003, pred tem ni poznala in tudi ni vedela za zdravstveno stanje slednje.

9. Pritožnik - čeprav sočasno na teh ugotovitvah gradi zaključek o navidezni pogodbi - s pritožbo izpodbija ugotovitev, da je bila A. A. navidezni (tudi t. i. slamnati) kupec, dejanski kupec pa B. B. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da so bila toženki dejstva v zvezi s t. i. slamnatim kupcem znana in da toženka nepremičnine vedoma ni prenesla v last in posest kupke. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti.

10. Kot pravilno sprejema ugotovitev, da je bil resnični kupec toženkine nepremičnine B. B. A. A. je kupno pogodbo tudi po presoji pritožbenega sodišča sklepala le v vlogi navidezne kupke, torej v svojem imenu, a v interesu B. B. kot resničnega kupca. Razloge, ki tak sklep utemeljujejo, je navedlo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Drži sicer, da B. B. ne v prvi ne v drugi pogodbi ni bil naveden kot kupec, a to na pravilnost ugotovitve ne vpliva. Značilnost posla s „slamnatim možem“ je namreč ravno ta, da pogodbo sklepa navidezni kupec, resnični kupec pa ostaja v ozadju in ni stranka pogodbe. Tudi okoliščina, da A. A. v sklepanje druge pogodbe ni bila vključena in da o tem ni bil obveščen niti tožnik kot njen dedič, ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bila slednja v sporni nakup vključena le kot navidezni kupec. Pritožnik namreč spregleda, da je bila v času sklepanja druge pogodbe zemljiškoknjižna lastnica še vedno toženka, kot „nova“ slamnata kupca pa je B. B. tokrat vključil svoja starša. Trditev, da toženka za dogovor med A. A. in B. B. glede načina nakupa nepremičnine ni vedela oziroma je zanj izvedela šele pred sklenitvijo druge pogodbe, nima podlage v izvedenih dokazih. Da je to vedela že pred sklenitvijo pogodbe, je potrdila sama toženka, pa tudi priči E. E. in B. B. Tožnik drugačne pritožbene trditve tudi sicer z ničemer ne argumentira. Enako velja za pritožbeno trditev, da toženka lastninske pravice namenoma ni prenesla na A. A. Toženka je, kar se prenosa lastninske pravice tiče, storila vse kar je bila dolžna. Overjeno kupno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom je deponirala pri notarju, A. A. pa bi to pogodbo po plačilu kupnine lahko prevzela in se tudi vknjižila v zemljiško knjigo.

11. Materalnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da kupna pogodba, ki jo je A. A. sklenila s toženko v vlogi navidezne kupke, ni navidezna pogodba, ki glede na določilo prvega odstavka 50. člena OZ ne bi imela pravnega učinka med strankama. Za tako pogodbo bi šlo le v primeru, če bi obe pogodbeni stranki ne le vedeli, da je resnični kupec nepremičnine B. B., ampak bi bila njuna volja, predvsem pa volja toženke, da pogodba med njima nima nobenih učinkov. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak je ugotovilo, da je volja strank za nakup ustrezala pravi volji. Tega ne trdi niti pritožnik v pritožbi. Celo nasprotno. Pritožnik trdi, da toženki dejstva v zvezi slamnatim kupcem niti niso bila znana. To pa bi, če bilo res, lahko vodilo le v sklep, da ne gre za navidezno pogodbo, saj soglasne volje obeh pogodbenic o njeni navideznosti ne bi moglo biti. Tudi druge ugotovljene okoliščine potrjujejo, da je toženka želela, da pogodba učinkuje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil interes toženke, da nepremičnino proda in dobi kupnino. Kupnino pa je pri navedeni prodaji lahko dobila le s sklenitvijo pogodbe z A. A., ki je bila kreditno sposobna in je na podlagi sklenjene kupne pogodbe (ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo v korist kupke) ter sočasne zastave kupljene nepremičnine, denarna sredstva lahko pridobila. Sklenjena kupna pogodba zato ni bila navidezna in s tem brez učinka med pogodbenima strankama.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v okoliščinah sklepanja te pogodbe ni najti razlogov za njeno ničnost v smislu 86. člena OZ, niti ni mogoče narediti sklepa, da je prišlo do prevare oziroma goljufije. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oz. tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že v sodbi sodišča prve stopnje, ampak gre zgolj za ponavljanje navedb, da so bila ravnanja strank v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi in da je bila pravna prednica tožnika izigrana. To pa dodatnega odgovora ne terja.

13. Je pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa moralo poseči v stroškovno odločitev. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila toženki z odločbo predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 000/2020 z dne 17. 12. 2020, dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, za izvajanje te pomoči pa je bila določena odvetnica F. F. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožniku, ki v pravdi ni bil uspešen, na podlagi tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) naložiti, da stroške, ki so bili za zastopanje toženke plačani iz proračunskih sredstev, povrne (namesto toženki) v korist proračuna. Ker je ravnalo drugače, je pritožbeno sodišče na Okrožnem sodišču v Ljubljani po uradni dolžnosti pridobilo odločbo Bpp 000/2020 z dne 14. 12. 2021 in ugotovilo, da je bil iz proračuna za zastopanje toženke pred sodiščem prve stopnje plačan znesek 1.723,74 EUR. Pritožbi je zato delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je dolžan tožnik pravdne stroške tožene stranke v višini 2.071,75 EUR (ki po višini niso izpodbijani) plačati tako, da znesek 1.723,74 EUR v roku 15-tih dni nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je naveden v izreku, razliko v višini 348,01 EUR pa toženki. V primeru, da bi z enim ali drugim plačilom zamujal, bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

14. Ker tožnik s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, sprememba odločitve o stroških pa je zgolj izvedbene narave, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili za postopek potrebni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za tak strošek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbenega postopka.